Zloraba zgodovine

Nekoč smo imeli permanentno revolucijo, danes imamo permanentno “spravo”, ki ni nič drugega kot nadaljevanje kulturnega boja

Dr. Božo Repe, zgodovinar in profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani  |  Mladina 11  |  19. 3. 2009

Nekateri zgodovinarji in novinarji, za posameznike bi lahko - v slogu preteklega janševističnega obdobja, ki sem ga v smislu stigmatizacije in še na kakšen drug način občutil tudi sam - zapisal tudi »zgodovinarji« in »novinarji«, so od 8. marca do danes igrali na močne čustvene karte. Usmerjene na en segment zgodovine, iztrgan iz zgodovinskega konteksta. Igra je medijsko in profesionalno dvomljiva, z osebnega in s strokovnega vidika. Navsezadnje zbuja dvom o smislu zgodovinarskega poklica (tudi novinarskega, a to prepuščam drugim). Tudi če ljudje zelo malo vedo o zgodovini, s prirojenim instinktom zaznavajo razliko med zaigranim in resničnim, še zlasti, če gre za sicer zelo tragične, a petinšestdeset let oddaljene dogodke, in če razlagalci niso neposredno povezani z žrtvami. Morda na videz prehodne manipulacije z mrtvimi puščajo dolgoročne posledice. Ena od njih je (tudi zaradi improvizacij in nestrokovnosti vpletenih), da imamo v Kočevskem rogu na črno zgrajen spomenik in »uradno« kapelico, improvizirano parkirišče s tonami navoženega peska sredi pragozda, vrsto zasebnih nagrobnikov in »spomenikov« iz vseh delov nekdanje Jugoslavije, na drevesih vrezane napise, nabite plastične vence in vrsto podobnih »okraskov«. Nekakšen nekrofilski »Ponterosso« torej, najverjetneje celo na mestu, kjer v jami sploh ni domobrancev. Kakšen inovativen tuj novinar bi, če bi se mu že ljubilo ukvarjati s tem, za uvod svojega prispevka težko našel boljšo ponazoritev slovenske politike.

Medijski spektakel

Licitacija žrtev

Tito - zločinec, Tito - državnik

Kdo pomni Rab?

Patetična interpretacija dogodkov

To ni sprava