Trgovanje s kostmi

Razstava o povojnih pobojih, ki s(m)o jo poslali celo v Bruselj 

Jože Dežman, v času zadnje Janševe vlade direktor Muzeja novejše zgodovine (danes Muzeja novejše in sodobne zgodovine), sicer še vedno vodja vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, je pred razrešitvijo skušal postaviti razstavo o breznu pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu. Omenjena komisija je namreč oktobra leto prej tam zaključila izkop posmrtnih ostankov več kot tri tisoč okostij in ostankov žrtev povojnih pobojev. Vendar pa je strokovna komisija na kulturnem ministrstvu odločila, da razstavi ne nameni državnega financiranja, ker je strokovno pomanjkljiva.

Leto kasneje je Dežman vendarle našel način, kako postaviti razstavo, naslovljeno »3450 umorjenih: Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin«. Pretekli teden so jo odprli v prostorih Zavoda Sv. Stanislava, angleška različica pa je pod pokroviteljstvom Romane Tomc, evropske poslanke iz vrst SDS, minuli teden odpotovala tudi v evropski parlament.

Spomenka Hribar, ki je prva v državi zahtevala pravico do javnega spomina zamolčanim žrtvam, meni, da je tak »izvoz« sledov naše povojne tragične zgodovine v evropski parlament povsem neprimeren. »Si predstavljate, da bi Nemci pripravili razstavo mučenja, stradanja in pobijanja ljudi, tudi Slovencev, v koncentracijskih taboriščih, streljanja talcev v Sloveniji in po vsej Evropi? In da bi to razstavo razkazovali v Bruslju? Ne, gotovo ne,« je prepričana. »Italijani v Bruslju prikazujejo filme o povojnem partizanskem nasilju in pobijanju italijanskih vojakov, ’samo zato, ker so bili Italijani’ – in molčijo o italijanskem nasilju nad Slovenci med drugo svetovno vojno, nad Primorci pa že od leta 1920,« nadaljuje. »Razstava, ki jo je v Bruslju postavila naša desnica, ’dopolnjuje’ italijanske filme in jim daje navideznost edine resničnosti o slovenskem uporu nacifašizmu.«

Razstava je zato, meni Spomenka Hribar, enostranski, lažen prikaz slovenske polpretekle zgodovine: »S pieteto do mrtvih nima nobene zveze, nasprotno, je blasfemija, postavljena na evropski politični oder za sramotenje lastne države.«

Podobno meni tudi upokojeni kriminalist Pavel Jamnik, ki je bil zadolžen za preiskovanje povojnih pobojev kot vodja policijske akcije Sprava. Pri razstavi je sicer naveden kot del strokovne ekipe, ki naj bi jo postavila, čeprav pri njej, pravi, ni sodeloval, pač pa se razstava samo naslanja na njegovo kriminalistično delo. »Vse skupaj je prešlo izključno v politični boj, mrtvi pa so izgubili svoj pomen. Sploh ni važno, kdo so bili ti ljudje, še najmanj za desnico, važne so samo še njihove kosti, s katerimi na desnici lahko mahajo in obsojajo zločince in krvnike bivšega režima.« A kako je Dežmanu sploh uspelo pridobiti financiranje za postavitev razstave? In kako je mogoče, da so na razstavi predmeti, najdeni na območju Macesnove gorice, eksponati, ki bi sicer sodili v muzej in so v lasti države?

Ti dve vprašanji smo postavili Dežmanu, ki je zgolj skopo odgovoril, da je razstavo »omogočila ustanova Memores«, ki jo vodi sam, »in dobrotniki«, izvedeli pa smo tudi, da ob razstavi nastaja še dokumentarni film. »Predmeti bodo predani Muzeju novejše in sodobne zgodovine, razstavljanje je odobrila komisija,« je še dodal Dežman.

Da razstave ni financirala država, so potrdili tudi na obrambnem ministrstvu, v okviru katerega deluje Dežmanova komisija. Sporočili pa so tudi, da ministrstvo ni bilo obveščeno o uporabi najdenih predmetov na območju Macesnove gorice za del razstave, niti ni seznanjeno, da bi v zvezi z odkritji nastajal dokumentarni film.

Desnica zlorablja in prireja zgodovinski spomin, to je jasno, vendar pa odgovornost za to ne nazadnje nosi mačehovski odnos države in preteklih levih vlad, ki niso bile pripravljene storiti večjih korakov na poti do sprave in dostojnega pokopa žrtev povojnih pobojev.