Urška Klakočar Zupančič kot čarovnica

Na noč čarovnic je poslanska skupina SDS znova začutila svojo priložnost

Parlament je gotovo ne samo hram demokracije, žal je tudi dom številnih diskreditacij, žalitev in sovražnega govora. V resnici se od tam največkrat širi po državi. Urška Klakočar Zupančič kot predsednica državnega zbora to dobro ve, lahko bi kdaj tudi uporabila Etični kodeks poslancev, na katerem se nabira prah, morda tudi zato, ker je neuporabno spisan. Najbrž ne po naključju!

Ko je na noč čarovnic poslanska skupina Janševe stranke znova začutila svojo priložnost, je o njej zaničevalno komentirala na omrežju X (nekdanji Twitter): »Nocoj je noč čarovnic. Ne boste verjeli, a v parlamentu jih lahko srečamo vsak dan. Ena od njih se je kar sama darežljivo razkrila. (Ujeto na seji mandatno-volilne komisije, kjer še sami nismo verjeli svojim ušesom.) #taklemamo«

Cinizem kot tehnika

Objavljeni posnetek odpira vrsto vprašanj. Prvo je zagotovo že večkrat obravnavana vloga cinizma v političnem diskurzu – in na tem polju stranka SDS s svojim šefom naravnost briljira, kar ni mišljeno kot pohvala. Uporabljeni cinizem stavi na proizvodnjo užitka pri publiki, ki ji je namenjen, služiti želi nekakšni destruktivni zabavi in duhovičenju.

Poanta je tudi tokrat očitna: poslanci so objavili posnetek, v katerem se predsednica na eni izmed komisij brani pred diskreditacijami in to stori v zanjo značilni vehemenci, kjer sebe razglasi (ali potrdi) za čarovnico. Nepričakovan »predložek« se jim je v takšni psihopropaganistični retoriki zazdel zelo priročen: le zakaj ne bi nekomu, ki ga politično ne maramo, obudili v spomin, da je čarovnica, če je koledar pokazal 31. oktober, torej noč čarovnic, in se kar sam razglaša zanjo?

Diskurz z uporabo žaljivih opisov, na katerega pristaja predsednica, se bo marsikomu zdel privlačen in učinovit obenem: podpornikom SDS bo zabaven, tabor podpornikov predsednice parlamenta pa bo užival v njenem vzvišenem dociranju prvih. Ne vemo točno, kakšna bi bila dostojna drža, ko ste diskreditirani in zaničevani, čeprav je vsem razumljivo, da sta spoštovanje in kultura dialoga ključna za delovanje demokratičnega sistema.

Je pa predsednica našla svojo formulo, ki ima slabo plat, saj deluje kot »perpetuum mobile« in znova motivira drugo stran k novemu žaljenju. Po eni strani ima pravico, da se brani, po drugi pa se nam njena drža ne zdi posrečena. Ne zato, ker ne bi imela prav, ampak ker služi kot provokacija za nadaljevanje istega.

Argumenti niso pomembni

Destruktivnost zbadanja ne samo otežuje sodelovanje pri reševanju skupnih težav in blokira skupno deliberacijo, ampak zmanjšuje kakovost razprave in preusmerja pozornost proč od argumentov k osebnim napadom, v katerih vsak tabor najde svojo vrsto ugodja. Posledica je zagotovo vedno večja polarizacija in sovraštvo med političnimi poli, kar prispeva k delitvi družbe in na koncu pripelje do aktualnih srhljivih apelov k oboroževanju naroda. Huje najbrž ne more biti.

Ker se to dogaja pogosto in praktično nenehno, se diskreditacijsko obnašanje maksimalno normalizira in postane del mizerne politične kulture, kar še dodatno uničuje demokratične temelje parlamenta, vključno z idejo, da bi izbranci naroda v njem morali skrbeti za skupno dobro in iskati najboljše rešitve, namesto da licitirajo, kdo je čarovnica in kdo ne.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**