Res, predsednica?

Odgovor Matevžu Krivicu Dragi Matevž.

Pričakovala sem pravniški odgovor na zanimivo vprašanje, dobila sam v glavnem negativno oceno svojega karakterja. To spominja na običajno in izrabljeno patriarhalno strategijo (znano kot mansplaining), zato se moram prvo ukvarjati s tem. Pripombe so namreč banalne. Navajam po smislu: sem proti pravnemu in ustavnemu redu – pravico do tega sicer braniš, ampak ne moje; ostro misleča, pa nepričakovano blaga (neuravnovešena?); kruta do ”slabšega dela ljudi na svetu”, se pravi vzvišena in totalitarna; tako prepričana vase, da nikomur ne priznavam pravice misliti drugače kot jaz; manj pametnim odrekam enako svobodo mišljenja kot pametnim.

Začnimo s konca: ne odrekam svobode izražanja manj pametnim, želim le živeti v družbi, v kateri svoboda izražanja (oziroma javnost, ki je navajena na svobodo izražanja) izloča manj pametne, ki so to svobodo pred tem grobo izrabljali in pervertirali pa celo ogrožali sodržavljane s tem, ko so prostaštvo, laž, zmerjanje in diskvalifikacijo razglasili za svobodo izražanja. V takšni družbi se manj pametni (čisti eufemizem!) ne izločajo z zakonskimi sankcijami, ampak s pomočjo reakcij javnosti, in nihče na noben način ne ogroža pravic manj pametnih, razen obče sprejetih in potrjenih splošnih kriterijev ... svobode izražanja. Če si med tistimi, ki ne vidijo grozljivih družbenih, kolektivno psiholoških in tudi političnih posledic denimo osmih let delovanja Nove24TV in drugih Janševih medijev, ti ne morem pomagati. Moje stališče bi lahko prebral v študiji o sovražnem govoru (Grožnja in strah: Razraščanje sovražnega govora kot orodja oblasti v Sloveniji, *cf , Ljubljana, 2022, 433 str., pogovor Erik Valenčič). Če bi to prebral, bi dialog vodila na drugi ravni. Ključna sta, seveda, znanje in stopnja državljanske zavesti. Lep primer spodbudne večslojnosti in ambivalentnosti, ki jih takšno izhodišče omogoča, je dal Slavoj Žižek: nujno stališče o Palestini in, na žalost, popolnoma napačno stališče o čebelah: pred leti sem pisala o čebelah in demokraciji, Nataša Kramberger pa je kot razumnica in čebelarka sesula zgrešeno filozofovo videnje.

Moje simpatije za boljši del ljudi na svetu vsaj toliko kot razum - če ne bolj, opredeljujejo moji občutki: boljši so zame tisti ljudje, ki so proti smrtni kazni in vsakemu nasilnemu odvzemanju življenja (tudi živali), ki so za mir, za spoštovanje, izboljševanje in povečevanje človekovih pravic, za razumen in ljubeč odnos do narave, za ekonomsko uravnovešenost, za vse trpeče, in ja – tudi za pismenost. Kje v tem vidiš vzvišenost in totalitarizem, res ne vem. Gre za moje osebno stališče in nič drugega, minimalistično je, in zagotovo ne odmerja pravice po pameti, posebej pa ne negira domače pravne in ustavne ureditve. Zanimivo pa je, da ne pokažeš niti trohice vere v opismenjevanje, izobraževanje, doprinos kulture: po tebi neumni imajo pravice, kar je seveda razumljivo po sebi, a takšni naj tudi ostanejo … No, za ”levičarje” tvojega tipa, očitno sprejemljivo; jaz bi pa rekla, da je to ena od predpostavk stalinizma - ”pošteni intelektualci” so tu za vogalom.

Moj karakter si si upal ”prebrati” iz mojih raziskav antične antropologije: jaz si menda nadevam strasti antičnih junakov in bogov, popuščam zlu in ne menim se za žrtve, torej sem utelešena hybris. Pustimo po strani nenavadno enačenje znanstvene discipline in človeka, ki se s to disciplino ukvarja. Nič od omenjenega ni dlje od antičnih tem, s katerimi se ukvarjam: antične ženske, realne in imaginarne, atenska demokracija in v njej posebej gledališče, zgodovinska semantika, zgodovinska antropologija hrane, in miturgija - moj pojem, s katerim mitologijo postavljam v performativni kontekst. Kar zadeva tvoje videnje – da je Homer krvoločen, Heziod pa bolj human, naj te spomnim da je Heziod spisal tudi verze o ženskah, kjer vsak tip presoja in primerja z živalmi – opica, psica, kobila itn. Edina dobra je – čebela, ki ne govori, praktično nima telesa in samo dela. O Homerju ne vemo skraj nič, verjetno je, da je epa sestavil po naročilu Aten. Osnovno sporočilo Iliade sta mir in žalost nad smrtjo, kjer smo vsi enaki: ena od inspiracij za demokracijo, mar ne? Heziod pa je bil aristokrat na podeželju, njegov glavni kriterij za ”dobro” soprogo je bil, da proizvaja čim več in troši čim manj hrane.

Če primerjam svoj družbeni credo, ki je minimalističen in ne posebej pameten, in teme, ki jih raziskujem, od tvoje zamišljene Valkire, ki demokracijo razume samo kot vadbišče bogov, ne ostane nič. Seveda pa imaš svobodo, da o meni napišeš kar koli, ker obenem pišeš o sebi in svojih motivih: meni je žal in sram me je - in samo zato, dosti o tem.

Poglejmo tvojo po predpostavki najbolj kompetentno, pravniško interpretacijo dogodka z zastavicami. Meniš, da imam problem, ker s svojim nerazumevanjem demokracije ne dojamem nečesa tako preprostega. Jaz pa menim, da imaš problem ti, ker ne vidiš razlike med verbalnim (ustnim in pisnim), in performativnim izražanjem. V prvem primeru časovna razlika med izjavo/tekstom in odgovorom ni pomembna; v drugem po tvojem mnenju reakcija ni možna, ker bi se na ta način kršila pravica tistega, ki se je izrazil prvi. Tiste, ki so postavljale plakat in zastavice, so imele pravico, da njihove zastavice ostanejo, menda dokler ne strohnijo, in v tem času bi javni prostor (travnik) ostal tabu za vse ostale. Drugače misleči pa medtem sicer lahko verbalno izražajo svoje nasprotovanje, a instalacije pa se ne smejo dotakniti. Kaj pa smetarji? Jasno, da zakon ne odreja časa – ti pa tistim, ki so ”prvi”, daješ vse pravice, drugim, ki odgovarjajo, pa nobene. Pa še to – druge na seznamu niso uničevale instalacije, ampak so samo spustile zastavice. Ne, to gotovo ni enako vpadu policije v tiskarno, ko je tvegana priloga v tisku. Gospe, ki ščitijo življenja nerojenih, izključno slovenskih otrok, so ”natisnile” svoje mnenje, druga stran, ki ni imela nobene tehnične prednosti, je z reakcijo v kratkem časovnem zamiku pokazala svoje mnenje. Kratek čas, jasen pomen, svoboda izražanja, svoboda odgovora. Seveda tu ni nobenega pravnega problema, imaš prav. Krivic pač potrebuje krivce, in ni boljšega od mladih žensk in stare ženske, ki jih brani: udri po krivcih, v stroj Homer, Heziod, vsi grški junaki in bogovi, Tone Virk, Cankar, etika, za okras pa še Rosa Luxemburg ...

Sama sem doživela epizodo s tiskarno – ne samo enkrat. Nekaj minut preden je prišla milica, sem s sourednikom iz tiskarne leta 1970 v Beogradu ukradla nekaj primerkov satiričnega študentskega časopisa: na izhodu so naju preiskali. Ponudila sem svojo torbico s tisoč nesmislenih predmetov (”ženska torbica”), pa še sem pojasnjevala vsakega posebej. Miličniki so me pustili brez telesnega pregleda (časopis sem imela pod pulijem), ker so me imeli čez glavo zaradi mojega blebetanja, sourednik pa je v aktovki brez pregleda odnesel nekaj kovinskih plošč z ilustracijami, ob pomoči grafičnega delavca, ki je stal za njegovim hrbtom. Naslednjega dne so časopis sežgali na dvorišču tiskarne. Drugič nisem imela takšne sreče: leta 1993 so v Ljubljani iz dnevnika Republika v tiskarni izločili celo stran zaradi mojega teksta, dobrohotnega pastiša knjig o Medvedku Puju, v katerem sem opisala prihod ptic Tujk v Veliki gozd ... O tem v demokratični slovenski javnosti ni bilo nobenega odmeva. Ti si me v tem delu svojega odgovora poučil, da so tako, brez hrupa, onemogočili prodajo Cankarjeve Erotike, o kateri sem sicer pisala in predavala v Cankarjevem domu in v NUK-u. In jaz naj bi bila podobna tistim (cerkvi), ki so knjigo prepovedali?

To se imenuje patriarhalna cenzura, ki računa na patriarhalno publiko in na vse, ki se še bojijo patriarhata. Bolj ko je neprepričljiva, bolj kaže moč. Moral se boš veliko, veliko bolj potruditi, da me diskvalificiraš, da niti ne govorim o tvoji površni pravni pojasnitvi.