Neskončna vojna

Avtorjevo poimenovanje prispevka Neskončna vojna v zvezi z vojnim dogajanjem v Ukrajini, objavljenim v Mladini št. 39, 29.9. 2023, je upravičeno toliko bolj, ker je Zahod, pri čemer ima posebno vlogo EU, obšel možnost, da bi namesto pošiljk novega in novega orožja na fronto, enako - če ne celo bolj intenzivno, vztrajno - in glede na realnost obstoječih ciljev - iskal rešitve po vseh razpoložljivih diplomatskih poteh za pogajalsko mizo (v zadnjem letu ni bila sklicana niti enkrat!) in s tem prispeval h koncu obupne morije, ki smo ji priča.

Za bralce pa je v tej zvezi zavajajoč podatek, cit. »Poljska do prve svetovne vojne ni obstajala kot samostojna država, ker je bila okupirana.« Res je sicer, da so bila poljska ozemlja in narod kar dobri dve stoletji, če ne več, predmet tujih interesov, spopadov in posledičnega razkosavanja, a drži tudi, da je kot samostojna državna tvorba Poljska obstajala že veliko pred temi pojavi. V času vladavine jagelonske dinastije, torej v 14/15. stoletju je na primer obsegala, ali vsaj nadzorovala, ogromen prostor »od morza do morza« - od morja do morja - od Baltika do Črnega morja – in tedaj dejansko prvič vstopila v evropski politični prostor kot geopolitična velesila.

Nisem sicer zgodovinarka, a sem ob pisanju romana o Elizabeti Habsburški, vnukinji Barbare Celjske, ki jo zgodovina pozna kot mati kraljev, kar temeljito proučila ta del poljske zgodovine. Naj na kratko pojasnim. S poroko Elizabete Habsburške, Barbarine vnukinje s poljskim kraljem in velikim litvanskim knezom Kazimirjem IV. Jagelonskim, se je utrdil položaj poljske dinastije Jageloncev, podobno, kot je avstrijskim krajem koristila dinastična politika habsburške vladarske hiše. S posrečenim zakonom, ki se je nesrečno začel, a nadaljeval z vizijo in s premišljenimi potezami vladarja, njemu in poljskemu ljudstvu do kraja lojalne kraljice, pa tudi s kar trinajstimi otroki, ki jim je bila že z rojstvom dodeljena naloga - zaradi česar so štirje sinovi kasneje postali kralji, eden kardinal in eden celo svetnik, ter sedmih hčera, ki so jih kot zaželene neveste v skladu z lastnimi dinastičnimi interesi porazdelili po vseh nemških kneževinah – je ozemlje tedanje poljske državne tvorbe skupaj z vsem teritorijem, ki so ga nadzirali (n.pr. Litvo, Velik del današnje Ukrajine, Češko kraljestvo, kraljevino Ogrsko s Slovaško, pridruženo Hrvaško, in morda še kaj), dejansko predstavljalo imperij. Pustimo ob strani dejstvo, da je bilo s padcem Jageloncev konec te vsekakor pre-napihnjene tvorbe. To so si postopno razdelili - najprej je to - tudi preko poroke - uspelo Habsburžanom, za njimi pa z nekaj vladarske sreče tudi drugim.

Kakorkoli je že naprej tekla zgodovina, tega vzhodnoevropskega prostora, nihče trezne presoje ne more zanikati, da so ti časi - v obdobju vladavine najmlajšega Jagelonskega sina Sigismunda II. Starega tudi dejansko poimenovani kot Zlati časi Poljske – postali in ostali – skupaj z vsemi drugimi obdobji, ki jih tukaj ne omenjamo, pomemben del kolektivne podzavesti poljskega ljudstva in njenih voditeljev. Kaj takšen skupinski spominski zapis dejansko pomeni, pa se bo verjetno še videlo.