31. 7. 2008 | Mladina 31 | Svet
Anne Lauvergeon, jedrska fatalka
Zanjo je vprašanje jedrskih odpadkov že zdavnaj preseženo, zato jo preseneča, da organizacije civilne družbe tako oholo nasprotujejo odlagališčem
Ko si zjutraj, preden odide v službo, v kopalnici umiva zobe, že ima zasluženih 1600 evrov za vsakdanji kruh. Vsak dan, tudi v nedeljo. Govorimo o PDG, kot Francozi skrajšano imenujejo Président Directeur Général vodilnega svetovnega dobavitelja jedrskih reaktorjev Areva, ki mu med drugimi poskuša konkurirati ameriški Westinghouse, katerega proizvod je tudi krška jedrska naprava. Anne Lauvergeon, glavna direktorica in ena najvplivnejših žensk na svetu, si lahko ob vsakem novem podnebnem pojavu mane roke. Dobiček ji prinašajo visoke cene nafte, uvajanje električnih vozil, lokalno nasprotovanje postavitvi vetrnih elektrarn, tudi visoke cene opreme za pridobivanje elektrike iz sončnih elektrarn. Veseli se vse večje zagnanosti politike in nepremičninskih investitorjev za ogrevanje z elektriko, ki prihaja iz »čistih« virov, vročih poletij in mrzlih zim, ko za boljše počutje uporabljamo klimatske in električne grelne naprave. Lauvergeonovo in njene sodelavce lahko veseli tudi povečevanje števila električnih in elektronskih naprav, ki jih puščamo prižgane, da bi nam bile čim prej dosegljive, kadar si zamislimo, da jih bomo uporabljali. Poraba elektrike za »čakajoče« naprave sestavlja že skoraj deset odstotkov našega računa za elektriko, vendar iz čistih jedrskih virov po vsem svetu pridobimo le 17 odstotkov električne energije, ki jo porabimo. Na svetu smo leta 2004 imeli 439 jedrskih elektrarn za pridobivanje električne energije v komercialne namene, gradili smo jih še 30, večino v Aziji in kar 10 na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze. Anne Lauvergeon, ki prav danes praznuje 49. rojstni dan, je od nekdaj zagovarjala jedrsko energijo, nuklearke so jo navdušile že pri osmih letih, ko je obiskala eno izmed njih. Študij kemije in rudarstva jo je pripeljal v različne evropske ustanove za jedrsko varnost, od leta 1990 je bila ožja sodelavka nekdanjega predsednika Mitterranda, nekakšen njegov osebni »šerpa«, zaneslo jo je še v bančništvo in k Alcatelu, leta 1999 pa je postala generalna direktorica skupine Cogema, ki je leta 2001 soustanovila Arevo. Ta gigant, ki ima več kot 40-odstotni svetovni tržni delež pri dobavi jedrskih reaktorjev in jedrskega goriva in v 40 državah po svetu skoraj 60 tisoč zaposlenih, je v 90-odstotni državni lasti. Doslej so ga že številni gospodarski ministri hoteli privatizirati in Lauvergeonovo odrezati. Priznava, da si je v moškem svetu jedrske energije težko ustvariti avtoriteto, da se mora ženska veliko bolj dokazovati, vendar se zdi, da se s tem ni preveč obremenjevala. Eden njenih prvih delodajalcev je vztrajal, da ženska sodi v kuhinjo. Ko jo je bolje spoznal, ga je vprašala, kako je s tem, a ji je odgovoril: »Vztrajam pri svojem. Pač niste ženska!« Včasih moške sogovornike preseneti, ko jim pove kaj o sebi in pri tem uporablja kar moški spol. Čeprav velja za avtokratinjo, njeni prijatelji pravijo, da je uspeh in moč nista spremenila, spremenili naj bi ju bili rojstvi hčere in sina, ki ju je rodila pri 40 in 43 letih. Kljub vplivnosti je ena bolj nadzorovanih žensk v Franciji, saj njeno delo spremlja od predsednika republike navzdol cel kup agencij, odborov in komisij. V času, ko bodo zaradi začetka iztekanja življenjske dobe 58 francoskih jedrskih elektrarn vse pogostejši dogodki, kakršnim smo priča zadnje mesece, bo Lauvergeonova še bolj na udaru. Stroke in politike. Ob nesrečnih dogodkih, za katere mnogi menijo, da vodijo v katastrofe, se že slišijo pozivi, naj odstopi. Nekateri razloge za njeno morebitno zamenjavo iščejo v nepravi politični barvi, saj naj bi Sarkozyja, čeprav na videz uspešno sodelujeta pri obiskovanju države za državo in prodajata reaktor za reaktorjem, mikalo, da bi se je znebil. In ta zelo zaželeni položaj namenil kakemu svojemu človeku, ki bi mu potem hvaležno vračal uslugo. Najbližje zamenjavi je bila pred petimi leti, ko je računsko sodišče njeno plačo ocenilo za previsoko v primerjavi s plačami drugih menedžerjev v javnih podjetjih. Očitalo ji je tudi s pogodbo zajamčeno odpravnino ob odhodu, ki znaša 24 mesečnih plač, torej kar milijon evrov. No, Lauvergeonova za zdaj ostaja trdno v sedlu Areve, poleg tega sedi še v upravnih in nadzornih odborih Vodafona, Sueza, EDF (Electricité de France), Totala in drugih energetskih in telekomunikacijskih gigantov. Ko so jo prejšnji mesec ob neki priložnosti študentje spraševali, kdaj bo zakopana sekira med Arevo in Greenpeaceom, je poudarila, da je treba to vprašati Greenpeace; sama se je sposobna dogovarjati z nevladnimi organizacijami, s sindikati in z drugimi, ki ne zaupajo jedrski energiji, zato obžaluje, da se je mogoče s predstavniki Greenpeacea pogovarjati samo pred kamerami in ob skandiranju. Zagovarjala je tezo, da ni druge učinkovite rešitve za nastalo globalno energetsko nezadostnost v povezavi s podnebnimi spremembami. Celo James Lovelock, eden pomembnejših ekologov, specialist za podnebne pojave, naj bi jo bil kritiziral, da je premehka pri zagovarjanju jedrske energije. Zanjo je vprašanje jedrskih odpadkov že zdavnaj preseženo, saj jih menda znajo 96-odstotno reciklirati, preostanek pa varno shraniti v takšna odlagališča, kjer bodo ostali tisoč in več let, zato jo preseneča nasprotovanje organizacij civilne družbe, ki tako oholo zavračajo ponujena sredstva v zamenjavo za ustrezne lokacije. V zvezi z varnostjo jedrskih elektrarn pa je prepričana, da se v vseh državah, ki jih imajo, zavedajo pomembnosti vprašanja in da je bilo pri projektiranju naprav tretje generacije največ pozornosti posvečene prav varnosti. Francija in druge države vsepovsod po svetu bodo okrog leta 2015 začele zamenjevati reaktorje z novimi, ponekod, denimo na Finskem, se tlačni reaktorji že gradijo. Ker Areva dobiva vse več naročil, Kitajska ji je, denimo, nedavno naročila dva reaktorja v vrednosti 8 milijard evrov, Nemčija je že omehčala svoje protijedrsko razpoloženje, Italija tudi razmišlja o nakupu prvega reaktorja, je verjetnost, da se bo dobavni rok za takšne reaktorje podaljšal z desetih na petnajst let, velika. Zato je skrb zbujajoč pogled na seznam držav, ki načrtujejo gradnjo jedrske elektrarne tretje generacije, na katerem ni Slovenije. Bomo imeli redukcije kot v času vladanja Milke Planinc ali bomo raje vsako leto plačevali kazni za neupoštevanje evropskih dogovorov? Tretja možnost je le ena.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.