Pahor je postal specialist za to, česa se lahko naučimo iz zgodovine

Zadnje tedne spremljamo neverjetno medijsko zanimanje za njegov odhod

Medije je zadnja dva tedna nenadoma vznemirjala možnost, da je morda nekaj narobe z zakonsko ureditvijo bivših predsednikov republike. Tega se prej niso spomnili. Številni komentatorji so zgroženo ugotavljali, da bi bilo nespodobno imeti predsednika na zavodu za zaposlovanje in s tem mislili na Pahorja; zato bi morali položaj bivših predsednikov spremeniti. Kakor da bi možnost brezposelnosti res komu grozila!

Ni dvoma, da sedanja ureditev ni popolna in da bivšim predsednikom republike jemlje potrebno integriteto, toda vprašanje je tudi, ali ni Pahor s svojim početjem povsem diskreditiral svoje funkcije in se odpovedal lastni integriteti – kar seveda res ne pomeni, da moramo ureditev na sistemski ravni zanemariti. Ko se je že zdelo, da je tik ob izteku enoletnega mandata takšen timing razprave silno nenavaden, vmes pa ga je podžigal tudi sam Pahor, je njegov nastop v Odmevih na TV Slovenija razblinil vse dvome: predsedniku ni posebej mar za spremembo ureditve. »Drugače pa mislim, da je tudi za predsednike v redu urejeno,« se je glasilo lakonično pojasnilo voditelju Igorju E. Bergantu.

Zakaj so mediji lansirali temo in kaj bo bivši predsednik republike počel čez dan ali dva, ko bo izgubil nekatere bonitete?

Premislil si je čez noč

Sprva razčistimo, ali je zadnje dneve res zatrjeval, da je ureditev bivših predsednikov dovolj dobra. Nikakor ne! Na portalu N1 se je pridušal na čisto drugačen način in namigoval na nič manj kot probleme, ki s tem prihajajo: »Ko bom 23. decembra odšel iz pisarne, nisem praktično v ničemer, zgolj v strogo moralnem smislu, vezan na nič, kar zadeva državo. Lahko počnem karkoli. To je zelo redek fenomen v zahodnem demokratičnem svetu. Običajno zunaj obstajajo neke finančne ali proračunske vezi, neka ugodja in udobja, ki bivšega državnika na moralni in tudi pravni način obvezujejo. Pri nas pa imamo ureditev, da po enem letu bivši predsednik lahko dela, kar hoče. Mislim, da bodo tukaj nastali tudi nekateri problemi.«

Še več, tudi v nedavnem intervjuju za Večer je povedal, da zakonodaja na področju pravic nekdanjih predsednikov republike v primerjavi z drugimi zahodnimi državami ni najboljša. Toda pri Bergantu je, kot rečeno, nenadoma ob istem času navijal za čisto drugačno razumevanje: »Ampak kakorkoli, ureditev je bolj ali manj primerna.«

Preden si je premislil, je očital potencialno »neprijeten problem« in pri tem namigoval, da bi do njega prišlo, če bi bile podjetniške odločitve ali ravnanja bivšega predsednika v neposredni kontradikciji s splošnimi načeli državne politike. Bolj precizno se ni izrazil, zato njegove insinuacije, ki skorajda zvenijo že kot manjša grožnja, niso pripeljale do konkretizacije.

Specialist za to, kaj se lahko naučimo iz zgodovine

Pahor bo izgubil nekaj čez 5000 bruto plače, plačanega svetovalca in administrativnega sodelavca, službeni avto z voznikom in varovanje. Ostal mu bo le še naziv in vabila na državne slovesnosti. V Odmevih je dvakrat poudaril, da se zdaj podaja v podjetniške vode.

»Saj je treba tudi zaslužiti« je njegova fraza, zdaj že nekakšna mantra, s katero je zapolnil zadnje leto svojega ekspredsednikovanja. Kaj vse trenutno počne, dobro vemo, saj nas mediji pridno zalagajo z zgodbami: dela podkaste za Mastercard, te bo zdaj razširil na Planet TV, za mednarodno agencijo »London Speaker Bureau« predava po svetu, menda januarja na Kitajskem in pri tem zasluži, kot poročajo, med 10.000 in 20.000 evri za nastop. Na straneh agencije pravijo, da je specialist za tri teme: »vojno v Ukrajini in njene posledice«, »novo svetovno ravnovesje« in za »kaj se lahko naučimo iz zgodovine«. No, kot bi rekel G. W. F. Hegel za bistveno manj denarja, se iz zgodovine ne moremo naučiti ničesar razen tega, da se iz nje ne moremo ničesar naučiti.

Na Jambrekovi Novi univerzi je postal predstojnik na novo ustanovljeni katedri za slovenski nacionalni program. Menda letos dela še brezplačno, za prihodnje pa bomo videli. Zadnji teden na veliko reklamira svoj nov zavod »Prijatelji Zahodnega Balkana«, s katerim bo nišno lobiral in najbrž prejemal dovolj donacij od tistih, ki jim je prijatelj.

Odkritje svetega grala

Zadnje tedne spremljamo neverjetno medijsko zanimanje za njegov odhod. Skoraj bi lahko stavili, da se zares nikoli ne bo poslovil in da je slovo od njega lažno. »Eno leto je omogočilo, da smo uredili celo vrsto stvari, s katerimi začenjam v soboto in se tega podjetniškega obdobja veselim,« je zvenelo pojasnilo ob poizvedbi, ali si je uredil status, ko bo živel »od svojega dela«, saj si je uspel ustvariti »možnosti za kariero naprej«.

Vesel je tudi, da bo izpregel in »na neki način tudi nimam nobenih dolgov do države.« No, res ne bo držalo: če jih kdo ima in je maksimalen dolžnik, je to ravno on. Siceršnji kralj instagrama in norčavosti je v studiu nato še pomodroval, s čim je prepričal množice: »Z vsakim svojim ravnanjem postavljate ogledalo svojega vedenja, ravnanja, znanja in vse je pomembno za to, ali vam ljudje zaupajo ali ne. Zaupanje je sveti gral politike.«

Še bo pisal knjige, morda doktorat

Je še karkoli, kar bi želel v novem obdobju storiti in mu v minulih 35 letih to ni bilo dovoljeno, možno in dano, je vanj po otročje silil voditelj s svojo osnovnošolsko radovednostjo. Skesano pojasnilo ni presenetilo, rad bi imel doktorat, sploh zdaj, ko mu je dr. Peter Jambrek namenil vodenje univerzitetne stolice: »Moja želja je vedno bila, da bi prišel do doktorata. Zaenkrat se še nisem odločil, da bi v to šel. Imam malo potuhe na Novi univerzi, ki mi je kljub temu dala vodenje, torej katedre. Če bo za to možnost, se bom za to odločil, sicer pa mislim, da bom, morda bo nastala še kakšna knjiga, kajti videl sem, da je po tej veliko povpraševanja.«

No, marsikateri doktor preprosto nima takšnih privilegijev, kot jih je deležen Pahor v druščini svojih političnih in univerzitetnih botrov iz Janševega kroga, ki so poskrbeli za potuho brez doktorata, magisterija ali referenc. In ker en avtobiografski šund ni dovolj, doktorat pa je resna stvar, bo še naprej raje navduševal s svojimi novimi knjigami: javnost, medije in Igorja E. Berganta.

Biti poslovnež kot logična posledica

Pahorjev domišljen model mediatizirane politike skozi opustitev opravljanja predsedniške funkcije je na koncu proizvedel ironično situacijo: v bistvu se je že v času obeh mandatov obnašal po poslovnem načrtu nekakšnega influencerja in govorca. Kar počne trenutno, služi monetizaciji lastne politične kariere, nič manj kot to. Končno se je še letos pohvalil, da ima na družbenih omrežjih skupno 300.000 sledilcev – skrb za dobrobit države je pač zelo lahkotno mogoče zamenjati za kapitalizacijo tovrstne pozornosti. Članice njegove ekipe pri objavah na omrežju so ves čas bile vodja kabineta Alja Brglez, njegova tajnica Dušanka Božič in tiskovna predstavnica Špela Vovk.

Ko Pahor razlaga, da zamenjuje svet politike za svet posla, dejansko ne zamenjuje ničesar: zanj je bila politika prejkone sproščena neobvezna igra, v kateri se je pripravljal na posel. V tem smislu se je končno realiziral. Kako so se ob tem realizirali mediji, ki so mu v tem pomagali in mu verjetno še bodo v prihodnje, pa je bolj vprašanje za njihove uporabnike – torej državljane, ki nikakor nočejo spregledati politikov, kadar jih ti vlečejo za nos. Če je Pahor postal še strokovnjak za to, česar se lahko iz zgodovine naučimo, domači mediji lekcije niso vzeli: ostajajo specialisti za to, da se iz njega in od njega ničesar niso naučili.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**