Sašo Hribar / Najbolj celovit slovenski komik vseh časov

Bil je razpet med Butnskalo, Montyjem Pythonom in slovensko realnostjo, med humorjem absurda in politično satiro

Sašo je imel poseben fetiš. Rad je bral spletne komentarje pod članki. Spremljal je tudi Twitter oziroma X, ne da bi kdaj kaj napisal. Pri tem si je ustvaril rahlo napačno sliko: prepričan je bil, da ni veliko ljudi, ki cenijo njegovo delo. Spraševal se je, kakšen smisel sploh še ima vsak petek dopoldne sedeti v radijskem studiu z ekipo imitatorjev in ustvarjati Radio GA GA na odmaknjenem 1. programu. Danes, ko na spletu in družabnih omrežjih prebiram vse te zapise ob njegovi smrti, mi je najbolj žal, da tega ne bo nikoli videl. Škoda. Ker prava slika je popolnoma drugačna: radi so ga imeli in neizmerno so ga cenili. In takšnih je bilo veliko več, kot si je mislil.

Pred pojavom interneta, v bolj romantičnih časih javnega radia in televizije, smo ustvarjalci imeli drugačen status kot danes. Nismo bili lenuhi, pijanci in komunajzerji, ljudje so bili večinoma spoštljivi, ocenjevali so te s primerne razdalje, za rokav so te pocukali le najpogumnejši ali najbolj pribiti. Sašo je znal z vsemi; s pomembneži, brezvezniki, egoti, direktorji, umetniki, intelektualci, boemi ali klošarji. Takšen razpon so imeli redki. Nanj so se lepili čudaki z različnimi potenciali. Po navadi so ga čakali v petek dopoldne pred radijskim vhodom, da je končal oddajo.

Začel je kot spiker na takratnem Radiu Ljubljana, nekje konec osemdesetih let. Prvič sem ga slišal na nočnem programu, kjer mu je bilo tako dolgčas, da si je omislil gosta – bioenergetika. Bil je tako prepričljiv, da nihče ni pomislil, da se pogovarja sam s seboj. Leta 1990 je z ekipo radijcev in prijateljev (Škerjanc, Lajovic, Pirc, Vrabec, Škrab, Rus, Katona in Filipčič) na 3. programu nacionalnega radia zakupil osem ur programa in nastal je Radio GA GA. Na začetku je bil glavna zvezda Emil Filipčič, Sašev mladostni idol. File je po dobrem letu zapustil ladjo norcev, oddajo so po osamosvojitvi Slovenije preselili na 1. program in jo skrajšali na dve uri. Od takrat se je krčila skupaj z vesoljem. Zadnjih 50 minut je odvodil prejšnji petek. Z njim je bila kompletna prva postava, od samozavestnega Artača do zagrenjenega Mastnaka, človeka, ki je s Sašem prevozil največ kilometrov.

Čeprav je oddajo podzavestno sestavljal ves teden, si je nekakšen scenarij zamislil večer prej. Takrat je po navadi poklical vse imitatorje in vsakemu posebej razložil, kaj in kako. Zadnja leta, ko je ugotovil, da se poleg oddaje in vesolja krči še spomin, si je tu in tam tudi kaj zapisal. Z roko. Na papir.

Na televiziji je debitiral na začetku devetdesetih let. Bral je novice v TV Dnevniku in nastopal v zabavnih oddajah s Sašo Einsiedler in Mišo Molk. Njegovo najplodnejše televizijsko obdobje (2002–2010) sta predstavljali oddaji Tistega lepega popoldneva in Hri-bar. Vmes sva napravila še eno Sosesko, kjer je podelil priznanja najboljšim v tako imenovanih deficitarnih poklicih. V TLP-ju je imel dva talk showa: Trikotnik, kjer smo prvič preizkusili animacijo v resničnem času, in Kislo jabolko, kjer je z nekakšnim detektorjem laži zafrkaval znana politična in estradna imena. Eden bolj bizarnih pogovorov je bil tisti z Borutom Pahorjem, takratnim predsednikom državnega zbora. Pahor je nastopil z rahlo virozo in se je z vsakim vprašanjem vse bolj potil. In bolj ko mu je Sašo hotel »pomagati«, slabše je bilo. Še noben politik v tej državi se ni tako znojil pred kamero.

V Hri-baru je skrbel za pogovore z gosti in odmevne uvodne nagovore. S satiro smo se morali ukvarjati drugi. Sašo ni bil človek za »brainstorminge«, kreativni sestanek z njim je lahko trajal največ petnajst minut. Vmes je popil dve dvojni kavi. Navdušenje nad kakšno dobro zamislijo je izrazil tako, da je človeka prijel in ga nekajkrat močno stresel. Z gosti je v glavnem improviziral. Mislim, da so bili trije ali štirje, na katere se je resno pripravil: dr. Janez Drnovšek, Stipe Mesić, Franc Perko, nekdanji beograjski nadškof, in dr. Danilo Türk.

Zgodba zase so bili njegovi uvodni nagovori. O njih je razmišljal ves teden. Za dogajanje v družbi je najraje iskal vzporednice iz živalskega sveta. Njegova najljubša tema je bila RTV, kar je takratnemu direktorju Možini, pomočniku Pirkoviču in odgovornemu uredniku Radoviću šlo zelo v nos. Zahtevali so, da spremenim format oddaje, tako da notri ne bo njegovih uvodnikov. Ok. Oddaja se je začela na suho, brez špice in muzike. Sašo je imel svojih pet minut, sledila je kratka zatemnitev in oddaja je startala kot navadno – z najavno špico in priredbo skladbe iz Botra. Ko so čez čas spet začeli gnjaviti, zakaj so njegovi uvodniki še vedno v oddaji, sem jim lepo razložil, da seveda niso. Oddaja se začne s špico, Sašev uvodni nagovor pred tem pa je v nikogaršnjem programskem času. Niso čisto dobro razumeli, a je nekako šlo skozi. Z Radovićem sta nadaljevala na sodišču, kjer se je Sašo moral zagovarjati zaradi primera »turbo anus«. Odgovornega urednika je označil za homo erectusa, človeka brez časti, dostojanstva, brez znanja in sposobnosti. Sodišče ga je najprej kaznovalo z 2000 evri odškodnine, ustavno sodišče pa je na koncu odločilo, da je ta izraz v dopustnih okvirih svobode izražanja.

Zadnja štiri leta Hri-bara so bila izjemno naporna. Vsega je bilo, od pritiskov, cenzure do disciplinskih ukrepov. Takrat sem dobil opomin pred odpovedjo, ker nisem hotel umakniti lika reporterja Surle. V tisti bitki sva bila tako rekoč sama, brez sindikatov. Edino, kar sva imela, je bila podpora v nekaterih medijih. Takrat je Sašo v nekem intervjuju povedal, da mora zaradi dioptrije zaposlene v javnem zavodu vedno pogledati od blizu, da vidi, ali gre za človeka ali noja. Ker od daleč vidi samo noje in vsi imajo glavo v pesku. Preroške besede, ki so se še najbolj udejanjile v zadnjem, tretjem valu janšizacije RTV.

Tudi tokrat je Sašo stal v prvih bojnih vrstah. Bil je eden izmed osemintridesetih, ki so vkorakali v studio Dnevnika in si prislužili opomin pred odpovedjo. Kot programski svetnik in član Sveta delavcev RTV se je boril za svobodo govora, depolitizacijo, normalizacijo, za strokovno delo, za zaposlene na RTV. V treh mandatih programskega svetnika je nastavljal in odstavljal številne direktorje, leve in desne. Začetno navdušenje nad novim programskim svetom ga je hitro minilo. Če bi v njem zdržal še kakšno leto, bi zagotovo bil spet v opoziciji.

Ne poznam človeka, ki bi videl toliko dokumentarcev o živalih. Rad jih je imel, v njih je videl vse tisto, kar je pogrešal pri ljudeh. Iskrenost, recimo. Ko je izgubil mačka, je bil vidno pretresen. Največ je spremljal šport, smučanje, skoke, atletiko, tenis, košarko, nogomet, Barcelono, Messija, všeč mu je bila Sha’Carri Richardson, svetovna prvakinja na sto metrov. Bil je eden redkih, ki se niso navduševali nad Dončićem. Sašev najljubši hobi so bili novi športi, ki si jih je sam izmišljal. Recimo nogomet v kletki, štiri na štiri, kjer so vsi privezani in jim je gibanje omejeno. Kot živi namizni nogomet. Enkrat sredi devetdesetih let je z ekipo v Portorožu postavil igrišče, povabil nekaj znanih Slovencev, da so kot kreteni na vrvicah nabijali žogo, sam pa komentiral tekmo v svojem slogu, in sicer tako, da je vse po vrsti žalil.

Nazadnje sva »brainstormala« o bikerskem veleslalomu. Ta zamisel mi je še vedno všeč. Zadnjih nekaj let sva pri telefonu preživela več časa, kot sem ga v tem obdobju namenil vsem puncam skupaj. Jebiga, to so ta leta. Sašo je bil analogni tip. Ni imel pametnega telefona. Za brskanje po spletu je uporabljal malo starejšega maca. Zadnje čase ga je nekaj zajebaval, saj mu na omrežju X ni več odpiralo ne fotk ne klipov. Tudi elektronske pošte ni uporabljal, še dobro, da smo jo lahko pošiljali njegovi Andreji.

Ko je bil nemiren ali živčen, se je usedel v avto in vozil naokrog. Tudi sto kilometrov je lahko napravil v enem kosu. Imel je starejšega opla, nad novimi modeli ni bil navdušen. Preveč elektronike. Ne predstavljam si ga pred tistimi touch screeni na armaturi.

Zadnja leta se je izogibal javnim nastopom. Ni se mu več dalo. Tu in tam je sprejel kakšno povabilo in potem bil vedno znova presenečen, da ga ljudje še zmeraj poznajo. Celo mlajše generacije, kar ga je še posebej fasciniralo.

Sašo Hribar je verjetno najbolj celovit slovenski komik vseh časov: radijski in televizijski satirik, varietejski standup komik, improvizator, glasbenik, voditelj zabavnih pogovornih šovov ... In seveda pionir govorne imitacije. Bil je razpet med Butnskalo, Montyjem Pythonom in slovensko realnostjo, med humorjem absurda in politično satiro.

Podpiram pobudo, da Kolodvorsko spremenijo v Ulico Saša Hribarja.