Začetna politična napaka Roberta Goloba

Zakaj sta morala oditi Tatjana Bobnar in Boštjan Lindav in zakaj je vsak dan bolj evidentno, da je bila njuna zamenjava popolnoma neprimerna in celo nepovratno škodljiva za Roberta Goloba

Odkar se je predsednik vlade Robert Golob grdo znebil notranje ministrice in prvega policista v državi, kar lahko štejemo za začetno večjo politično napako v njegovem mandatu, sta tedanja argumentacija ob odločitvi in še bolj kadrovsko »nadomestilo« vsakič bolj na trpki preizkušnji – tudi za nazaj. Zakaj sta morala oditi Tatjana Bobnar in Boštjan Lindav in zakaj je vsak dan bolj evidentno, da je bila njuna zamenjava popolnoma neprimerna in celo nepovratno škodljiva, ne samo zanj, ampak za verodostojnost celotne vlade?

Predsednik vlade ima preprosto srečo, da ob uspavanih medijih in ljudstvu, ujetem v učinke kognitivne disonance (beri: slepe vere vanj), ni deležen večjega revolta ob svoji novi nesrečni izbiri, tandemu Boštjan Poklukar – Senad Jušić. Če je prvi še imel nekaj referenc, pa že od samega začetka slednji verjetno sploh ni izpolnjeval razpisnih pogojev in nima vodstvenih izkušenj, pri čemer mu ni bilo v pomoč, da se je minister kot slab igralec sprenevedal, da to ne drži. Med drugim je pojasnil, da gotovo mora imeti takšne izkušnje, kajti »nenazadnje gre za višjega policijskega svetnika na Generalni policijski upravi«. Bilo bi smešno, če ne bi bilo tragično.

Maščevanje iz osebnih zamer?

Kot vršilec dolžnosti direktorja Policije, zdaj kandidat za polni prevzem te funkcije, Jušić ne nastopa posebej rad v javnosti. Za izmikanje ima lahko po novem še dodatne razloge: po obremenilnem razkritju TV Slovenija je v sporočilu Generalne policijske uprave zanikal in odločno zavrnil nova razkritja, da naj bi na sojenju pred sodiščem lagal oziroma krivo pričal.

Gre za primer, star osem let, v katerem je kriminalist Boris Kreslin dokazal, da je bil nezakonito premeščen, ker ga Jušić kot pomočnik vodje sektorja koprske kriminalistične policije ni maral – torej zaradi preteklih osebnih zamer. Priče so Kreslinove navedbe potrdile.

Medijem je po razkritju posredoval dve menda zanj razbremenilni zavržbi, a ti ne pritrjujeta temu, kar je povedal. V njih nikjer ne piše, da ni lagal, ampak jih je sodišče zavrglo, ker ni bila izpolnjena procesna predpostavka in vlagatelj ni bil oškodovan.

Laganje in integriteta

Obremenilne navedbe novinarke TV Slovenija Irene Ulčar Cvelbar skozi vse razkrite dokumente so bile prepričljive. K tem dodaja še zgodbo, da naj bi Jušić v Kopru izdal ovaduha, ki je kriminaliste obveščal o mamilih na Obali, zaradi česar so tega pretepli. Primer, ko je kot pomočnik vodje koprskih kriminalistov bil najmanj posredno vpleten v zaseg 175 kilogramov kokaina na primorski avtocesti leta 2014, preiskujejo na policiji in tudi na specializiranem državnem tožilstvu.

Čeprav se mediji pretežno ne želijo preveč kritično ubadati s spornim profilom novega prvega policista, kakor da nočejo škodovati premierju, pa je zadnje razkritje črn madež nad njim le še razširilo in poglobilo. Sam se je v obrambi, da ni krivo pričal, skliceval na nekakšno gonjo medijev, ki so se, zveni zelo janšistično, zarotili proti njemu. A drži le to, da se vsebinsko o tej zadevi sodišče ni izreklo; četudi ni bilo dokazano kot kaznivo dejanje, to še nikakor ne pomeni, da laganje ni bilo prisotno, kot je kasneje v Odmevih pojasnil pravnik Miha Šepec.

Od tod naprej se je del javne razprave, ki se je sploh razvil, usmeril v oceno dopustnosti (njegovega) laganja in ugibanje, ali je moralno sprejemljivo. Odgovor je precej enostaven – čeprav ni koruptivno, kaže na pomanjkanje integritete in prvi policist v državi bi moral zagotovo biti njen zgled. Šepec je sicer še povedal, da se v razvitih pravnih državah krivo pričanje striktno preganja, kar se v Sloveniji po njegovem žal ne dogaja – ker pač nismo dovolj razviti.

Taksonomija grehov

Tisti, ki so pohiteli v svoji obrambi Jušića in v slabši integriteti, kot se modno v diskurzu boju proti korupciji reče moralnim grehom, ne vidijo posebne težave, lahko to počnejo zlahka že zato, ker vedo, da niti neizpolnjevanje razpisnih pogojev ne za notranjega ministra, pravosodno ministrico in končno samega Goloba ni predstavljalo nobene težave!

Zakaj bi moralni prekrški, kot je laganje, bili potem kakšen poseben greh, če lahko spregledamo bistveno večje? Nekateri so celo zatrdili, da nikjer v razpisnih pogojih ni niti omenjeno, da mora biti generalni direktor policije človek z integriteto. Je lahko opazka še bolj deplasirana?

Tudi to je mizerna obramba, kajti v 17. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije piše: »Policisti morajo pri opravljanju policijskih nalog upoštevati pravila stroke in krepiti policijsko integriteto.« Je res možno, da to potem ne bi veljalo za prvega policista v državi?

Dvojec Muženič – Jušić

Posebno vprašanje je, kdo je sploh navijal za Jušića in ga predlagal za omenjeno funkcijo. Formalno Poklukar, ki je ob prvi predstavitvi dejal, da gre za »povsem mojo odločitev«. Toda veliko indicev kaže na to, da je vršilec dolžnosti dober prijatelj Darka Muženiča, ki je odlično povezan s predsednikom vlade. Ker je ta z državnim odvetništvom na sodišču dosegel poravnavo in bil ponovno imenovan na čelo NPU, je pred kratkim dobil tudi pomočnico s polnim mandatom. Mesto je zasedla Tanja Dužnik, ki je prej opravljala delo pomočnice direktorja po pooblastilu, na generalni policijski upravi pa so potrdili, da so jo s prvim aprilom imenovali na omenjeno mesto s polnimi pooblastili – o čemer piše ljubljanski Dnevnik.

Pod Jušićem se že dogajajo številne premestitve in imenovanja, kar gotovo koristi tistim, ki so si ga želeli na tem mestu. Natečajna komisija mora zdaj odločiti o njegovi primernosti in kvalifikacijah, ne pa tudi o njegovem protikandidatu, politično žrtvovanem Lindavu. Ta očitno nima nobene podpore, a se je provokativno prijavil, zaradi česar je kontrast med primernim in neprimernim kandidatom videti še večji.

Lindava je komisija lani že potrdila kot ustrezno izbiro, kar v praksi pomeni, da bo moralna dilema za Golobovo garnituro, ali kadrovati po kompetencah ali ne, tolikanj večja. Odločilev za Jušića, ki še ni sprejeta, bo zato nesporno eksponirala absurdnost začetne predsednikove odločitve.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**