Po osemdesetih letih bi bil čas …

Spoštovani.

V naslovu pisma navedene besede bivšega predsednika Milana Kučana v Opatjem selu odpirajo vprašanje, kako to, da Italija „pozablja“ na fašistični teror nad Slovenci.

Ko razmišljamo o tem, se nam najprej zastavi vprašanje, katera velika politična sila v Italiji bi bila za to poklicana. Da namreč odpreš razpravo s priznanjem: „krivi smo bili!“, moraš biti močno motiviran. Da presekaš z idejo o osvobajanju neosvobojenih delov naroda, moraš imeti poleg motiviranosti tudi pogum. Italija je šele s porazom Napoleona III. v francosko-pruski vojni dobila Rim (prej je bil papeška država in ga je ščitila francoska vojska), mladi italijanski nacionalizem pa je štel k „neodrešenim“ italijanskim ozemljem tudi vso nekdanjo beneško posest od Istre proti jugu. Zbuditi se iz takih sanj ni lahko, kar vemo tudi sami, če pomislimo na naše sanje o vseh izgubljenih ozemljih od naselitve sem. Taka motivirana sila v Italiji bi lahko morda bila Komunistična partija Italije. Med obema vojnama so namreč tri partije – italijanska, avstrijska in jugoslovanska – ugotovile pravico slovenskega naroda do samoodločbe.

Toda vmes se je zgodilo marsikaj.

Med vojno so v osvobojeni del Italije na pogovore z zavezniki prihajale tudi jugoslovanske delegacije. V eni od njih je bil tudi Edvard Kardelj, ki se je po pravilih ilegale sestal tudi s Palmirom Togliattijem. Bila sta neenaka sogovornika: vet e r an mednarodnega delavskega gibanja, le slabo leto mlajši od Tita, in pa sedemnajst let mlajši revolucionar iz Jugoslavije. Kot piše Kardelj v svojih spominih, sta govorila drug mimo drugega: on sam je kot vzor slikal oborožen revolucionarni spopad s fašizmom, Togliatti pa mu je, kot mu je postalo jasno mnogo kasneje, navajal izhodiščne teze tistega, kar se je kasneje izoblikovalo v evrokomunizem. A tega tedaj, kot priznava, ni razumel.

Drugo dejanje je bilo zasedanje na Poljskem, ko so ustanavljali Komunistični informacijski biro. Ta naj bi nekako nasledil Kominterno, ki je bila za boljše sodelovanje antihitlerjevske koalicije leta 1943 tudi formalno razpuščena. Kardelj, Djilas in Romunka Ana Pauker so – na veliko veselje Andreja Ždanova – ostro kritizirali sodelovanje italijanske in francoske partije v „meščanskih“ vladah. Zato se ni čuditi izjavi enega od Italijanov ob resoluciji Informbiroja: „Oni so postavljali to giljotino; prav je, da njihova glava pade prva.“ Tudi Italijani so v resolucijo prispevali kakšen stavek. Zlasti pa je bilo kvarno njihovo delovanje v Trstu, kjer se je Vittorio Vidali bojeval proti „sramotnemu sodelovanju s titoizmom“.

Ob vsem kasnejšem prijateljstvu med partijama in našem podpiranju evrokomunizma si italijanska partija ni mogla naložiti vloge uravnoteževalke zgodovinske slike. Konec koncev je že takoj po vojni, s Togliattijem na čelu, zgodovinskemu kompromisu na ljubo zaustavila preganjanje italijanskih vojnih zločincev. (Za razumevanje tedanjih okoliščin je koristno prebrati Konformista; v njem Alberto Moravia slika enega od tipov najpokornejših fašistov.)

Nekdaj zelo ugledna založba Mondadori (pozneje v lasti Berlusconijevih) je leta 1972 v seriji „Pro e contra. I dossier Mondadori“ po dolgi seriji naslovov (Stalin, Kennedy, Mao, Hitler, Churchill, Janez XXIII, Franco, Marx, Gandhi, Lenin, Roosevelt) izdala še dosje Mussolini. Dosje ima na zgornji tretjini strani besedilo, na spodnjih dveh tretjinah pa dokumentarne navedke. Na koncu ima še kronologijo. Knjiga na nobenem mestu nima omembe napada na Jugoslavijo, pač pa obilno omenja napad na Grčijo 28. oktobra 1940 in italijanske neuspehe, nato pa omeni nemški poseg in zapiše: „Na Balkanu je ofenziva trajala manj kot mesec: 13. aprila je bil zaseden Beograd in deset dni kasneje je bila poražena Grčija.“ Italijanske vojske kjerkoli v Jugoslaviji od aprila 1941 do septembra 1943 in potem v času Republike Salò po tej knjigi ni, iznenada pa so „konec avgusta 1944 v Jugoslaviji Titovi partizani prisiljevali Nemce k nenehnemu umikanju“.

Knjiga, ki nikakor ni profašistična, vsebuje obilo podatkov o Mussoliniju, tudi recimo o tem, kako je v letu 1944 kot nemški vazal hotel s socialnimi dekreti pridobiti delavce, omenja torej Jugoslavijo zgolj kot geografski prostor.

Ob takšnih informacijah in ob delovanju angela pozabe bomo še dolgo čakali na uradno izdajo skupne raziskave zgodovine slovensko-italijanskih odnosov in javnega obžalovanja fašističnega terorja – najbrž kar ad Kalendas graecas.