Utrujena sem po 12 urah službe, da bi najraje legla na tla pred šolo

Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja

Čakam hčerko, da bo končala z dejavnostjo in premlevam dan. Utrujena sem po 12 urah službe, da bi najraje legla na tla pred šolo, v kateri imajo dekleta gimnastiko. Direkt pred vhod pripelje kombi, če bi ležala na tleh, bi me povozil, svojo hčerko čaka kar pri vžganem motorju in ne izstopi iz vozila. Še dobro, lahko vsaj v miru premlevam o tem, kaj me žuli pri javni obravnavi duševnega zdravja.

Spet smo okrog tistega jesenskega dne, ko obeležujemo svetovni dan duševnega zdravja. Četudi veljam za nekoga, ki se s tem strokovno ukvarja, se vsako leto znova nekako izognem ceremonijam, ki so organizirane za obeležitev tega dne. Vse več je medijskih objav pod ključno besedo »duševno zdravje«. Te se gostijo, sorazmerno z zaskrbljujočimi statistikami o vse večjem obsegu depresije med mladostniki. Epidemija je naplavila temo duševnih stisk med mladimi in od tedaj ta v valovih vztrajno pljuska po marginah medijskega prostora. Seveda že po službeni dolžnosti vse te objave preberem, a vedno znova po branju ostajam s slabim občutkom odsotnosti resničnega sporočila, vsebine ali vizije. Članki so polni klišejev o pomenu zdravega življenjskega sloga, vključno z gibanjem, spanjem ter uravnoteženo prehrano. Poudarjajo pomen zaupnih odraslih oseb in obljubljajo širitev mreže javnega zdravja na tem področju. Pogosto se dotaknejo tudi kvarnosti lepotnih in drugih družbenih idealov za mlade in poudarijo, kako ključno je, da se jim mladi ljudje ne uklanjajo in ne pustijo, da se zlomijo pod njihovimi pritiski. Kako naj to storijo? Ne vem, razumeti je, naj jim enostavno rečejo »ne!«, tako kot tudi drogam, hitri prehrani, stresu, prekomerni uporabi zaslonov in še čemu.

Zdi se mi, da bi te objave pod ključno besedo »duševno zdravje« lahko producirala tudi umetna inteligenca, saj ta vendar že vse to ve, vključno s tem, da je uporaba pripomočkov, ki omogočajo njeno uporabo, škodljiva, toksična, zasvojljiva in seveda kvarna za duševno zdravje.

Naša dobrobit in počutje ni zgolj medicinska tema, posebej še to velja, ko trendi kažejo na povečevanje obsega različnih stisk, takrat gre vsekakor za znak, da so na delu širši družbeni trendi.

Medtem hčerka pride ven. Ob njej so kolegice, večinoma vsaka s svojim telefonom v roki. Medtem, ko se poslavljajo, že brskajo po svojih napravah, ki jim bodo osvetljevale obrazke na poti domov. Moja sicer nima svoje naprave, a kaj, ko si sposoja mojo, da bi se lahko seznanjala z vsemi novostmi, ki jih nudi globalizirani potrošniški paradiž. Četudi nimam aplikacije za spletno nakupovanje, je v košarico naložila že za čez sto evrov oblačil, samo za primer, če si kdaj premislim. Starši spremljamo otroke domov, ker jih je strah hoditi po naselju, tudi iz šole se namreč širi neoprijemljiv strah pred neznanci, celo na spletni strani so objavljena obvestila staršem, naj se z otroki pogovarjamo o tem, da ne smejo zaupati neznancem. Namesto, da bi v višjih razredih osnovne šole naši otroci postajali ekspanzivni, se počutili vse bolj doma v tem našem najlepšem in tudi enem najvarnejših mest na svetu, jih odrasli raje priklepamo na dom, zaslone, za zaklenjena vrata. Namesto, da bi avtonomno raziskovali človeški svet in širili svoje mreže po soseskah, v še nepoznanih ljudeh vidijo grožnjo. Ali ni občutek varnosti, (tudi fizične) povezanosti in kompetentnega umeščanja v svojo sredino osnova dobrega počutja in blagostanja?

Sprašujem se, kdaj in kako je medicina povsem zasedla področje psihosocialnega blagostanja ter umeščenosti človeka v svet. Področje, ki ga je mogoče razumeti le, če analiziramo spremembe v družbi, ki preoblikujejo vsakdanja življenja nas in naših otrok. Kdaj so nas, osamljene in razčarane, začeli kot po tekočem traku oboleznjevati, trenirati in terapirati? Zdaj šele dobro razumem, kaj zares pomeni terapevtizacija. Pripisovanje individualnih diagnoz za družbene probleme, predpisovanje psihofarmakov za rane, ki zevajo v skupnostih. Obljubljajo nam tudi več strokovnjakov za duševno zdravje, seveda predvsem s področja medicine ali klinične psihologije, ker vse ostalo naj bi bilo le slab nadomestek »pravih ekspertov« za razumevanje človeka, a jaz sem nekje na poti nehala verjeti v to, da bi tudi armade teh lahko premaknile trende v družbi, ki nas delajo nemočne, odvisne od mnenja ali diagnoze drugih, same in pod pritiski, da od sebe še vedno nismo dali dovolj.

Hčerka je seveda tudi lačna, ah, je še kak lokalni obrat hitre hrane odprt, paše ji mafin, pa naj bo mafin, nobene volje nimam, da bi ji za konec dne doma lepo počasi skuhala še proseno kašo. Lačna sem tudi jaz, stene želodca se stiskajo skupaj po celem dnevu skoraj nobenega konkretnega obroka a se tudi že malo sproščajo, ko kramljava o tem, koliko zaslužijo manekenke in da sem si sama kriva, da to nisem.

Velike teme sodobnega časa se resda lomijo na naših plečih, a le dokler se ne povežemo in dojamemo, da v vsem tem nismo edini, niti sami. Velike teme lahko zgrabimo za roge le družno.

V medijskih objavah običajno ne pozabijo proti koncu omeniti še posebej ranljivih skupin, posebej še revnih, ki so z vidika duševnega zdravja posebno ogroženi. Nikoli pa nihče ne razdela, kaj nam je storiti, razen banalnih namigov, da bi ljudi iz primeža revščine lahko spravil zdrav življenjski slog, psihofarmaki in ščepec prostovoljne psihoterapije. A večje enakosti seveda ne bomo dosegli z oboleznjevanjem, niti z medikalizacijo ali terapevtizacijo vse večjega deleža naše družbe. Dokazano namreč je, da večja materialna enakost v družbi ugodno deluje na duševno zdravje, če ga že želite tako imenovati. Zagotavljanje materialne enakosti pa je tematika, ki se je moramo lotiti medresorsko, pri ustvarjanju bolj egalitarne družbe pa sodelujemo prav vsi, vsi skupaj.

Velike teme sodobnega časa se resda lomijo na naših plečih, a le dokler se ne povežemo in dojamemo, da v vsem tem nismo edini, niti sami. Velike teme lahko zgrabimo za roge le družno.

Naša dobrobit in počutje ni zgolj medicinska tema, posebej še to velja, ko trendi kažejo na povečevanje obsega različnih stisk, takrat gre vsekakor za znak, da so na delu širši družbeni trendi. Stiske, dobrobit, psihosocialno počutje, moramo razumeti širše kot zgolj na ravni individualnega problema, ki se ga rešuje za zaprtimi vrati in vse to naposled širše tudi obravnavati.