Zakaj se oglasom za športne stave ne moremo izogniti?

Ponudba predvsem spletnih športnih stav je v zadnjih letih doživela pravi preporod

Športna loterija je pred leti kot slogan za oglaševanje izbrala moto: "Šport je velik biznis, imejte še vi kaj od njega." Kljub temu, da je od uporabe te marketinške parole minilo že nekaj obratov zemlje okoli sonca, to še ne pomeni, da šport ni več velik biznis. Nak, šport je namreč danes še večji biznis, kot je bil pred desetletjem, ko smo ta slogan lahko zasledili na skoraj vsakem stavnem mestu. Ponudba predvsem spletnih športnih stav je v zadnjih letih doživela pravi preporod. In tudi zato praktično ni športnega dogodka, kjer ne bi uspeli zaslediti reklame za stavnice in spletna mesta, ki ponujajo igre na srečo.

Oglasi za športne stavnice so danes prisotni dobesedno vsepovsod. Na spletu jih lahko zasledimo ob spremljanju videoposnetkov in na platformah, ki ponujajo pretočno predvajanje video vsebin. Nogometaši oglase ponosno razkazujejo na svojih dresih, nogometni klubi pa imajo pogosto uradnega partnerja za stave. Poleg tega pa se oglasi za stavnice velikokrat pojavijo tudi na reklamnih panojih na stadionu. V veliko pomoč spletnim stavnicam pa so tudi tako imenovani virtualni oglasi. Ti ciljajo na navijače in športne zanesenjake, ki tekme spremljajo prek televizijskega prenosa. Samo oni namreč vidijo tovrsten oglas.

Norveški kolektiv Josimar, ki povezuje številne preiskovalne športne novinarje, skrbi, da se številne zgodbe o prepletu ilegalnih stavnic, organiziranega kriminala in nogometa sploh dotaknejo širše javnosti. Po njihovi zaslugi namreč vemo, da stavnica Kaiyun, ki je prisotna na dresih nogometašev angleškega moštva Nottingham Forest sploh nima licence za prirejanje iger na srečo in je v lasti podjetja, ki je spečano s kriminalnimi združbami. Poleg tega je Josimar prvi poročal o tem, da nekateri klubi v želji po večjem zaslužku svoje virtualne oglase prodajajo nelegalnim stavnicam in spletnim mestom za igre na srečo, ki so označena kot tvegana za varnost uporabnikov.

S tem nogometni klubi dajo vedeti dvoje. Prvič, zanima jih le zaslužek in to ne glede na morebitno škodo, ki jo lahko povzročijo oglasi za nelegalne stavnice. In drugič, za probleme, ki so povezani z igrami na srečo jim je popolnoma vseeno. O tem pa zgovorno priča nedavni stavniški škandal, ki je ostal skoraj neopazen.

Od zabave do odvisnosti

Nekateri italijanski nogometaši so v zadnjem obdobju svoj (in posojeni) denar zapravljali na nelegalnih stavnicah. V mrežo preiskovalnih organov se je najprej ujel Nicolò Fagioli. Fagioli je iz dolgčasa pričel staviti s soigralci, a ta brezskrbna zabava se je hitro prelevila v odvisnost. Ta se je manifestirala v igranju casino iger in športnih stav, predvsem na tenis, kasneje tudi na nogomet. V dobrem letu si je mladenič nabral za skoraj tri milijone evrov dolga. Fagioli je zaradi kršenja pravil o integriteti in prepovedi igranja športnih stav prejel 12-mesečno prepoved nastopanja. V svet ilegalnih stavnic pa je Fagiolija vpeljal njegov reprezentančni kolega Sandro Tonali.

Sandro Tonali je pri igranju športnih stav uporabljal svoj denar in si za stave ni izposojal dodatnih sredstev. Na ta način se je izognil grožnjam in izsiljevanju, ki jih upniki uperijo proti dolžniku. Ne glede na to pa si je tudi Tonali, zaradi igranja nelegalnih športnih stav, prislužil 10-mesečno kazen. Tonali bo tako izpustil tudi evropsko prvenstvo, ki bo junija in julija prihodnje leto potekalo v Nemčiji. Tonali in Fagioli pa seveda nista edina nogometaša, ki sta zaradi svoje vpletenosti v stave prejela prepoved športnega udejstvovanja.

Na seznamu kršiteljev stavniških predpisov, ki veljajo za nogometaše, se je letos znašel tudi angleški napadalec Ivan Toney. Toney je v štirih letih več kot dvestokrat prekršil pravila in bo 8-mesečno kazen odslužil v sredini januarja 2024. Kieran Trippier je leta 2019 prejel deset tedensko prepoved igranja, ker je svojim prijateljem razkril ime svojega novega kluba in slednji so to izkoristili za vplačilo dobičkonosnih stav. Na večjih športnih stavnicah se v ponudbi stav pogosto znajdejo tudi dogodki, kjer je mogoče napovedati kje bo določeni igralec nadaljeval svojo kariero. Dobro obveščeni kolegi, prijatelji in znanci pa lahko to bogato izkoristijo ter si s pomočjo zaupnih informacij oplemenitijo bančni račun. Zaradi deljenja tovrstnih novic in informacij pa je kazen prejel tudi nekdanji angleški reprezentant Daniel Sturridge.

Zaradi izrečenih kazni, kot posledice kršitve stavniških pravil, so nekateri nogometaši tudi sklenili svojo kariero. A to seveda ni najhuje kar lahko doleti športnike. Odvisnost od iger na srečo lahko vodi v hude finančne težave in druge probleme, ki so zgolj simptomi zasvojenosti. Pri kompulzivnem igranju iger na srečo je namreč pogost pojav, da igralec zasleduje izgubljene zneske in v času neracionalnega in neodgovornega igranja pridela še večji minus. Tudi določeni slovenski nogometaši so se v svoji karieri že znašli v rdečih številkah, a številnim ne uspe presekati gordijskega vozla zasvojenosti.

Agresivna oglaševalska ofenziva za povečanje prihodkov

Odgovorno igranje bi moralo biti osnovno vodilo pri igrah na srečo, a kaj ko razum hitro zameglijo bajne nagrade, ki so na voljo. Po podatkih cehovskega združenja European Gaming and Betting Association so športne stave druga najbolj priljubljena kategorija iger na srečo v Evropi. Samo v letu 2022 so prihodki iz naslova športnih stav znašali 13,66 milijarde evrov, kar predstavlja 35 % celotnega prihodka v svetu spletnih iger na srečo. Po ocenah naj bi bilo v Evropi od 0,3 % do 6,4 % igralcev športnih stav, ki imajo težave. V Sloveniji ne izvajamo rednih, sistemskih in državnih raziskav o problemih, ki so povezani z igrami na srečo. Največ kar omogočajo ponudniki iger na srečo so kvizi za samooceno zasvojenosti. To pa enostavno ni dovolj.

Še posebej če upoštevamo ogromno količino denarja, ki kroži v spletnih in fizičnih stavnicah. Spletne stavnice lahko že po nekaj tednih igranja ugotovijo ali bo posamezni igralec dobičkonosen ali ne. Slednji pogosto ostanejo brez uporabniškega računa, saj si vsaka spletna stavnica prizadeva, da bi imela čim več igralcev, ki redno trošijo svoj denar.

V želji, da bi ljudje še več denarja namenili za stave pa spletna mesta za športne stave velik delež prihodkov namenjajo za promocijo, marketing in oglaševanje. Lahko bi celo rekli, da poteka oglaševalska vojna za nove stranke. Nedavna študija, ki je bila objavljena v sredini septembra, je namreč razkrila, da so gledalci angleške Premier lige samo v prvem kolu prejeli več kot 11.000 sporočil oziroma oglasov za igre na srečo.

Nekatere spletne stavnice gredo celo tako daleč, da za svoje potencialne stranke pripravijo članek z nasveti kako se lahko registrirajo in igrajo na njihovi spletni strani, četudi je ta stavnica prepovedana v določeni državi ali pa če nima veljavne licence. Steve Menary je za Josimar Football razkril, da se take prakse poslužuje ruski 1XBet, ki ima svoj uradni sedež na Cipru. Ta spletna športna stavnica svojo podobo utrjuje s pokroviteljstvom nekaterih vrhunskih nogometnih klubov, kot sta na primer francoski Paris Saint Germain ali pa katalonska Barcelona.

S tem klubi de facto oglašujejo stavnice, ki se poslužujejo ilegalnih metod za privabljanje novih strank. Lahko bi celo rekli, da s tem spodbujajo nelegalne stavnice. Slednje pa predstavljajo veliko tveganje za pranje denarja, nameščanje tekem in druge prevare. V želji, da bi preprečili nadaljnjo degeneracijo nogometa, ljubitelji poštene in pravične igre pripravljajo kampanje s ciljem prepovedi oglaševanja stavnic in igralnic.

Ena od tovrstnih kampanj je The Big Step, ki ima skoraj dvesto tisoč podpisov peticije za prepoved oglaševanja iger na srečo v nogometu. Projektu se je prostovoljno pridružilo že 35 nogometnih klubov, ki so s svojih stadionov, dresov in spletnih strani umaknili oglase, ki so promovirali igre na srečo.

(Pre)počasne spremembe?

Stvari pa se počasi spreminjajo na bolje. Klubi v angleški Premier ligi so se namreč dogovorili, da bodo imeli prepoved oglaševanja iger na srečo na sprednji strani dresov od sezone 2026/27 dalje. Kljub temu, da so še skoraj tri polne sezone do končne implementacije posodobljenih pravil, je prehodno obdobje nujno. Danes ima osem moštev kot glavne pokrovitelje stavnice ali igralnice. Skupna vsota vseh osmih pogodb naj bi znašala 60 milijonov funtov (približno 70 milijonov evrov). Ključno vprašanje, tako za klube kot tudi za navijače ostaja, kdo bo nasledil stavnice v vlogi glavnega pokrovitelja nogometnih klubov.

Namigov je veliko, a za sedaj se vse vrti okoli špekulacij, a morda bodo tudi tokrat stavnice in igralnice našle kakšen prikladen obvod. Pomembno vlogo pri zaščiti igralcev pred potencialno škodljivimi oglasi za igre na srečo ima zakonodaja posamezne države.

Na področju prohibicije oglasov za športne stave prednjači Italija. Tamkajšnja vlada je namreč leta 2019 sprejela zakon, ki prepoveduje oglaševanje iger na srečo. S tem ukrepom so italijanski nogometni klubi utrpeli škodo v višini sto milijonov evrov. Prepoved oglaševanja rešujejo s podpisovanjem sponzorskih dogovorov z mednarodnimi partnerji za stave in casino ter s prodajo virtualnih oglasov ob mednarodnem prenosu nogometnih tekem. Italijanskemu zgledu so nato sledili še v Španiji. Tudi tam klubi najdejo obvod z iskanjem stavniških partnerjev, ki svoje oglase ne promovirajo v Španiji, temveč v drugih državah in regijah.

Povsem drugačen pristop pa so izbrali na Nizozemskem. Tam so oglasi za športne stave dovoljeni, saj klubom prinašajo nenadomestljive vire financiranja. Povedano drugače, nizozemska nogometna zveza meni, da so pokroviteljske pogodbe enostavno preveč bogate, da bi se jim klubi lahko prostovoljno odpovedali.

Slovenski model oglaševanja iger na srečo predstavlja hibrid med italijanskim in nizozemskim modelom. Trenutna zakonodaja o igrah na srečo namreč določa, da je »oglaševanje ali opravljanje drugih storitev v zvezi s prirejanjem iger na srečo za osebe, ki nimajo koncesije vlade, v Republiki Sloveniji prepovedano«. Koncesijo v Sloveniji ima le Športna loterija, zato lahko samo ta subjekt oglašuje svoje storitve na športnih dogodkih. V Sloveniji oglaševanje iger na srečo torej ni prepovedano, a dovoljeno je le monopolistu na področju športnih stav. Glede na odziv Ministrstva za finance na pobudo o prepovedi oglaševanja iger na srečo je jasno, da si v kratkem roku ne moremo obetati zakonodajnih sprememb, saj po prepričanju ministrstva »obstoječa zakonodaja s pomočjo starostne omejitve, instituta samoprepovedi in omejitvami glede lokacije igralnega salona v zadostni meri ščiti mladoletne in ranljive udeležence iger na srečo«.

Kaj nas čaka?

Področje zmanjševanja negativnih posledic oglaševanja športnih stavnic in igralnic se bo potrebno lotiti na globalni skali. Gre za vseobsegajoči problem, ki se ga posamezna nogometna zveza ali vlada ne more lotiti s partikularnimi rešitvami, saj je zadevo potrebno nasloviti z obče perspektive. Nogometni agent Erkut Sogut, ki je v javnosti najbolj znan po tem, da je bil zastopnik zdaj že nekdanjega nemškega nogometaša Mesuta Özila, celo meni da bi lahko v bodoče videli splošno prepoved oglaševanja s strani športnih stavnic in igralnic.

Vsekakor pa bi morali najprej spremeniti paradigmo. Spletne stavnice in mesta za igre na srečo bi bilo potrebno drugače obdavčiti. Sportsradar navaja, da spletne stavnice glavnino prihodkov ustvarijo s pomočjo nogometa. Slednji naj bi predstavljal 70 % prometa, kar na letni ravni znaša najmanj 642 milijard evrov oziroma 700 milijard dolarjev. Namesto davka na dobiček pa bi lahko za stavnice in igralnice uvedli davek na družbeno škodo, ki ga te ustvarijo. V nekaterih zveznih državah v ZDA so stavnice lahko v poslovni izkaz tako imenovane bonus stave uvrsile med stroške. Tudi zato so stavnice razmetavale z bonusi, ker so ti privabljali nove stranke in ker so jim omogočali fiktivno nižanje profitov.

V vsakem primeru ima nogomet resne težave z oglasi za športne stave. Lahko bi celo rekli, da smo priča pandemiji športnih stav in iger na srečo. Bogate legalne in predvsem pa ilegalne stavnice lahko z zajetnimi ponudbami izpodrinejo konkurente, ki bi radi svoje produkte oglaševali s pomočjo nogometnih klubov. Oglasom za športne stave je med spremljanjem prenosa posamezne tekme praktično nemogoče ubežati, saj naj bi v povprečju videli po šest oglasov na minuto. V prostem prevodu to pomeni, da se vsakih deset sekund pojavi oglasni pano z reklamo za stavnico.

Zdajšni predsenik evropske nogoemtne zveze Aleksander Čeferin, je še v vlogi predsenika slovenske nogometne zveze bil zelo naklonjen oglaševanju športnih stav. V intervjuju za Finance je tako razmišljal, da »športne stave so in bodo tudi v prihodosti in samo koristno bi bilo, če bi uspeli nekaj dobička »preusmeriti« v slovenski nogomet, ki ima kronične finančne težave«. Jasno je, da so športne stave nujno zlo športa, vprašanje ostaja le v kolikšni meri bodo stavnice regulirane.

Ideja, da bi del dobička stavnic usmerili v nogomet in šport na splošno je seveda odlična. Tudi zato se je Združenje evropskih nogometnih zvez odločilo, da bo za evropsko prvenstvo, ki bo na sporedu junija in julija v Nemčiji sklenilo dogovor z uradno stavnico prvenstva. To je postala stavnica Betano, ki je del Kaizen Gaming, ki je licenco pridobil na Malti.

Problem pogosto nastane pri implementaciji preusmeritve dobička, saj pohlepni klubi in športne zveze sklepajo pakte s stavnicami in igralnicami, ki krepko kršijo vsa načela na katerih naj bi šport temeljil. Za začetek bi se lahko prostovoljno odpovedali pogodbam z ilegalnimi stavnicami. Drugi ukrepi lahko še nekoliko počakajo, a definitivno bo potrebno posikati ustrezno rešitev, ki bo krepila varnost gledalcev in navijačev pred nelegalnimi mesti za spletne stave.

Pri tem pa ne velja pozabiti na dejstvo, da so spletne stavnice venomer korak pred regulatorji in drugimi nadzorniki. Pogosto se namreč zgodi, da določena stavnica operira v sivi coni, kar pomeni, da ima podjetje, ki prireja spletne stave veljavno licenco v določeni državi, ki je pogosto tudi davčna oaza. Za delovanje v drugih državah, kjer nimajo veljavne licence pa uporabljajo drugo domeno.

Iskanje rešitev ni enostavno, a vendarle bi moral interes skupnosti prevladati nad interesi kapitala. Jasno je, da je regulacija, ki je pisana na kožo stavnicam v škodo celotni družbi. Probleme in težave, ki jih povzroča odvisnost od iger na srečo pa ne smemo zvaliti na pleča posameznikov, marveč moramo zdraviti sprožitelje težav. Že omejitev izpostavljenosti oglasom za igre na srečo bi pomembno pripomogla k nižanju tako imenovanih problematičnih igralcev stav in drugih iger na srečo.