Zadnje pismo

Skupina verskih dostojanstvenikov nekaterih verskih rodov v Sloveniji se je čutila poklicana, da s skupno izjavo dvigne glas proti pobudi civilne družbe, da se končno uredi možnost zakonite evtanazije. Podpisali so jo predstavnik Islamske skupnosti v Sloveniji, Katoliške cerkve, Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi, Binkoštne cerkve in Judovske skupnosti, podpisana sta tudi predstavnika makedonske in srbske pravoslavne cerkve. Redno spremljam dogajanje v tej ljubi Sloveniji, pa nisem zasledil, da bi se ti isti ljudje pojavili na tiskovni konferenci in zahtevali prepoved samomora mladih ali vseh tistih, ki so sklenili svoje nesrečno življenje končati predčasno. Ne! Spravili so se na tisto skupino ljudi, ki jim zaradi starostne oslabelosti in neprestanih bolečin ob hudih boleznih brez upanja na ozdravitev njihov um veleva, da je dovolj, da je tako življenje nevredno poimenovanja življenje. To se nam dogaja v državi, kjer je vera po ustavi ločena od države in imamo torej neverujoči državljani pravico urejati ključne zadeve z zakoni po svoji meri. S tem skupini verujočih ni skrivljen niti las na glavi, oni tako in tako čakajo svojega Boga, da jih bo odrešil in jih vzel k sebi brez bolečin in trpljenja. Ko bi le bilo tako enostavno ...

Bil sem v stiku tik pred smrtjo z dr. Jankom Pleterskim, vem, kaj je čutil in kako srčno si je želel oditi s tega sveta dostojanstveno. Ni mu bilo dano, njegov sin se zdaj skupaj z nami bori za možnost ( ja, samo za možnost, ne zakonsko obveznost), da vsi tisti, ki želijo dostojno oditi s tega sveta, to tudi lahko storijo. Spremljal sem tudi zgodbo Alenke Čurin Janžekovič, ki je imela pogum govoriti o svojem odhodu in ga je lahko uresničila v tuji državi. Kje ste bili, dostojanstveniki v obeh primerih, nobene tiskovne konference ni bilo sklicane. Kot tudi ne boste sklicali tiskovne konference, na kateri boste na ves glas zahtevali končanje morije v Ukrajini, Gazi, ali pa ob novici, ki jo je tako hladnokrvno naznanil bivši premier Janša v zadnjem intervjuju, češ da bo iz zanesljivih virov konec tega desetletja v Evropi vojna in da se moramo pripraviti nanjo. Ne, seveda ne, to niso načrtovanje smrti, to so in bodo samo naključne žrtve, ki so ali bodo same krive, da se niso izmaknile izstrelkom, ki jih pošilja nad njih razviti in svobodoljubni svet ...

Rad bi rekel: »Roke stran!« od moje pravice do tega, kako bom v primeru neznosnega trpljenja končal svoje življenje, pa vem, da bi bilo to brez smisla, ker pač verjamete v svojega Boga, ki bo vas zaščitil, mene, nevernika, pa bo že kaznoval za moje neverstvo! In boste ostali trdni v svojem prepričanju. Ampak samo do trenutka, ko bo ta vaša moč na preizkušnji, podobni Jankovi ali Alenkini ...

Lahko pa vsaj nekaj naredite v simbolnem smislu: snemite vendar Kristusa po 2000 letih s križa in ga odrešite muk, privoščite mu končno počitek, njegova žrtev ta svet na žalost ni naredila nič boljši. Učite se od njega in stopite na njegovo mesto in ustavite vse vojne. Sem rekel preveč? Upam zaman? Zamislite se, ljudje!

Še pojasnilo naslova - slabih deset let sem skušal s svojimi razmišljanji v Dnevniku, Delu, Mladini, Večeru spreminjati svet in tale zapis, 200. po vrsti, je moje zadnje razmišljanje. Dovolj, da imam čisto vest, da sem vsaj poskusil in premalo, da bi kaj v resnici spremenil.