Mizoginija in kultura brisanja

Vlado Miheljak je v odzivu na moje pismo zgrešil poanto in s tem potrdil, da ne razume, za kaj pri mizoginiji gre. Prav nič me ne »moti kritika … osebe, ki vstopa na spolzki teren nepooblaščenega prevzemanja vlog itd.«, nasprotno, takšno kritiko imam za nujno. Prav tako nisem apologetka T. Gaber, kot je zapisal, nasprotno, v veliki meri se strinjam z njegovo kritiko njenih ravnanj. Vendar obstaja kritika in obstajata etiketiranje in posmehovanje. In ko etiketiranje in posmehovanje očitno ali v podtonu merita na njen spol, imamo opraviti z mizoginijo.

Dalje, neokusno je odločitev predstavnikov ciganskih organizacij za preimenovanje v romske primerjati s »čiščenjem neprimernih vsebin« iz umetniških del. Ekonomija domislice nima s tem nič. Prav tako ne politična korektnost. Politično korektna sem, če Rominji rečem Rominja, ne pa Ciganka, čistunka pa sem, če zahtevam, da se iz književnih del odstranijo zapisi Ciganka, Cigan, ciganski.

In za konec, biti ljubiteljica živali je pač nekaj drugega kot biti nasprotnica deratizacije. Vem, da je meja zabrisana in da jo zlahka prestopiš. Vem pa tudi to, da je ne glede na razne deratizacije (ne le podgan) pobijanja živali in okrutnega ravnanja z njimi absolutno preveč. Zato se ne spodobi o ljudeh, ki se borijo proti temu, namigovati, da bi svoje početje lahko nadgradili v ogrožanje človeškega zdravja.

Tako je, ne spodobi se. Obstaja duhovitost in obstaja zasmehovanje. Tudi tu je meja tanka. Očitno pretanka za Vlada Miheljaka.