Zakaj odhaja Vesna Vuković 

Golob nas poskuša prepričati, da je s svojo generalno sekretarko dosegel »vse cilje«

Končuje se dolgo obdobje, ki ga je v politiki Roberta Goloba, pri vodenju njegove stranke Gibanje Svoboda in poprej tudi vlade, odigrala najbolj politično vplivna ženska iz ozadja zadnjega leta ali dveh: Vesna Vuković. Konec marca se umika iz strankarskega in političnega življenja in zanimivo bo spremljati, kam. Generalno sekretarko stranke bo nasledil dokaj neznani Rok Marolt, ki je blizu podpredsedniku stranke in vedno pomembnejšemu igralcu – Klemnu Boštjančiču.

Verjetno ni nobene druge osebe, o kateri bi se vse od ustanovitve stranke Gibanje Svoboda ugibalo več in predvsem špekuliralo o njenem močnem vplivu, končno pa tudi o čudežnem napoju, s katerim je omamila predsednika vlade in šefa, da ji je velikokrat, vsaj tako je bilo videti, v njenih nasvetih sledil. No, po številnih namigih in vse intenzivnejših pričevanjih, da si je ne želijo več ne v stranki in tudi ne v poslanski skupini, ker je preveč konfliktna in škodljiva v svojih intervencijah, se je Golob odločil in jo zamenjal: »Odhaja na lastno željo, izraženo že pred meseci. Na njeni življenjski poti ji želim samo najboljše.«

Vprašajmo se za trenutek, kakšno retorično nalogo ima takšno pojasnilo o osebi, ki je usodno zaznamovala začetek njegovega mandata in zbujala fantazijo javnosti, pa tudi množičnih medijev.

Nesorazmeren vpliv

Vesna Vuković je bila tisto, kar je bil Damir Črnčec ob predsedniku vlade Marjanu Šarcu: njegov alter ego. Nekateri zagotavljajo, da je glede zadnjega že huje in Črnčec vrši nemajhen vpliv ne le na Šarca, ampak tudi na Goloba. Kot novinarka je z Dnevnika odšla na Siol, kasneje s Primožem Cirmanom in Tomažem Modicem delovala na portalu Necenzurirano, potem je postala glavna piarovka stranke Svoboda in kasneje še generalna sekretarka.

Že po sebi je skrajno sporno, kot sem večkrat ugotavljal, če vodilni politiki svojo politično integriteto zastavljajo za osebe, glede katerih lahko upravičeno domnevamo, da na njihove odločitve nesorazmerno vplivajo, čeprav niso bili izvoljeni na volitvah ali celo nimajo ustreznih znanj in kompetenc. Znanstvo generalne sekretarke stranke Svoboda z Golobom je dolgotrajno in sega v čas njegovega vodenja Gen-i. Razvpite pogodbe, ki sta jo sklenila, nobenemu od njiju nikoli ni uspelo pojasniti.

Toda vrnimo se k začetni dilemi: zdaj že vemo, da je najmanj od slovesa Marte Kos zelo običajen modus delovanja predsednika vlade neprepričljivo pojasnilo, da so njegovi sodelavci odstopili iz »osebnih razlogov«. Dejansko sta se mu uprli le dve ministrici: Tatjana Bobnar in Irena Šinko. Ja, niste želeli odstopiti iz osebnih razlogov.

Takšni maniri bi lahko očitali, da šteje za nemoralno navajanje napačnih razlogov. Ker so bili pritiski glede odstopa Vuković zadnje mesece siloviti, še močnejše pa govorice, se zdi manj neverjetno, da bi omenjena odhajala na lastno željo. In če že, nihče najbolje ne razume, zakaj je tako dolgo vztrajala.

Izpolnila sta vse cilje

Še manj se zdi prepričljivo, da bi veljala naslednja premierjeva ugotovitev: »Odhaja po tem, ko je izpolnila vse cilje, ki sva jih skupaj zastavila.«

Golob je pozabil omeniti, katere. Zagotovo imamo novinarje, ki ga bodo o velikih uspehih povprašali. Med njimi najbrž ni rekordno nizka podpora stranki Svoboda, ki drastično pada, od ustanovitve za okoli dve tretjini, in je že dosegla alarmantne razsežnosti, zaradi katerih Janez Janša vse pogosteje govori o predčasnih volitvah.

Če drži sum, da je Golob »olepšal« razloge za njen odhod, našteti cilji pa niso bili doseženi, potem tovrstna izjava ni ne poštena in ne transparentna. Z etičnega vidika politik takrat, ko ne govori resnice in ne navaja resničnih razlogov, tokrat glede odhoda ali celo odstavitve tesne sodelavke, krši pravilo zaupanja, ki bi ga moral gojiti do svojih volivcev in članov stranke, v tem primeru pa tudi širše javnosti. Nepoštenost te vrste lahko vodi tudi v omajano splošno zaupanje v politike in politični sistem, v primeru premierja pa posredno tudi v vlado.

Za interes vsake politične stranke bi moralo šteti njeno transparentno delovanje in poštenost v odnosu do volivcev. Če njen predsednik zbuja dvome in nas poskuša prepričati, da je s svojo generalno sekretarko dosegel »vse cilje«, med njimi pa si težko predstavljamo, da je tudi rekorden padec podpore stranki, se mu lahko javnost povsem upravičeno posmehuje. Kajti verjela mu pač ne bo.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**