Muslimanom sekajo glave / Snežičev sovražni govor

Bo primer Snežičeve islamofobije šel po stari poti javnega zanikanja in nesposobnosti prepoznanja sovražnega govora in na koncu obtičal v predalu? 

Kako se je javnost odzvala na sovražni govor Roka Snežiča pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, kjer je bosanskega novinarja Avda Avdića provociral verbalno in hkrati iz napisom na svoji majici, na kateri je Martin Krpan, ki seka glavo muslimanom?

Zmedeno in preprosto zanič. Strankarskega odziva ni bilo, strokovnega za vzorec. Sprva je spletni portal 24ur.com poročal, da državna tožilka v primeru majice in izjav o sekanju glav muslimanov naj ne bi videla razloga za kazenski pregon, kasneje pa so na Vrhovnem državnem tožilstvu takšno informacijo zanikali. Kasneje smo na straneh Siola lahko prebrali lakoničen odgovor istega državnega tožilstva, kakršnih smo se naposlušali v zadnjih letih. Na vprašanje, ali je Snežičeve besede mogoče razumeti kot spodbujanje sovraštva proti določeni skupini ljudi, v konkretnem primeru proti muslimanom, so odgovorili: »Vrhovno državno tožilstvo odgovora, ali konkretno ravnanje izpolnjuje znake kaznivega dejanja in katerega, ne more podati, saj bi s tem posegalo v neodvisnost in samostojnost odločitve pristojnega državnega tožilca, če bi bila podana kazenska ovadba. Smo pa na podlagi drugega odstavka 161. člena zakona o kazenskem postopku vaše vprašanje šteli kot glas o kaznivem dejanju, zadevo ustrezno evidentirali in jo bomo odstopili stvarno in krajevno pristojnemu državnemu tožilstvu.«

Zakaj se ni močneje odzvala Golobova vlada, ki je celo napovedala boj proti njemu?

Bo primer Snežičeve islamofobije šel po stari poti javnega zanikanja in nesposobnosti prepoznanja sovražnega govora in na koncu obtičal v predalu? Zakaj se ni močneje odzvala Golobova vlada, ki je celo napovedala boj proti njemu?

Obsodba ni dovolj

Naj spomnim, da je s svojo noto protestiralo veleposlaništvo Bosne in Hercegovine in od naše države zahtevalo varnostne ukrepe. Slovensko ministrstvo za zunanje in evropske zadeve je ostro obsodilo vsakršno spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti, na Mladiki pa so izrazili pričakovanje, da bodo pristojne institucije v Sloveniji ustrezno ukrepale.

Podobno se je odzvalo notranje ministrstvo in prav tako obsodilo vsakršne izraze nestrpnosti ali sovražnosti, uperjene proti različnim narodnostim, etničnim ali verskim skupinam. Pa je obsodba res čisto dovolj? Kaj o tem meni pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan? Kaj poreči, če stališči zunanjega in notranjega ministrstva enoznačno dajeta slutiti, da smo priča spodbujanju sovraštva in nasilja, na koncu pa tožilstvo ne bo reagiralo?

Kaj natančno je Snežič povedal

Ker so kamere ujele srečanje med znanim davčnim utajevalcem, ki dolga leta vleče za nos vse slovenske finančne in druge institucije, in Avdićem, natančno poznamo Snežičeve izrečene besede na ulici: »Vidiš, kako je odsekal glavo muslimanu? Obvaroval je Slovenijo in Avstroogrsko pred muslimani, on je narodni heroj, jaz sem Martin Krpan.«

S takšno izjavo ni samo žalil verskih čustev novinar, kar je ta tudi takoj povedal, ampak je s tem prepoznavno spodbujal sovraštvo do muslimanov. Povedal ni le, da obstaja literarni junak, ki muslimanom seka glave, ampak se z njegovim početjem identificira, sekanje glav pa je opisal kot dejanje narodnega herojstva. Še več, nekaj dni pred sojenjem je Snežič istemu novinarju poslal zaničljivo sporočilo: »Čakam te, muslimanček, v Mariboru na sodišču.«

Ker lahko kalvarijo v interpretacijah 297. člena Kazenskega zakonika spremljajo že deset let, namesto da bi nesmiseln prvi odstavek v njem spremenili in ga naredili za jasnega in razumljivega (lex certa), se lahko le čudimo pasivnosti pravne stroke in politike. Iz odzivov tožilcev še zelo dobro vemo, kaj pogrešajo za inkriminacijo tovrstnega dejanja: njegovo konkretizacijo.

Grožnja javnemu redu in miru

Dejanje morajo biti storjeno »na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir«, ponavljajo svojo mantro, v praksi pa to pomeni, da bi se Snežič moral v konkretnosti nameniti sekati glave in da bi lahko vplival »na večje nedoločeno število oseb, v razmerah in na način, ko hude besede (lahko) preidejo v nasilna dejanja«. Obenem bi Snežičev naklep moral obsegati »javnost delovanja, zavest o spodbujanju sovraštva, usmerjenost zoper določeno skupino in zavedanje o možnosti nastopa konkretne nevarnosti za javni red in mir.« Povedano drugače: iz njegovega naklepa bi moralo slediti, da apelira k mobilizaciji javnosti »v smislu konkretnega ogrožanja javnega reda in miru.«

Vse to vemo, ker so nam vrhovni tožilci zapisano zaupali v primeru razvpitega tvita Sebastjana Erlaha, ki je apeliral k streljanju beguncev, če se približajo slovenski meji na 500 metrov. Toda omenjena zahteva je postavljena absurdno visoko, zato bi jo v členu nemudoma morali odstraniti: je res za inkriminacijo kaznivega dejanja spodbujanja sovraštva zaradi izjave o streljanju na begunce potrebno nabaviti puško, za inkriminacijo homofobne izjave, da bomo zgradili koncentracijsko taborišče za LGBTIQ+ skupnost, v katerega jo bomo zaprli, že kupiti parcelo in zgraditi objekte, za razpravo o herojstvu sekanja glav muslimanom pa nabaviti nabrušeno sekiro mesarico in nakazati očiten namen, da jo bomo uporabili?

Novo branje člena

Vrhovno sodišče je leta 2019 v svoji precedenčni sodbi (II Kp 65803/2012), o kateri se še lomijo mnenja in predvsem ni deležna pravih učinkov v sodni in pravni praksi, izpostavilo težo drugega dela stavka v prvem odstavku, ki pravi, da je javno spodbujanje ali razpihovanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti lahko kaznivo tudi na podlagi dejanj, ki so storjena »z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev«. S tem je silno nenavadno razširilo razumevanje tega člena, ne da bi nam natančno pojasnilo, kaj šteje za našteta dejanja.

Takrat je omenjeno Vrhovno sodišče v primeru sovražnega govora proti Romom odločilo na ta način po tistem, ko je sodišče prve stopnje leta 2013 izreklo obsodilno sodbo, obtoženca je obsodilo na pogojno kazen enega meseca zapora s preizkusno dobo enega leta, vendar se je obramba pritožila, čemur je sodišče ugodilo in obtoženca oprostilo. Po mnenju tega sodišča je torej sodišče prve stopnje presodilo prav in se zdaj sklicuje na »spregledani« del dikcije prvega odstavka, napačno branje odstavka in na to, da je obtoženec pač uporabil grožnje, zmerjanje ali žalitev.

Inkriminacija, morala in nekoherenca

Očitno togemu razumevanju člena, kot so ga oblikovali tožilci in sodniki, sledi tudi odvetnik in strokovnjak za kazensko pravo Blaž Kovačič Mlinar:

»Vprašanje, če bi šlo tukaj za spodbujanje sovraštva po 297. členu kazenskega zakonika, tako imenovani hate speech. Ampak menim, da je že blizu meje za inkriminacijo, ampak vseeno ta meja ni bila prestopljena.«

Pravi še, da vse, kar ni kaznivo, ni tudi moralno nesporno. Žal odvetnik ne pove, kdaj bi bila meja prestopljena in bojim se, da bi navedel natanko tiste nesmiselne pogoje, ki jih omenjam zgoraj. V praksi najbrž to pomeni, da za sovražni govor ne bi štelo niti, če bi Snežič prikorakal s sekiro mesarico pred sodišče in na široko razlagal, kako jo bo uporabil na muslimanih, dokler iz njegovih postopanj ne bi nedvoumno sledilo, da želi realno izpeljati takšno dejanje.

Notranja nekoherenca 297. člena KZ je očitno ravno v tem: ko nastopi konkretizacija dejanja, smo prisiljeni govoriti o drugem tipu inkriminacije in kaznivega dejanja, npr. ogrožanja varnosti, ko bi Snežič npr. mahal s sekiro, če pa te ni, nikoli ne moremo najti pozitivnega primera sovražnega govora, ko bi dejanje »po sebi« štelo za inkriminacijo zgolj na podlagi tega člena.

Tožilci bodo najbrž dejali, da se trudijo ujeti trenutek, ko bi nasilne besede lahko prešle v nasilna dejanja in ta preprečiti, čeprav se še niso zgodila. Ampak ali to res deluje v praksi? Bomo ob pogledu na skupino ljudi, ki s sekirami mesaricami maršira proti muslimanom, poklicali policijo in dejali, da prijavljamo »primer sovražnega govora«?

Snežič dovolj zvito ni izrecno dejal, da bi sekal glave muslimanom, je pa zelo jasno naznačil, da ima to za herojsko gesto in da bi sam bil tak heroj. Še več, dejal je: »Jaz sem Martin Krpan«.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**