Neskončna vojna

Naravnim ujmam se ne da izogniti. Vojni v Ukrajini, ki je rezultat človeških napak pa bi se lahko, vendar si je ne znamo ali nočemo. Žalosti me, pa tudi vedno bolj jezi, premajhno prizadevanje za končanje te vojne. Za sedaj obstajajo le dobronamerne pobude za začasno prenehanje spopadov in začetek mirovnih pogajanj, ki pa nimajo možnosti za uspeh. Namreč, dokler ena ali druga stran računa na možnost izboljšanja svoje vojaške pozicije, dokler ni vsaj okvirno opredeljena končna rešitev konflikta in če pobudnik nima ustrezne moči, da prisili sprte strani za določeno rešitev, ni realno pričakovati posebne uspešnosti od teh pobud. Niti Ukrajina, ki v skladu z mednarodnim pravom upravičeno zahteva umik agresorske vojske z vseh zasedenih območij, niti Rusija, ki trdi, da ima pravico vojaško zaščititi človekove pravice ruskega prebivalstva v Ukrajini in preprečiti intenzivno vojaško organiziranje sosede proti njeni državi, se ne bosta odrekli svojim ciljem, ker jih pretežno podpirajo tudi njihovi državljani in so zanje pripravljeni veliko žrtvovati. Ker tudi zaveznice neomajno podpirajo vojskujoči državi, je najverjetnejša dolgotrajnejša vojna, ki je še najbolj v interesu ZDA zaradi želene družbeno ekonomske slabitve Rusije (pa tudi EU), utrditve Natovega zavezništva, ki olajšuje ohranjanje vodilne vloge ZDA pri uveljavljanju njenih interesov v svetu, zaradi krepitve vojaške industrije ter zaradi izboljšanja konkurenčnosti dražjih ameriških energentov. Verjetno pa tudi evropska gospodarska in politična elita računa, da bi po porazu Rusije, njeni ekonomski oslabitvi in želenih političnih spremembah lahko tudi ona uveljavljala svoje ekonomske interese v prostrani in surovinsko bogati Rusiji.

Vendar pa je to le golob na strehi - kajti Rusija z zastrašujočo jedrsko oborožitvijo in njena zaveznica Kitajska, ki ji je ta vojna omogočila družbeno ekonomsko podreditev Rusije, skoraj gotovo ne bosta prepustili zahodu, da prevlada. Dolgotrajna vojna, poleg grozotnih posledic za neposredne vojne udeleženke, predvsem bremeni Evropo. Zato preseneča njena mlačnost pri iskanju poti za miroljubno rešitev spora. Menim, da tudi nekateri dosedanji dobronamerni pozivi za začasno prenehanje spopadov in začetek mirovnih pogovorov ne bodo uspešni, dokler se ne izoblikuje vsaj okvirni predlog končne rešitve - kaj lahko sprte strani pričakujejo od mira.

Da bi se Rusija, zaradi poraza ali ekonomske izčrpanosti, odločila za umik svoje vojske iz vseh zasedenih območij, je malo verjetno. Celo bolj verjetno, da bi vedno pragmatične ZDA v skladu z načelom »Amerika je prva« ocenile, da njihovi stroški za to vojno ne opravičujejo več pričakovanih koristi in bolj koristijo Kitajski kot njej ter bi začele kompromisarsko popuščati in bi tudi Ukrajince podobno kot so afganistanske, kurdske, krščanske in druge zaveznike v Iraku, Siriji, Libiji in še kje pustile na cedilu. Se pa tudi takšna sprememba stališč ne more zgoditi na hitro.

Uničevanje življenj, premoženja in poslabševanje življenjskih razmer je nujno čim hitreje končati. Vedno bolj se potrjuje, da se ta na videz nerešljiv gordijski vozel lahko edino razreši z referendumi? Gre za takšno rešitev, ki jo tako ena kot druga stran težko argumentirano zavrne. Rusija, ki trdi, da se predvsem bori za svojo varnost in pravice ruskega prebivalstva v Ukrajini, bo težko še naprej zagovarjala vojaško rešitev, če bo uveljavljena nevtralnost Ukrajine in če bo upornim področjem omogočeno, da sami odločijo o svoji prihodnosti. Prav tako bo Ukrajina, če ji bosta z nevtralnostjo in eventualno povezavo v EU zagotovljena trajna varnost ter ekonomski napredek in ki trdi, da so uporna področja samo žrtve prikrite ruske intervencije, ne pa nezadovoljstva dela njenih državljanov, težko nasprotovala predlaganim referendumom. Vendar tudi takšna rešitev ni enostavna, je pa izvedljiva. Razrešiti je potrebno predvsem dva problema. Najprej je potrebno zagotoviti zadovoljivo korektnost odločanja - da se torej pred referendumi z mednarodno pomočjo omogoči povratek in nastanitev vsega razseljenega prebivalstva in uveljavijo enakopravne možnosti za predstavitev različnih stališč. To se lahko z mednarodno pomočjo zagotovi v enem do dveh letih po doseženem sporazumu. Istočasno pa je potrebno uveljaviti zaupanje, da bodo vsi spoštovali mirovni sporazum in sprejete referendumske odločitve.

Rešitev je torej možna. Gotovo pa takšni rešitvi mnogi nasprotujejo. V Rusiji utegnejo takšnemu sporazumu nasprotovati tisti, ki so prepričani, da Rusija zaradi jedrskega potenciala vojne ne more izgubiti in da je tveganje, da z referendumi izgubi pretežni del zasedenih območij, nepotrebno. Verjetno pa bi bil takšen sporazum za večino ruskih državljanov vendar dovolj prepričljiv dokaz, da ni naperjen proti ruski varnosti in ruskemu narodu. Predvidevam, da bi se s takšnim sporazumom še težje sprijaznili mnogi Ukrajinci, ki bi že samo v možnosti, da se zagotovi večja samostojnost upornih pokrajin ali celo dopusti njihovo odcepitev, razumeli kot izdajo Ukrajine - še zlasti po velikih žrtvah za ohranjanje njene celovitosti. Verjamem pa, da si vendar večina Ukrajincev neizmerno želi prenehanje prelivanja krvi in uničevanja premoženja.