Jedrska ideologija

Kakšno mnenje naj ima povprečen državljan Slovenije o najbolj optimalnem, okoljsko sprejemljivem energetskem scenariju za prihodnost Slovenije, ko vestno spremlja osrednje medije, da bi se poučil o področju, sliši pa predvsem: Slovenija je jedrska država; Če hočemo imeli električno energijo, je NEK2 edina opcija; Energetsko neodvisnost in energetsko varnost nam lahko prinese le NEK2; Poglejte vso škodo, ki jo okolju prinašajo fosilna goriva in obnovljivi viri energije, jedrska energija pa je zeleni, brezogljični vir energije, itd?

Verjetno že začenja verjeti, če ni že popolnoma prepričan, da ta, ena izmed manjših držav na svetu, druge zelene opcije, kot gradnjo NEK2 zagotovo nima. Morda je samo malce v dvomih, ali bi navijal za 1100 MW, 1200 MW, 1600 MW, ali pa raje kar za 2400 MW mega jedrsko veličino.

V resnici povprečen državljan Slovenije ni deležen poštenega javnega diskurza, ki bi enakovredno predstavil tudi drugi del celotne slike jedrske energije. Kolikokrat lahko posluša oddajo, prebere članek, se udeleži konference, kjer ne prevladuje mnenje predstavnikov jedrske industrije? Kjer lahko sliši tudi kaj o realnih negativnih izzivih izbire scenarija, ki predvideva gradnjo NEK2 - problematiki skladiščenja visoko radioaktivnih odpadkov, o visoko verjetnem zamujanju za predvideno časovnico pri gradnji jedrskega bloka in s tem potencialno rastjo finančnih stroškov, o možnih jedrskih nesrečah zaradi vse večjih ekstremnih vremenskih pojavov, človeški napaki, kibernetskem napadu, grožnji vojne, o izpustih toplogrednih plinov, ki jih prispeva pridobivanje, procesiranje, plemenitenje urana, gradnja nuklearke in nenazadnje tudi o umetno ustvarjeni definiciji, da jedrska energija prispeva k energetski samozadostnosti in varnosti, čeprav jedrske gorivne elemente uvažamo, hkrati pa glavnino kvazi diverzifikacije stavimo na jedrsko energijo? Običajno se tiho, na hitro, brez pompa prikaže kakšnega nevladnika, ki poskuša celostno nasloviti področje, ga pa prej ali slej že kdo ozmerja, če že ne za nepoznavalca stroke, pa vsaj za družboslovca, kar naj bi bila danes že kar sopomenka za neznanje.

Državljan Slovenije bi moral, še preden dobi priložnost za glasovanje na referendumu o NEK2, slišati in prebrati čim več diskusij, mnenj o alternativah NEK2. O izzivih in priložnostih, ki jih prinašajo alternativni scenariji, alternativne mešanice energetskih virov. Moral bi razumeti, da je odločitev o NEK2, odločitev za najmanj 50 let (če ne štejemo radioaktivnih odpadkov). Da s to odločitvijo ni možnosti spreminjanja energetske mešanice, saj bi kakršnakoli resna sprememba še konkretno doprinesla k že tako visokim cenam električne energije v prihodnosti. Mora razumeti, da se ob vsej pozornosti, ki je namenjena podnebni krizi v državah sveta, pospešeno spodbuja razvoj novih energetskih tehnologij. In ko se te zgodijo, in zgodile se v prihodnjih letih bodo, diverzifikacija virov energije pridobi popolnoma nov pomen. Alternativni scenarij, ki bi na primer vseboval energetsko mešanico čim večjega deleža obnovljivih virov energije in malih modularnih reaktorjev (npr. 200-300 MW), ki bi jih začeli umeščati v prostor postopoma, bi omogočil hitro vključitev oz. dopolnitev scenarija z neko novo prebojno energetsko tehnologijo. Tak scenarij bi med drugim pomagal tudi k manjši stopnji korupcije (ki bo neizbežno dejstvo pri scenariju z NEK2), omogočil hitrejšo realizacijo s postavitvijo manjših objektov, postopno doziral finančna sredstva in omogočil hitrejšo sanacijo kakršnihkoli težav obstoječih manjših elektrarn.

Diskurz o prednostih in slabostih alternativnih scenarijev naše prihodnosti mora potekati časovno, vsebinsko ter strokovno diverzificirano, ne pa enostransko, s peščico zgolj jedrskih strokovnjakov, ki poudarjajo le prednosti NEK2, čemur smo priča že leta. Prav je, da državljani soodločamo o energetski prihodnosti svoje države, vendar je tudi prav, da razumemo, da se z odločitvijo za NEK2, morda odločamo tudi za precej višje stroške električne energije ter potencialno ogrožamo našo energetsko varnost in samozadostnost, saj vse stavimo na enega konja, ki bi morda lahko ob ’luknjici’, ki bi bila večja od šivankinega vboda, klecnil za vedno.