O zakulisnem sodelovanju med Svobodo in SDS

Škoda, ki jo s številnimi napakami ustvarja Golob, je neizmerljiva in neizmerna, saj tlakuje poti za Janšev povratek

V turbulentnem času, ko se neobvladljivo v javnosti krepi težko ustavljivi občutek, da Golobova vlada ni več kos situaciji, ker se je zaplezala v afere in kontraproduktivno ravnanje, hkrati pa ji odstotki javne podpore drsijo, smo lahko zasledili izjavi Janeza Janše in Mateja Tonina, ki bi ju morda morali brati skupaj. Je takšno branje možno? Začel bom s podukom šefa SDS, ki pričakovano in za šefa opozicije povsem legitimno čaka na svojo novo priložnost: »Spoštovani gospod dr. Robert Golob, vaš problem ni Janez Janša, ampak preveliki čevlji, v katere so vas vtaknili.«

Kar je zapisal na svojem Facebook profilu, ni zgolj zanj relativno umirjena ugotovitev nekoga, ki si zadnje čase pospešeno mane roke in po tihem uživa v razvoju dogodkov, h kateremu skoraj ne rabi prispevati, saj se zaradi slabih odločitev premierja, bistveno manj pa koalicijskih strank SD in Levice, vse odvija njemu v prid. Ne, hkrati je odziv na premierjevo obuditev sklicevanja na antijanšizem in obljube, da bo njegova vlada drugačna od prejšnje. Nečesa, kar Golob zadnje tedne bolj intenzivno počne, ker mu gre dejansko za nohte in se je spomnil, da bi si s takšno retoriko lahko povrnil nekaj zelo razredčene podpore.

Namig o zakulisnem sodelovanju

Sklicevanje na zahtevo volivcev po antijanšizmu in politiki, ki bo neavtokratska v trenutku, ko premierja sumimo, da je svojemu predhodniku vedno bolj podoben, saj prevzema njegove vzorce obnašanja, je simptomatično in s tem sumljivo že samo po sebi. Sprva je bil boj proti avtokraciji legitimen in nujen, a se po novem preveša v zlorabo in obstaja iz razloga drugih, nečistih ciljev. Posebne analize bi bilo vredno spoznanje, da je Golobov avtokratizem hkrati tudi proizvod prevelike kimavosti obeh koalicijskih partnerjev, ki predsednika vlade nista znala ali upala krotiti.

Toda k trenutni maksimalni dinamiki je svoje nato prispevala čisto sveža ugotovitev prvaka Nove Slovenije, ki smo jo lahko prebrali na portalu N1 in nato slišali še v komentarju Dnevnika TV SLO. Bombastičen namig je bil namenjen članom njegove stranke: »Jasno je, da zakulisno sodelovanje med Svobodo in SDS obstaja.«

Trditev seveda lahko razumemo kot demagoški slepilni manever, kjer si mora avtor med dvema političnima konkurentoma izboriti svoj prostor pod soncem, zase in za svojo stranko. In kaj, če je resnična? Če velja prvo, potem Tonin kot krščanski demokrat širi lažnive zgodbe in bo moral k spovedi, pred tem pa pojasniti, kako so nekateri njegovi ključni možje, kot je Valentin Hajdinjak na Darsu, ohranili svoje položaje, če ne zato, ker je obstajal nek poprejšnji zakulisni dogovor med njim in Golobom.

Med drugim v pismu članstvu namiguje, da sta Janša in Golob skrivaj načrtovala odstavitev Urške Klakočar Zupančič in ustavitev preiskovalne komisije o financiranje stranke SDS, ki jo je vodila Mojca Šetinc Pašek. Po njegovem lahko Goloba pred dokončnim potopom, kar je njegov izraz, reši le še Janša in nov pakt z njim, pri tem navaja še nekaj drugih okoliščin njunega dosedanjega domnevnega sodelovanja.

Moč kognitivne slepote

Toda poglejmo si bistvene posledice prve možnosti, zaradi katere ne bi obstajal zgolj demonični šepet Janeza v Golobovi glavi, kot ugotavljam, ampak čisto pravi in realni pogovori med njima. V primeru, da skrito sodelujeta, v kar je težko verjeti, morda kurtoazno tituliranje Janše s »spoštovani gospod dr. Robert Golob« ni posebej naključno, strašenje z vrnitvijo janšizma in obljuba antijanšizma pa sta zgolj dela skrbno načrtovane propagandne igre s strani obeh protagonistov.

Če ne gre za prazno natolcevanje in politični spin, bi se za največje naivneže v državi pokazali »golobisti« – vsi, ki so premierju blizu politično iz prepričanja in predvsem ljudje s kognitivno disonanco slepe podpore, ki se bojijo Janševe vrnitve. Povedano jedrnato: janšizem in antijanšizem bi potem bila še bolj brata dvojčka, nateg pa popoln, saj bi si oba tabora podala roke!

Počakati moramo na pojasnila, da Tonin laže ali da njegova trditev velja v zelo omejenem in specifičnem obsegu. Sam mu sicer ne verjamem, toda vseeno mislim, da je že brez tega zelo hudo, ker sem prepričan v učinke kognitivne slepote in tudi samokastracije naših medijev, ki največkrat ne znajo raziskati ključnih vprašanj, tudi omenjenega. Nobenega dvoma ne more biti, da je kognitivna disonanca Golobovih podpornikov vsak dan bolj poglavitni Janšev zaveznik. Zakaj?

Bolj kot se zagovorniki vladajoče koalicije slepo zaklinjajo, da je Goloba potrebno braniti, bolj ko odpuščajo vsem njegovim številnim kiksom ter na koncu po tihem pokimajo, da je še vedno bolj vreden izbire kot njegov avtoritarni predhodnik, prej tlakujejo teren povratka tistemu, ki se ga najbolj bojijo. Ja, motiv strahu je tukaj osnovno gonilo delovanja, ne neupravičeno.

Kako deluje kognitivna disonanca

Že večkrat sem opozoril, da kognitivna disonanca ni zgolj dolgočasen koncept v psihologiji, ki opisuje nelagodje ali napetost ob nastanku dveh nasprotnih stališč in prepričanj, utemeljenih na različnih idejah ali vrednotah, ampak moramo k njenemu obstoju prišteti še realne politične učinke v vsej njihovi kompleksnosti.

Če imamo podpornike političnega idola na oblasti, se bodo različni znaki kognitivne disonance kazali v aktivnem izogibanju novicam, ki razkrivajo njegove nevarne napake, da bi se s tem izognili psihološkemu konfliktu med svojo poprejšnjo ali sedanjo podporo, za njih prekruta dejstva pa bodo uspešno potlačili. V tem so golobisti postali zelo podobni janšistom. V praksi to pomeni gorečo racionalizacijo nevarnih napak svojega idola, iskanje izgovorov in opravičil zanj. Največkrat podporniki delujejo zaščitniško in obrambno, celo preko vsake mere.

Poskušali bodo zmanjševati resnost storjenih napak, spregledovali bodo afere in korupcijo, napihovali zlonamernost medijskih poročil in kazali s prstom na novinarje in družbene kritike. Ne zgodi se redko, da jih začnejo obsojati odgovornosti za slabe rezultate vlade. V Golobovem primeru bodo prej ali slej našli krivca v kom drugem, če se utegne vrniti Janša, del opravičevanja pa bo izkazovanje velikega razumevanja za stisko sedanjega premierja in širjenje prepričanj, da je storil vse, kar je v njegovi moči, a so ga negativne sile začele najedati.

Dialektično sovpadanje

S tem postaja bolj otipljivo, da sta skupini vernikov na obeh polih po svoji mentalni shemi podobni in da sobivata janšizem in antijanšizem kot dve plati istega kovanca, ne nujno po vsebini, ampak po kognitivni formi. Med njima, pravim, deluje prava dialektika sovpadanja. V parafrazi bi lahko ugotovili, da Golob in Janša sicer ne sodelujeta v zakulisju, nehote pa to počnejo janšisti in antijanšisti! Ja, pot v star pekel je tlakovana z najboljšimi golobovskimi nameni.

Intrigantno in vsekakor zgolj spekulativno vprašanje bi se glasilo takole: ali golobisti s kognitivno disonanco vedo, da zgolj kopirajo janšiste z isto boleznijo? V kakšni meri je antijanšist slep za to, da je podoben janšistu? Leon Festinger bi kot utemeljitev teorije zagotovo dejal, da lahko nelagodje zaradi neujemanja med prepričanji in dejanji pri nekom pripelje do tega, da bo svoja prepričanja prilagodil v smeri zmanjšanja kognitivne disonance tudi na način, da posnema ravnanja svojega nasprotnika, če bo to k njemu prispevalo.

Si pa težko predstavljamo, da bi ob pogledu na janšista lahko pri sebi antijanšist storil kaj drugega od tega kot iskal nove razloge, zakaj mu ni podoben in ne, zakaj mu je. Velja tudi v obratni smeri.

Potrditvena pristranost in iskanje varnosti

Manifestacija kognitivne disonance je tudi velika kompatibilnost s teorijami zarot in tendenca vernikov k iskanju informacij, ki pritrjujejo vnaprejšnjim prepričanjem, hkrati pa zavračanju tistih, ki jim niso všeč. Tako imenovana potrditvena pristranost (confirmation bias) je skoraj vedno eden od spremljajočih pojavov tovrstne slepote, v praksi pa se kaže v ignoriranju negativnih informacij in selektivni zaznavi stanj stvari in dogodkov, ki jim sledi pristranska interpretacija – le zato, da bi ohranili svoja začetna prepričanja kot konsistentna.

Kognitivna disonanca včasih pripelje do oblikovanja skupinske identitete in postane pomemben politični faktor. Ne samo, da verniki začnejo meriti napake enega politika z drugačnimi prirejenimi vatli in svojega idola opravičujejo, nagnjeni so tudi k iskanju zaslombe za svoja napačna prepričanja pri »sorodnih dušah«, da bi jih potrdili, napadajo domnevne nasprotnike kot sovražnike in se izogibajo razpravi, v kateri bi se počutili nelagodno. Z iskanjem takšne kolektivne podpore se tudi negativni učinki kognitivne disonance navidezno zmanjšajo in čim večja je skupnost vernikov, bolj se čutijo razbremenjeni začetnega psihičnega nelagodja.

Ker so v svoja prepričanja čustveno investirali, bežijo pred preveč nevarno realnostjo pravilnega spoznanja in si zgradijo svoje slonokoščene stolpe, v katerih se počutijo pripadne, varne in gotove. Zanimiv trenutek nastopi, ko politični idol ugotovi njihovo vodljivost in se z njo začne okoriščati na številne načine. Janša nam tu daje zelo veliko snovi za konkretne zglede in če sem dobro leto nazaj zapisal, da se zgodovina ponavlja, najprej skozi Janšo kot tragedija in nato skozi Goloba kot farsa, bi omenjeno veljalo tudi za učinke kognitivne disonance, katere simptomi so v tem času samo še akutno napredovali.

Vsi so isti

Najbolj impresivno je zato spremljati, kako je skupnost kognitivnih disonantnežev iz tabora tragedije ogorčena nad skupnostjo tistih iz tabora farse, enako pa tudi obratno. Toda verjetno največjo kolektivno entiteto, ki postaja vsak dan bolj množična, tvorijo člani sekte »vsisoistežev«, ki verjamejo v novo napačno izhodišče v svoji diagnozi trenutka: »Vsi so isti«. Tudi to grupacijo je posredno ustvaril aktualni predsednik vlade in nekateri med njimi so ozdravljeni kognitivne disonance. Vsisoisteži so spoznali Janševe in Golobove hibe, med njima ne vidijo posebne razlike, njihovo dominantno čustvo pa je razočaranje. Ker se temu taboru zdi, da je bilo investiranje pričakovanj v novega idola velika napaka, so izgubili vse iluzije. Močnejša je bila investicija, večji je njihov občutek prevare.

Vsisoisteži pravilno ugotavljajo, da so podobnosti med obema velike, morda jo celo vidijo v delovanju kognitivne disonance in si zastavljajo sicer zelo logično vprašanje, koga naj potem sploh še podprejo v politiki. Toda pri tem iščejo bližnjice in se v svojem razočaranju, ki so ga doživeli najmanj dvakrat zapored, zatekajo v izgubo zaupanja, ciničnost in občutek nemoči, namesto da bi iskali razlike v stališčih, programih in principih političnega delovanja, posledično pa tudi nove rešitve.

Zgrešena apatija tistih, ki vpijejo »Vsi so isti« in celo napovedujejo, da več ne bodo šli na volitve, je najmočnejša voda na mlin prav Janši, kakorkoli lahko razumemo njihove frustracije ob razočaranju. Krivimo jih lahko zgolj tovrstne slepote. Zakaj? Zato, ker prispevajo k uspavanosti, nekritičnosti, pasivnosti in indolenci volilnega telesa, to pa so razmere, v katerih bo tisti z organizirano vojsko svojih podpornikov zlahka zmagoval na volitvah in sicer. Vsi vemo, kdo jo ima.

Pomaga mu prijazen čevljar

V tem smislu je škoda, ki jo s številnimi napakami ustvarja Golob sam, vključno s svojimi slepimi podporniki, neizmerljiva in neizmerna, saj ne tlakuje poti le za Janšev povratek, obogaten s stranko Anžeta Logarja in drugimi sateliti, ampak tudi za dolgi vek taistega povratka. Če parafraziramo njegovo izjavo, bi lahko rekli, da si šef SDS že pomerja čevlje, ki mu niso preveliki, ampak ravno pravšnji, saj jih je prijazno ukrojil poveljnik Svobode, da se mu bodo še dolgo prilegali in bodo karseda udobni.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**