Družba

Slainte mhath! (Na zdravje po škotsko.)

Preveč česarkoli je slabo, le preveč dobrega viskija je komaj dovolj (Mark Twain)

Nikolaj Pečenko  |  Mladina 11  |  31. 3. 2009

Glavni članek

• Živeti

Ozadje

• Vanja Pirc
  Barviti in pozitivni
• Urša Marn
  Fitnes z razgledom
• Max Modic
  Nič več ni tako, kot je bilo
• Urša Marn
  Cena zdravja

Max Modic je v prejšnji Mladinini prilogi Živeti pisal o škotskih viskijih, opisal nekaj najbolj znanih enosladnikov z otoka Islay in svoj prispevek sklenil z mislijo, da se za prepričanega ljubitelja viskijev pot užitkov in tovarištva na Islayu ne konča, ampak pravzaprav šele dobro začne. Pa jo nadaljujmo.
Moje prvo resnejše seznanjanje s škotskimi viskiji se je začelo, tako kot verjetno pri večini, z enim od »klasičnih« single maltov, enosladnih viskijev. Zdi se mi, da je bil Laphro-aig. Ali morda Lagavulin? Eden od teh bolj znanih pač, sicer pa niti ni pomembno. Pomembno je, da mi je bil všeč, in ko sem kmalu zatem na Škotskem v izvirnem okolju poskusil še nekaj drugih viskijev ter si od znotraj ogledal destilarno v Obanu, je bila vez skovana. Najbolj znane enosladnike, ki jih dandanes dobimo tudi v bolje založenih domačih trgovinah, sem kmalu obvladal in treba je bilo narediti korak naprej.

Star, starejši, najstarejši

Highland Park

Iz soda v sod

Naravnost iz soda

Viski z vodo

Vrhunski mešanci