MLADINA Trgovina

Staš Zgonik

2. 3. 2009  |  Mladina 6

Antarktična legenda

Peter (Pedro) Skvarča, glaciolog

Peter Pedro Skvarča, glaciolog

Peter Pedro Skvarča, glaciolog

Peter Skvarča, argentinski Slovenec, je dolgoletni vodja glaciološkega oddelka argentinskega Inštituta za Antarktiko. Ukvarja se večinoma s spremljanjem vpliva podnebnih sprememb na ledenike na Antarktiki, predvsem na Antarktičnem polotoku, in na jugozahodu Patagonije. »Poveljuje« skupinici štirih raziskovalcev, od katerih sta le dva redno zaposlena na inštitutu. Pred kratkim se je vrnil iz Patagonije, prav kmalu pa bo, če mu bo zdravje dopuščalo, odpotoval na verjetno eno svojih zadnjih odprav na Antarktiko. V zadnjih 36 letih je bil na ledeni celini kar 40-krat.

Kaj se dogaja na Antarktiki?

> Na Antarktiki, pa tudi v Patagoniji se dogajajo spremembe, ki so neverjetno hitre in pravzaprav nepričakovane. Na Antarktičnem polotoku se je ozračje v minulih 50 letih v povprečju segrelo za več kot 2,5 stopinje Celzija. Če to primerjamo s svetovnim povprečjem dviga temperature v zadnjih sto letih, ki je približno 0,7 stopinje Celzija, vidimo, da je številka zares velika. Podnebne spremembe sicer ne zajemajo zgolj spreminjanja temperature, ampak tudi drugih vremenskih dejavnikov, kot je na primer količina padavin, ki z akumulacijo snega prav tako prispeva k masi ledenikov. Za to kategorijo v primeru Antarktičnega polotoka, žal, nimamo tako natančnih podatkov, kot jih imamo za temperaturo.

Vemo, da se večina ledenikov po svetu krči in počasi izginja. Kakšne spremembe opažate vi?

> Naš inštitut že od leta 1980, natančneje pa od leta 1999 meri bilanco mase ledenika Bahía del Diablo na otoku Vega, ki leži v severovzhodnem delu Antarktičnega polotoka. Samo mi imamo tako natančne podatke o ledenikih na tem območju. Ledenik ima le 14 kvadratnih kilometrov površine, a za meritve vseeno potrebujemo skoraj mesec dela na terenu. V zadnjih devetih letih je imel ledenik vedno negativno bilanco mase, torej razmerje med topljenjem in nastajanjem novega ledu. V zadnjih 24 letih se je ledenik Bahía del Diablo v spodnjem delu povprečno tanjšal za meter na leto (glej profil na sliki, op. p.).

Zakaj ste si izbrali prav ta ledenik?

> Iskali smo ledenik, ki se ne lomi v morje - ki ima »pročelje« na kopnem. Ledenik je tako odvisen od količine padavin in temperature. Višja ko je temperatura, več snega se poleti stopi. Če pa se temu pridruži še letno pomanjkanje padavin, se količina ledu manjša še hitreje. Nadziranje ledenikov, ki se lomijo v vodo, je veliko zahtevnejše. Lomljenje ledenikov, katerega posledica je sicer kar 75 odstotkov letne izgube ledu na Zemlji, je pojav, ki je še zelo slabo raziskan. Pod pročelja ledenikov sicer pošiljajo robote, a ti do zdaj niso dali kakih uporabnih podatkov, ker so se ali izgubili ali pokvarili. Človek, ki bi šel opazovat lomljenje tik pred ledene stene, pa bi naredil »samomor«. V medijih lomljenje ledu večkrat predstavljajo kot taljenje, pa sta to dva različna pojava. Je pa res, da se odlomljeni kosi ledu nato v vodi stalijo.

Kar se tiče Antarktike, mediji največ poročajo o razpadanju ledenih plošč, ki ležijo na morju ...

> To je najjasnejši dokaz segrevanja ozračja, pa tudi morske vode. Na plošče segrevanje vpliva z obeh strani, od zgoraj zaradi višje temperature zraka, od spodaj pa zaradi zvišanja temperature morja. V vzhodnem delu Antarktičnega polotoka se je temperatura morja v zadnjih 30 letih zvišala za 0,3 stopinje Celzija. Vsako desetinko stopinje višja temperatura pomeni topitev dodatnega metra ledu na spodnji strani plošče na leto.

O kako velikih kosih ledu govorimo?

> Poleti med letoma 1994 in 1995 je v nekaj tednih razpadlo približno 1600 kvadratnih kilometrov plošče predela Larsen A, poleti 2001-2002 pa se je razdrobilo več kot 3200 kvadratnih kilometrov plošče v predelu Larsen B. Površina Larsenove plošče se je v minulih 30 letih zmanjšala za kar 14 tisoč kvadratnih kilometrov. Mednarodne znanstvene odprave trenutno postavljajo merilne instrumente v predelu Larsen C, da bo mogoče napovedati, kdaj bo razpadel ta del plošče.

Torej je to neizbežno?

> Težko je absolutno napovedovati, vendar vsi modeli kažejo, da bi se to moralo zgoditi v nekaj desetletjih. Če pa se bo temperatura morja in ozračja zvišala - v tem stoletju naj bi se v povprečju zvišala vsaj za stopinjo Celzija -, se lahko to zgodi tudi hitreje. Ko se to enkrat zgodi, smo tako rekoč na pragu katastrofe, saj je Larsen C bolj ali manj zadnja plošča na polotoku, torej na pragu največjih ledenih plošč Antarktike, kot sta Filchner-Ronne in Ross, prek katerih se izteka skoraj ves celinski led.

In kaj natančno sledi?

> Odstranitev ledenih plošč zelo močno vpliva na dinamiko ledenikov, saj ni več ovire na njihovi poti proti morju. Prej se je ledenik stekal v ploščo in jo hranil z ledom, po odstranitvi plošče pa se lomi naravnost v morje. Po odstranitvi plošče se lahko hitrost ledenika poveča tudi za osemkrat. To je mogoče izmeriti na podlagi satelitskih podatkov, vidno pa je tudi iz letala, saj se ledenik opazno tanjša. Govorimo o desetinah metrov v nekaj mesecih. Povečana hitrost (pospešek) ledenikov in posledično njihovo povečano lomljenje v morja in jezera, kar se dogaja tudi npr. v Patagoniji in na Grenlandiji, pa lahko prispeva k dodatnemu zvišanju morske gladine.

Je mogoče, da se bo še letos poleti zgodil še kakšen razpad? Omenja se Wilkinsova plošča ...

> O Wilkinsovi plošči je bilo v zadnjem času res veliko napisanega. Predel te ledene plošče namreč drži na mestu le zelo tanek pas, nit trdnega ledu, ki povezuje celino z enim od otokov. Vendar gre za dokaj majhen kos te plošče, tako da je bila po mojem medijska pozornost nekoliko umetno ustvarjena, zaradi nekaterih znanstvenikov, ki so željni publicitete. Prav tako je treba vedeti, da je Wilkinsova plošča na zahodni strani Antarktičnega polotoka, kjer je podnebje veliko milejše. Razlika je v primerjavi z vzhodno stranjo polotoka na enaki zemljepisni širini nekaj stopinj. Je pa seveda tudi razpad te plošče jasen dokaz, da podnebne spremembe napredujejo in še naprej vplivajo na ledenike.

Je bilo take dramatične dogodke mogoče pričakovati?

> Edini, ki je jasno napovedal možnost dezintegracije teh plošč, je bil pokojni znanec - znanstvenik dr. John Mercer z Univerze v Ohiu. Leta 1978 je napisal članek za revijo Nature, v katerem je zapisal, da bo začetek razpadanja ledenih plošč na obeh straneh Antarktičnega polotoka alarm - znamenje nevarnega krajevnega segrevanja ozračja. Takrat se večina znanstvenikov za njegov zapis ni dosti zmenila.

Nedavno ste se vrnili z odprave v Patagonijo. Kako so podnebne spremembe vidne tam?

> V Patagoniji se povprečna letna temperatura na jugozahodu skoraj ne spreminja, so pa zime vse hladnejše in poletja vse toplejša. Povprečna poletna temperatura je v 60 letih zrasla za približno 1,5 stopinje Celzija, kar pomeni znatno večjo količino stopljenega ledu. Žal imamo zelo malo podatkov o količini padavin, saj večina naših avtomatskih postaj na območju, velikem 13 tisoč kvadratnih kilometrov, meri zgolj temperaturo. Led v južni Patagoniji se je med letoma 1995 in 2000 v povprečju stanjšal za meter na leto. V tem času se je količina na leto izginulega ledu povečala za trikrat, na kakih 40 kubičnih kilometrov na leto. Za to ne more obstajati drug razlog kot zmanjšanje količine padavin in pa zvišanje poletne temperature. Je pa res, da nekateri ledeniki, med njimi tudi znameniti Perito Moreno, ostajajo stabilni.

Imate kaj težav s financiranjem svojega dela?

> Vedno so težave s financiranjem, predvsem z nakupom dragih inštrumentov. Urejena imamo potovanja na Antarktiko, imamo pa omejena sredstva. Na območjih, ki jih spremljamo, bi želel postaviti čim več čim bolje opremljenih meteoroloških postaj, da bi bili podatki o podnebju čim bolj reprezentativni.

Ste pri raziskovanju kakorkoli omejeni s teritoriji, ki si jih posamezne države lastijo na Antarktiki? Vemo, da se teritorialne zahteve Argentine, Čila in Velike Britanije prekrivajo.

> Absolutno ne. Raziskovanje poteka v duhu mednarodnega sodelovanja. Bili smo odprti in smo še naprej odprti za sodelovanje z vsemi državami, ki so prisotne - mislim, da jih je že 28. V bližini naše baze Marambio na polotoku so si postojanko uredili tudi Čehi in zdaj uporabljajo našo logistiko. Mednarodno sodelovanje skušam vpeljati tudi v Patagoniji, saj imamo za tamkajšnje raziskave še manj denarja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.