Politični pritisk na Večer je nedopusten

Zakaj je nevarno biti županov najemnik?

»Galerija Gosposka je podjetje, ki uspešno posluje že od leta 2006. Poleg gostinsko-hotelirske dejavnosti se ukvarja tudi z razvojem nepremičnin in oddajo le teh. V poslovnem delu zgradbe Galerija Gosposka so v preteklih 16 letih ustvarjala že mnoga tako lokalna kot mednarodna podjetja in se veselimo novih najemnikov,« nam je odgovorila županova žena Katja Arsenovič, direktorica Galerije Gosposka.

Ob trenutni stiski novinark in novinarjev Večera, ki so ostali odrezani od podpore novega lastnika, dosedanji pa so več kot očitno v nakupu medijske hiše videli predvsem poslovno in tudi nepremičninsko priložnost, sta morda najbolj indikativni reakciji mariborskega župana in njegove žene.

Seveda povsem drži, da selitev v nove prostore v lasti župana predstavlja ustvarjanje razmer, v katerih bo nastal dvom v uredniško neodvisnost in verodostojnost Večerovih novinarjev. Predstavljajmo si, da imajo novinarji Dela po novem svoje prostore na Trstenjakovi 8 v Ljubljani ali novinarji Dnevnika svoje v stavbi Mestne hiše, kjer jih bo vsako jutro pozdravil ljubljanski župan.

Kako se je odzval župan?

Že iz navedenega razloga pomeni selitev v prostore Galerije Gosposka, ki so v lasti Saše Arsenoviča, prepoznavno nehigienično prakso. In kako se je odzval on sam? Povedal je, da posla in selitve ne more komentirati kot župan, saj dogovor ni potekal med Mestno občino Maribor in medijsko hišo Večer.

Pojasnilo je formalistično in predvsem poslovno – razkriva namreč, da župan pri sebi verjame, da lahko komentira zgolj posle med pravnimi subjekti, ki so stopili vanj, od njih pa lahko odmisli samega sebe kot politika in svojo lastnino. Takšna samopercepcija nam veliko pove o njem.

Nekdo, ki na ta način dojema situacijo, je kar dvakrat zgrešil: ne razume niti javnega položaja politika, torej svojega lastnega, in tudi ne funkcije in mesta množičnih medijev v družbi, katerih osnovna premisa je zagotovo, da delujejo neodvisno in onstran videza politične pristranosti.

No, to je zgolj optimistična interpretacija; manj prijazna bi bila, da mu za oboje ni posebej mar in ga avtonomija novinarskega poklica ne pritegne kot pomembna vrednota v demokraciji, saj bi se incestuoznim razmeram, ki bodo nastale, sicer raje izognil, namesto da jih podpira.

Avtonomija in pritisk

V trenutnih javnih diskusijah ostaja preveč zamolčano, kdo je dejanski lastnik Večera. Dovolj neznana podjetnika Uroš Hakl in Saša Todorovič sta ga za majhen denar kupila leta 2014, v tem očitno videla predvsem nepremičninski biznis, ob prodaji medijski skupini Martina Odlazka leta 2021 pa sta prodala še centralno stavbo Večera na Svetozarevski ulici.

V sodni register so nato vpisali novo družbo »Večer mediji«, katere direktor je nato postal Miha Klančar, sicer do takrat direktor marketinga in prodaje v hiši, ki je tokratno selitev v nove prostore hladnokrvno opisal: »Kdo je lastnik prostorov, ki jih najema podjetje, na uredništvo nima prav nobenega vpliva, saj je slednje pri svoje delu popolnoma avtonomno in neodvisno, kar je bila in ostaja zaveza vodstva in kar smo in bomo vsak dan dokazovali z vsebino našega časnika.«

Trditev ni točna in ne drži. Nepričakovano lastniku očitno ni posebej mar za druge neprijetne posledice pri jemanju verodostojnosti Večerove novinarske ekipe, ki se bodo počutili manj svobodne pri kritiki lokalne oblasti – ali pa, kar bi se tudi lahko zgodilo, bodo iz protesta morda še bolj jedki in kritični kot sicer, česar bi si vsi po vrsti ne smeli želeti.

Občutek pritiska, da delujejo pod nadzorom mariborskega župana in se lahko tako rekoč čez noč znajdejo na cesti in brez strehe nad glavo, če bodo naredili kakšno napako, se lahko komu zdi pretiravanje v opisu pričakovanj možnih posledic, a žal to ne drži. Kot rečeno: predstavljajmo si, kakšen javni ugled bi imela časopisna hiša Dnevnik, če bi delovala v prostorih ljubljanskega župana? Bolj pičel.

Cinizem in koristi posla

Hladnokrvnost v reakciji župana in še bolj njegove žene, ki je novim najemnikom ob vseh trenutnih protestih izrekla dobrodošlico in se veseli novih najemnikov, deluje maksimalno cinično in sta ob nameri lastnika glede selitve še dodatni razlog za skrb.

Potencialnost konflikta interesa očitno ni prepričala niti Klančarja in še manj Odlazka, čeprav je popolnoma jasno, da bodo zaradi vtisa pristranskosti na koncu utrpeli tudi poslovno škodo, saj bo zaupanje v Večer začelo padati, želeli ali ne. Kar res ni okoliščina, ki bi jo resen lastnik dopustil, razen če koristi posla po njegovem odtehtajo odliv naročnikov in bralcev Večera in na sploh narušeno zaupanje v časopis.

Če želimo, da Večer preživi, je zato odločilno, da bo medijska hiša delovala v okolju, kjer ne obstaja niti videz interesnega konflikta in zaposleni ne čutijo nobenega pritiska pri opravljanju svojega dela, še najmanj političnega ali lastniškega. V primeru mariborskega medija s častitljivo tradicijo se žal dogaja oboje.

Zaposleni so v svoji izjavi povedali, da se je izvirni greh odvil že, ko sta jih nekdanja lastnika Večera Uroš Hakl in Sašo Todorović »izžela tudi na nepremičninskem področju«. Dogaja se novo izžemanje, ki je nepremičninski element nadgradilo v političen, podobno pa si je težko predstavljati, da bi si lastnik časopisne hiše ne želel dobrih odnosov in posla z novim lastnikom prostorov, v katerih bodo novinarji delovali. Temu ustrezno bo torej sam motiviran, da izvaja pritisk.

Kdaj je župan moder

Je še upanje, da mariborskega župana in lastnike prešine, v kakšni težavi so se znašli? Arsenoviču se računica lahko izteče samo v primeru, da se bodo večerovci vdali v usodo in podredili situaciji, v kateri je neizrečen pritisk vsakodnevna normalnost. Lastnikom pa, če so koristi nepremičninskega posla in najema novih prostorov večje od dobička, ki ga imajo z medijsko dejavnostjo.

Če bo videz konflikta dovolj jasno prezentiran v javnosti in postal trajen, bo v končnem rezultatu kratko slamico potegnil tudi sam župan. Le kdo zares moder bi si želel voditi mesto, v katerem obstaja nenehen sum, da ravna nedemokratično in posredno pritiska na največji medij v mestu? Le kdo pameten med politiki bi upal, da bo s takšno hipoteko dvoma v pomen medijske neodvisnosti uspešen na naslednjih volitvah?

Zato je upati na modrost, toda če je ni, bo k njenemu vzniku zagotovo najbolj pomagal medijski pritisk drugih novinarjev vseh medijskih hiš v državi. Že jutri se lahko zgodi tudi njim.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**