Je umetno vzgojeno meso odgovor na izzive prihodnosti?

Meso prihodnosti

Odkar je Ivo Boscarol prodal podjetje Pipistrel, denar vlaga v različne projekte, najraje v nepremičnine. Kupil je propadli Kolosej v Ljubljani, kjer naj bi nastal nov poslovno-zabaviščni center, lučaj stran je od podjetja Žito kupil zemljišče, na katerem naj bi zgradil sosesko s približno tisoč stanovanji, v Mariboru je kupil poslovne prostore v trgovskem centru City in nakupovalno središče Mercator hipermarket Tabor II, eno od treh največjih nakupovalnih središč v državi. Nedavno je zagnal tudi podjetje Tech4Meat, ki se bo ukvarjalo z razvojem in proizvodnjo mesa iz izvornih celic.

Po podatkih iz leta 2022 naj bi bilo po svetu že več kot 150 takšnih podjetij. Singapur je bil leta 2020 prva država, ki je dovolila prodajo umetno vzgojenega mesa, lani so se mu pridružile še ZDA. Predvsem republikanski politiki – na Floridi, v Arizoni in Tennesseeju – zdaj vztrajajo, da bi bilo proizvodnjo in prodajo takšnega mesa treba prepovedati. Vsekakor ga za zdaj lahko najdemo samo v izbranih restavracijah, ne pa tudi na trgovinskih policah – proizvodnja je namreč še vedno predraga, da bi bilo primerno za množično prodajo.

Znanstvenik dr. Gregor Majdič, rektor ljubljanske univerze in redni profesor za fiziologijo na Veterinarski fakulteti v Ljubljani, je na družbenih omrežjih nedavno opozoril, da se bo to težko kmalu spremenilo. »Ostaja ogromno odprtih vprašanj, začenši z nadgradnjo opreme za začetek množične proizvodnje, saj največji bioreaktorji (veliki nekaj tisoč litrov), ki jih trenutno uporabljamo, ne morejo proizvesti več kot nekaj kilogramov celic v nekaj tednih in nihče ne ve, ali bo mogoče narediti veliko večje bioreaktorje, v katerih bi gojili mišične celice,« je zapisal. Četudi se takšno meso ponuja kot odgovor na okoljske izzive prihodnosti, proizvodnja za zdaj velja za zelo energetsko potratno. »Celice moramo namreč gojiti pri 37 stopinjah Celzija ter bioreaktor ves čas mešati, stalno vzdrževanje temperature za nekaj tisoč ali desettisoč litrov tekočine, v kateri rastejo celice, pa porablja veliko energije.«

Pri gojenju celic se še vedno pogosto uporabljajo antibiotiki, čeprav se je temu mogoče izogniti, »a je potem celoten proces veliko zahtevnejši, saj mora potekati v povsem sterilnih razmerah, kar pa seveda celoten proces močno podraži«. Pomembno je tudi, da se pri gojenju celic uporablja serum nerojenih teličkov, saj celice brez tega slabo rastejo. »Nadomestek se išče že nekaj desetletij (tudi zaradi cene, ker je to izjemno drag del postopka gojenja celic), pa nam do sedaj še ni uspelo najti dobrega nadomestila,« je še zapisal Majdič.

Za komentar smo se obrnili na Boscarola, vendar je odvrnil, da je Mladina »na črni listi medijev«, s katerimi ne komunicira. Za Forbes je povedal, da se z Majdičevimi navedbami strinja in da bo potrebnega še veliko razvoja, preden bodo lahko v podjetju Tech4Meat dosegli zastavljene cilje.

Po nekaterih ocenah bi evropski regulator prodajo umetno vzgojenega mesa v Evropi lahko sprostil v petih letih. Vendar ni rečeno, da bodo to vse države sprejele odprtih rok – Italija je na primer že pred koncem lanskega leta sprejela zakon, ki v državi prepoveduje prodajo in proizvodnjo takšnega mesa.