Popoplavno betoniranje

Stroka: sanacija cest, ki poteka, je zloraba in povečuje poplavno ogroženost!

Z območij Zgornje Savinjske doline, prizadetih v avgustovskih poplavah, zadnje tedne prihajajo opozorila, da se intervencijska popoplavna sanacija ne izvaja ustrezno, sporna je zlasti obnova cest. Ceste, predvsem na območju občin Ljubno, Luče in Solčava, na številnih mestih utrjujejo z velikanskimi kamnitobetonskimi zložbami na brežinah rek, ki pa bodo vodotoke pohitrile in dolvodno povečale poplavno ogroženost.

Kot opozarja predsednica Društva vodarjev Slovenije Lidija Globevnik, je sporno zlasti, da take trajne in dolgoročne zazidave obvodnih zemljišč izvaja direkcija za infrastrukturo v intervencijskem obdobju.

Dodaja še: »Direkcija za infrastrukturo pred temi posegi, ki so zdaj seveda trajni, ni zaprosila za nobene usmeritve ne direkcije za vode ne nobene druge za vode in naravovarstvo pristojne institucije, kar je porazno in skrajno nestrokovno.« Takšno ravnanje direkcije je, kot pravi sogovornica, nedopustno zlasti zaradi številnih pozivov različnih strok v zadnjih mesecih, da je pri popoplavnih ukrepih, ki morajo biti dolgoročno smiselni, nujno sodelovanje strok, da bodo sprejete celostne rešitve, s katerimi poplavne varnosti ne bomo nekje resda povečali, drugje pa ogrozili.

Do posegov cestarjev v Savinjski dolini so kritični tudi v tamkajšnjih ribiških družinah. Gregor Križnik iz Ribiške družine Ljubno opisuje: »V enih delih so cesto pomaknili v vodotoke, drugod pa so vodotoke nekaj širili – ne eno ne drugo ni dobro, saj se vse dela ad-hoc in v nekih skrajnostih. Namesto direkcije za vode vse to dela direkcija za infrastrukturo, kar je enako, kot če bi vodarji projektirali ceste.« Križnik pravi, da prebivalci in člani ribiških družin seveda pozivajo k čim hitrejši sanaciji in tudi vedo, da se betonskim rešitvam ponekod ni mogoče izogniti, vendar opisano ukrepanje cestarjev ni ustrezno.

Kamnitobetonske zložbe, ki postajajo mrtve brežine rek, se ne zarastejo, zoženi in pohitreni vodotoki pa ne povečujejo zgolj poplavne nevarnosti dolvodno, pač pa onemogočajo vsakršne samočistilne procese, je za Radio Slovenija še en vidik omenil podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda Mihael Jožef Toman. »Dela se nestrokovno, popolnoma v nesodelovanju s priporočili, kaj šele s sonaravnimi in trajnostnimi praksami, kar je v tujini ne samo nuja, ampak tudi praksa.«

Miloš Dular, vodja sektorja za vzdrževanje, varstvo cest in prometno varnost na direkciji za infrastrukturo, je v sredo kljub drugačnim opisom s terena odgovoril, da niso posegali »v širša območja, kot so bila pred ujmo«. Kamnite zložbe so zabetonirali in jih niso pustili suhih, da jih ne bi (spet) odnesle morebitne jesenske ujme. Ali so pred temi posegi, ki bi morali biti intervencijski, dejansko pa so trajni, pridobili mnenje direkcije za vode? Dular je odgovoril, da ne, a da so se njihovi gradbinci koncesionarji na terenu usklajevali s koncesionarji direkcije za vode. Te trditve nismo mogli potrditi.

Opisano dogajanje vodarje in naravovarstvenike skrbi še dodatno. Direkcija za infrastrukturo je organ v sestavi ministrstva za infrastrukturo, ki ga vodi ministrica Alenka Bratušek. Ta pa je zdaj, po odslovitvi ministra Uroša Brežana, pristojna tudi za ministrstvo za naravne vire in prostor, pod katero sodita upravljanje voda in direkcija za vode. Da ministrica Bratušek ni primerna za resor voda in narave, od Brežanovega odhoda opozarjajo zlasti v nevladnih naravovarstvenih organizacijah; njena dosedanja ministrovanja so potrdila, da ima do narave in rek precej podoben odnos kot bivši minister Andrej Vizjak – vidi jih zlasti kot infrastrukturno platformo.

Kaj za resor narave in voda pomeni nedavna premierova napoved o rekonstrukciji vlade in občutnem zmanjšanju števila ministrstev, še ni jasno. Bi pa bilo porazno, če bi po poskusu z ministrstvom za naravne vire in prostor nov poskus še poslabšal razmere, kar zadeva naravo in vode.