Izjava za javnost o izjavi predsednika vlade dr. Roberta Goloba glede neusklajevanja denarnih socialnih prejemkov

Na seji Državnega zbora dne 16. 10. 2023 je predsednik vlade dr. Robert Golob odgovarjal na poslansko vprašanje poslanca Levice o razlogih za odločitev vlade, da pri pripravi zakona o izvrševanju proračuna kot varčevalni ukrep uvede neusklajevanje socialnih transferjev. Njegov odgovor je bil izjemno skrb zbujajoč in je nakazal velik obrat politike vlade glede spopadanja z revščino. Spornih je nekaj trditev. Najprej bomo navedli tiste, ki se pojavljajo v zadnjih desetletjih pri vseh dosedanjih vladah, pa jih predsednik sedanje vlade doslej še ni javno izrekel, zato smo menili, da je njegova politika drugačna – bolj razumevajoča do revščine in revnih ljudi. Izrazil je prepričanje, da se ljudem, ki prejemajo denarne socialne prejemke, ne izplača delati, saj raje posedajo doma in nič ne delajo. Gre za demagogijo, ki nima popolnoma nič opraviti z realnostjo. Višina denarne pomoči za eno osebo znaša 465,34 €. Za osebe, ki so delovno aktivne, je znesek sicer višji. Dejstvo je, da osnovna denarna socialna pomoč ne zadošča ne za kritje kratkoročnih ne dolgoročnih minimalnih življenjskih stroškov! Ljudje, ki jo prejemajo, ne morejo brezskrbno sedeti na kavču, ker morajo iskati načine in vire, kako preživeti. Več kot polovica zneska gre namreč za položnice, pozimi je ta znesek še višji, zato ljudem za osnovne potrebe ne ostane veliko. Podatki o revščini v Sloveniji kažejo, da je posebej ogroženo preživetje starih ljudi, pa tudi samskih oseb ali enostarševskih družin. Zato je govor o tem, da se ljudem ne splača delati, ker imamo pri nas tako bogate denarne socialne prejemke, zavajanje.

Če k temu dodamo še govor o goljufijah, dobimo demagoški paket, ki vedno deluje, čeprav je cena za to velika. Namreč, obe trditvi, torej, da se ljudem ne splača delati, in da goljufajo, so vlade do sedaj uporabile, ko so želele drastično poseči v socialne pravice in prejemke. Najlažje jih je znižati ali celo ukiniti, če ima vlada za te ukrepe družbeno podporo. In označevanje ljudi, katerih preživetje je odvisno od denarnih prejemkov, za lene in za kriminalce, ki zlorabljajo poštene in delovne davkoplačevalce, je učinkovita strategija, saj deluje nemudoma. Na ta način so vse vlade doslej najprej in v največji meri »varčevale« prav na račun socialne države, z zniževanjem temeljnih socialnih pravic najrevnejšim. Vendar ima takšno početje, vključno s spremljajočo demagogijo, dolgoročne negativne učinke, ker spodjeda družbeno kohezijo, temeljne pravice in solidarnost, erodira socialno državo in povečuje stigmatizacijo marginaliziranih skupin. Obenem deluje zaviralno na družbeno ustvarjalnost in odprtost do raznolikosti. Naj spomnimo, da gre najslabše družbam z velikimi družbenimi neenakostmi. Najboljša investicija v kakovost življenja je zato spodbujanje medsebojne povezanosti, zaupanja in solidarnosti. Ljudje so najbolj ustvarjalni v okoljih, kjer se čutijo sprejete ne glede na svoje osebne okoliščine. Med to sodi tudi, da nas družba podpre, ko to potrebujemo. Zaupanje je namreč najpomembnejši element socialnega kapitala, ta pa gonilo napredka. Govor o goljufijah je zavajanje in govorjenje na pamet, kar je dokazala tudi zadnja revizija centrov za socialno delo, ki jo je opravilo Računsko sodišče. Poleg tega imamo enega najbolj represivnih sistemov dostopa do socialnih denarnih prejemkov, saj ima država vpogled v preko 40 baz podatkov o vlagateljih, med drugim tudi v bančne podatke.

Še zadnji, res nevaren del argumentacije predsednika vlade, pod kakšnimi pogoji bi se t.i. denarni transferji lahko usklajevali, pa je bila napoved uvedbe digitalne kartice, ki naj bi zagotovila boljši nadzor nad porabo sredstev. Ta ideja skriva namen o sledenju porabe sredstev, kar nakazuje veliko bolj nevarno predpostavko o tem, da je mogoče za »javni denar« kupiti le določene izdelke, seznam teh izdelkov pa naj bi pripravila država. Ta predpostavka odraža res najbolj nizkotna prepričanja o tem, kaj naj bi bilo dovolj dobro za najrevnejše, in o tem, da najrevnejši nimajo pravice do osebnih izbir in preferenc. Eno od takih afer smo v Sloveniji že imeli, ko so na enem izmed ljubljanskih centrov za socialno delo zavrnili plačilo izredne denarne pomoči, ker so bile na računu za prehranske izdelke tudi limone, češ da limone niso osnovni prehranski izdelek. Sezname izdelkov po navadi delajo ljudje, ki iz svojega privilegiranega položaja sodijo o tem, kaj naj bi bilo primerno za revne. Tak paternalizem odločno posega v človekove pravice do preživetja v skladu s potrebami, povečuje državno represijo in prispeva k medgeneracijskemu prenosu revščine. Digitalna kartica uničuje eno od temeljnih pravic do prostega razpolaganja z lastnim dohodkom, hkrati pa stigmatizira revne, saj bi se morali identificirati in tako javno pokazati svoj status, kar je posebna oblika javnega sramotenja. Sprašujemo se, kako bi zagovorniki takšnih idej reagirali na morebiten predlog, da bi bilo treba digitalno kartico uvesti za zgornje sloje, da bi bolj natančno videli, kako trošijo denar in s tem preprečili njihove goljufije in davčne utaje.

Naj zaključimo z navedbo dejstva, ki izhaja iz mednarodnih raziskav o t.i. goljufijah pri uveljavljanju denarnih socialnih prejemkov. Raziskave na Irskem in v Veliki Britaniji so pokazale, da je odstotek goljufij zelo nizek, ne večji od 1% ali 2% odstotkov. Raziskave ugotavljajo, da je veliko večji problem neuveljavljanje teh prejemkov, čeprav bi bili ljudje do njih upravičeni. Ljudje ne uveljavijo prejemkov, ker jih je sram, ker se počutijo stigmatizirane in ker morajo čez postopke, ki jih razčlovečijo takrat, ko bi jim morala država najbolj stati ob strani. Zato pozivamo predsednika vlade, da napore vloži v preprečevanje in odpravljanje revščine in opusti sramotne ideje o nadzoru in kaznovanju revnih.

— Kolektiv Fakultete za socialno delo, Študentski svet Fakultete za socialno delo, Združenje aktivnih na Fakulteti za socialno delo in zaposleni na Fakulteti za socialno delo, Vesna Leskošek, Mojca Urek, Alenka Gril, Ana Kralj, Ana Marija Sobočan, Anže Jurček, Barbara Kresal, Darja Zaviršek, Gaja Černe, Irena Šumi, Jelka Zorn, Juš Škraban, Klavdija Kustec, Lea Šugman Bohinc, Martina Konjedic, Milko Poštrak, Mojca Šeme, Nika Cigoj, Nina Mešl, Petra Videmšek, Sara Pistotnik, Simona Glavan, Srečo Dragoš, Tadeja Kodele, Tamara Rape Žiberna, Vera Grebenc.