Kdo je nasilen?

Na moje vprašanje, ali levičarji s svojo načelno podporo svobodi izražanja tistih, ki mislijo drugače kot mi, sploh mislimo resno ali ne, je Mladina s člankom Luke Volka odgovorila, da s tem ne mislimo čisto zares. V pozivih k ukinitvi dovoljenosti splava iščemo besedno nasilje nad ženskami, kar naj bi opravičevalo naše samovoljne »protiposege« v svobodo izražanja idej, s katerimi se ne strinjamo – čeprav je v članku priznano, da je voditeljica zadnjega Pohoda za življenje »danes pri svojem izrekanju precej previdnejša« (beri: da zdaj ne označuje žensk, ki splavijo, za morilke). Da pa je tako rekla pred tremi leti v nekem intervjuju (čeprav niti to ni bilo čisto tako) – in zato ji lahko isto očitamo tudi danes? Če so »oni« postali previdnejši (da bi izražanje njihovih idej ostalo v zakonsko dovoljenih okvirih), ali ne bi morali biti previdnejši tudi »mi«? In ostajati pri svojem nasprotovanju za nas nesprejemljivim idejam tudi mi v dovoljenih okvirih?

Ne, naše ideje so vendar boljše, so napredne in ne nazadnjaške – oni pa »širši družbi vse bolj odločno vsiljujejo svoje poglede in norme«!? Aha, njihova propaganda je vsiljevanje, naša pa ni?

V članku je citirano tudi mnenje dr. Dragana Petrovca, ki sicer skuša glede tega dati prav malo eni in malo drugi strani, a vendarle zaključi, da bi sodišče »najverjetneje težko pritrdilo« temu, da je nasprotovanje ustavni pravici do splava nasilje – in da je zato pač »zadoščenje treba iskati po predvidenih poteh« (čeprav je to »dolgotrajno, naporno, drago in ne vselej uspešno«). Toda takoj nato je citirano drugačno, bolj odločno mnenje: »Stvari so šle predaleč. … Pustiti geste, ki jih lahko opazujemo, povsem pri miru, je skrajno kratkovidno. Treba se jim je upreti. Četudi bolj agresivno, kadar je potrebno.« In novinar Mladine to sklene takole: »A morda se še najbolj univerzalen odgovor skriva prav v gesti teh deklet, ki jo je uspela zamazati nesmotrna odločitev predsednice.« Skratka: še naprej podpiramo to, da se našim idejnim nasprotnikom sme tudi na nedovoljene načine ovirati izražanje njihovih idej – in zavračamo ravnanje predsednice republike, ki temu nasprotuje. Saj načelno smo za svobodo izražanja – ampak malo jo lahko pa kar sami omejimo, »kadar je potrebno«!?

Ne – in to ne le v tem konkretnem primeru, kjer se včasih skuša miriti strasti tudi z opozorili, da pri nas »pravica do splava« (bolje: dovoljenost splava) ni ogrožena in da se zato ne gre preveč razburjati. Ne. Tudi tam, kjer bi grozilo, da bi »našim« nasprotni, konservativni (ali celo nazadnjaški) nazori lahko v družbi celo prevladali, zoper to nevarnost v demokratični družbi ni drugega zdravila kot prepričati večino, naj takim idejam ne sledi. Če se njihovo širjenje skuša preprečiti z nedovoljenimi, nedemokratičnimi sredstvi, jih bo to samo še okrepilo.

Kaj pa ignoriranje ali ironiziranje takih nazorov, kot priporoča dr. Petrovec? Včasih morda res že to zadošča. V kombinaciji s čim takim, kot nam je v isti številki Mladine ponudil Marcel Štefančič v članku »Svetopisemski abortus«.