Vanja Pirc

23. 4. 2009

Mladina 16

Družba

Plehnat je, gladek, črnočrn

Društvo za domače raziskave skuša s projektom S'pajkanje preprečiti izumrtje danes že skoraj pozabljene tradicije krašenja hišnih fasad s pločevinastimi pajki

Dve tretjini ekipe, Jani Pirnat in Damijan Kracina, z dolgonožcem, ki je spodbudil projekt za ohranitev pločevinastih okrasnih pajkov S''pajkanje. Pajek je med fotografiranjem »splezal« tudi na fasado domače hiše.

Dve tretjini ekipe, Jani Pirnat in Damijan Kracina, z dolgonožcem, ki je spodbudil projekt za ohranitev pločevinastih okrasnih pajkov S''pajkanje. Pajek je med fotografiranjem »splezal« tudi na fasado domače hiše.
© Borut Krajnc

»Kaj je to? Plehnat je, gladek, črnočrn, ima dolge zvite noge in vam visi nad glavo s fasade ali zidu.« Takšna uganka se je znašla v mejlu, ki ga je pred tednom dni odposlalo Društvo za domače raziskave. Odgovor nanjo je preprost, saj opisu povsem ustrezajo le nekoliko pozabljeni, veliki pločevinasti pajki, ki so v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja krasili hiše po vsej Sloveniji. Bilo jih je toliko, da so postali povsem samoumevni. A v zadnjih letih je začelo to nekoč priljubljeno okrasje, verjetno zaradi spremenjenega okusa in programa pri pouku tehnike, pa tudi zaradi obnov in prezidav hiš, izginjati. Na fasadah hiš so se namesto njih pojavile avtomatične luči in nadzorne kamere, najbolj množično nahišno in obhišno okrasje pa so postali satelitske antene in vrtni palčki.
Zdaj se pajki vračajo na sceno. Društvo za domače raziskave, ki ga predstavljajo Alenka Pirman, Damijan Kracina in Jani Pirnat, je javnost v teh dneh obvestilo, da želijo rešiti pozabljene pločevinaste živali pred izginotjem. »Ni nam vseeno, zato raziskujemo in beležimo: vrste pajkov, zgradbo, bivanjsko okolje, nahajališča, pomen in odnos ljudi do tega avtohtonega okrasa. Če imate pločevinastega pajka ali pa ste ga kje opazili, se priporočamo, da nas o tem obvestite, četudi leži založen na podstrehi, v kleti ali kurilnici,« so zapisali v javnem pozivu. Znanstveno-umetniški projekt so simbolično poimenovali S''pajkanje.
Zanimivo je, da je projekt spodbudil en sam, sicer velik, a suhljat pločevinasti pajek. Janijevi družini ga je podarila soseda, ki ga je pred desetletji dobila v dar od nečaka in ga je imela izobešenega v stanovanju v bližnjem bloku. Sami dolgo niso vedeli, kaj bi počeli z njim. »Tega pajka smo imeli kakšnih pet let v kurilnici. Na začetku mi je šel na živce, ker so se na njem nabirale pajčevine. Potem pa me je zintrigiral in sem se začel ukvarjati z njim,« se spomni Jani, sicer umetnostni zgodovinar in kustos. Pajek ga je tako prevzel, da je kolegoma na koncu predlagal, da bi za lanski bienale Crazy Curators v Bratislavi, na katerega jih je povabila Galerija Škuc, pripravili kar projekt o fenomenu pločevinastega stenskega pajka: »In res smo se lotili tega projekta. Pajka smo postavili v njegovo avtohtono okolje, na fasado, obenem pa smo pripravili tudi video, v katerem smo predstavili vse asociacije, ki smo jih imeli o tovrstnih pajkih.« Organizatorji so jim po koncu bienala pajka vrnili skrbno zavitega v mehurčkasto vrečko. Nekoč zaprašen kos pločevine je postal pomemben razstavni eksponat.

Domači raziskovalci

Ekipa, ki trenutno obuja spomin na enega od polpreteklih slovenskih običajev, skupaj nastopa od leta 2004. Njihove poti so se usodno križale v nekdanjem Sorosovem centru za sodobne umetnosti - Ljubljana oziroma današnjem Zavodu za sodobno umetnost SCCA - Ljubljana, nato so ustanovili Društvo za domače raziskave. Alenka, Damijan in Jani vse od takrat iščejo najrazličnejše pojave, ki jih čudijo in jih zato raziskujejo, deloma kot znanstveniki in deloma kot umetniki. Za brejnstormanje in tudi za razstave so si na dvorišču za ljubljansko Galerijo Škuc postavili premični razstavni laboratorij Kabinet, črno kocko s stranico 2,5 metra, ki jo je po potrebi mogoče odpeljati tudi kam drugam.
Njihovo skupno ustvarjanje mnogi še najbolj poznajo po projektu Razvezani jezik, ki so ga začeli pred leti, a še vedno živi. Gre za prvi prosti slovar žive slovenščine, v katerem so zbrane besede in fraze, ki jih »uradni« slovarji praviloma spregledajo. Na spletni strani razvezanijezik.org lahko pri njegovem nastajanju sodeluje vsak, doslej pa je prek 1000 anonimnih piscev prispevalo okrog 1600 gesel in 800 člankov. Največji čar slovarja je njegova uporabnost. V njem lahko namreč najdemo razlago uveljavljenih izrazov, kot je pokazati fakiča (»pokazati dvignjen srednji prst, torej ostro izraziti nestrinjanje z nečim«), malce manj znanih, kot je dopičnjak (»najkrajša različica krila, ki se praviloma nosi prek hlač«), ali pa širšemu krogu skoraj povsem neznanih, kot je auštrhe (»naramnice - po borovniško«). Projekt je spodbudila Alenka, nekdanja umetniška vodja v Galeriji Škuc, zdaj pa samostojna umetnica, ki trenutno kuje nove projekte v Belfastu. V preteklosti je namreč v enem od svojih projektov raziskovala nemške izposojenke v slovenskem jeziku, ki jih prav tako ni v »uradnih« slovarjih.
Še ena tema, ki je močno zaznamovala njihovo skupno delo, so živali. Zdi se, da je to temo v skupino »prinesel« Damijan, izšolani kipar, ki v svojih delih že od nekdaj osvešča ljudi o ogroženosti živalstva. Že na fakulteti je denimo pripravljal projekte o tasmanskem tigru in soški postrvi. Je slednjo izbral tudi zato, ker sam izvira iz Posočja? »Tudi zato, recimo. Predvsem pa so me zanimale vrste, ki izumirajo. Vsi smo odgovorni za ta planet, in če na drugem koncu sveta izumre neka žival, do tega ne moremo biti indiferentni. Seveda pa me tudi kot kiparja zanimajo organske oblike,« pravi Damijan. Pozneje je skupaj z umetnikom Vladimirjem Lebnom pripravil projekt Galapagos, ki je opozarjal na gospodovalni odnos, ki ga imajo ljudje nad živalmi. Oblikoval je tudi pisavo Proteus Fonts, v kateri so črke sestavljene iz jeguljastih telesc človeških ribic.
Tudi ekipa Društva za domače raziskave je živali pod drobnogled vzela že pri številnih projektih. V Jelenometriji, ki so jo pripravili skupaj z Alexeijem Monroejem, med drugim piscem knjige o skupini Lai-
bach, so denimo, tudi zaradi ikonografije te skupine, iskali simbolnega jelena. Iskali so ga tudi na značkah, razstavljenem rogovju in nalepkah za pivo Jelen. Pri projektu Živali 1914-1918 so se spomnili vseh živali, ki so padle v prvi svetovni vojni. Po vojni so zrasli številni spomeniki, posvečeni padlim vojakom, na živali pa je zgodovina v glavnem povsem pozabila. »Ko smo se lotili raziskovanja, smo v sodelovanju s kobariškim muzejem in italijanskim zgodovinarjem ugotovili, da pravzaprav obstajajo psi, ki so prejeli odlikovanja in so celo heroji. Obstajajo tudi golobi, ki so dobili izkazane časti,« pravi Damijan. Čeprav so bile nekatere živali, denimo konji in mule, vojakom v pomoč, druge, denimo uši in podgane, pa v breme, so skušali sami vse postaviti na enak nivo. »Vse je odvisno od interpretacije. Na bojišču so bili konji in psi, ki so poginili, pravzaprav poraženci. Veliki zmagovalci pa so bile vrane in podgane, ker so imele veliko hrane,« pravi Jani. Pretresljiva je tudi ugotovitev, da je glede na težo umrlih v prvi svetovni vojni padlo osemkrat več konjev in oslov kot ljudi.

Fenomen stenskega pajka

Morda je tudi njihova velika fascinacija nad živalmi, predvsem tistimi izumirajočimi, razlog, da se je trojica zdaj navdušila tudi nad pločevinastimi okrasnimi pajki. In kaj jim je uspelo doslej izvedeti o njih? Od kod izvirajo? So slovenska posebnost? Zakaj so postali priljubljeni ravno pajki in zakaj so bolj priljubljeni kot lastovke, jeleni, konji ali petelini, ki so se v obliki poslikav, kovinskih ali lončenih izdelkov tudi pojavili na fasadah in strehah slovenskih hiš? »Odgovorov na vsa ta vprašanja trenutno še nimamo, saj raziskava še poteka. Gre pa za vprašanja, ki jih trenutno sami zastavljamo drugim. Za zdaj imamo nekaj indicev glede tega, kakšne rezultate lahko pričakujemo, a po naših dosedanjih izkušnjah bomo najverjetneje prišli tudi do nekaterih presenetljivih preobratov, zato zdaj raje poslušamo zgodbe in še ne dajemo sodb,« je previden Jani.
Nekaj oprijemljivih podatkov jim je vendarle že uspelo zbrati. Številne pajke so izdelali otroci v osnovni šoli. Pri pouku tehnike v sedmem razredu je bilo določeno, da morajo učenci izdelati izdelek iz žice in pločevine, in kot kaže, so se v šolah lotevali prav pajkov. Precej so jih izdelali tudi obrtniki, ki so obvladali tovrstne spretnosti. Veliko jih je nastalo iz odpadnih materialov. Nekateri so bili darilo, drugi so bili podedovani. Nekatere so prenesli s stare hiše na novo. Na Gorenjskem so pajke zasledili tudi v notranjosti hiš, v vežah. »Obstajajo torej tudi pajki, ki niso vidni. In prav te bi sami, brez javnega poziva, težko našli,« ugotavlja Jani. V tujini jih pa doslej niso zasledili ravno veliko. »Poslali so nam informacijo o enem pajku v estonskih kolhozih, vendar še ne poznamo njegove zgodbe. Enega pa smo zasledili v garaži v Prijedoru v Bosni, kjer pa niso vedeli, ali so ga tam tudi naredili ali pa so ga tja prinesli od drugod, morda celo iz Slovenije.«
Trojica je na posebnem blogu, namenjenem projektu S''pajkanje, doslej objavila že kar nekaj fotografij pajkov in njihovih zgodb. Večinoma so jih izsledili na Štajerskem in v okolici Ljubljane. »To so pajki iz našega arhiva, ki smo jih odkrili sami, preden smo se odločili k sodelovanju pozvati javnost. Meni se je recimo dogajalo, da sem se vozil po Sloveniji in sem bil ves čas skoncentriran na to, da bi zagledal kakšnega pajka. Ko sem ga videl, sem ustavil avto in pozvonil pri hiši. Najprej so bili mrkih obrazov, ker so mislili, da kaj prodajam, a ko sem rekel, da sem videl pajka in da raziskujemo ta pojav, so se mi vsi odprli,« pravi Jani. Nekatere zgodbe, na katere so naleteli, so bile tudi pretresljive. Lastnica neke hiše jim je recimo povedala, da sta ji, čeprav naj bi pajek na fasadi prinašal srečo, tragično umrla tako mož kot sin. »Ta zgodba je bila res pretresljiva. Bila pa je tudi prvi razbijalec mitov. Čeprav naj bi po splošnem prepričanju pajek prinašal srečo, v tej zgodbi to nikakor ne drži,« meni Damijan.
V Društvu za domače raziskave pravijo, da se zavedajo, da imetniki pajkov in njihovi naključni najditelji najbrž ne bodo začeli kar takoj fotografirati pajkov in jim pošiljati informacij o njih. Želijo pa, da bi se jih poziv vsaj približno dotaknil in bi bili odslej pozornejši na takšne pojave. Mnogi namreč leta živijo čisto poleg pločevinastih dolgonožcev, ne da bi jih sploh opazili. »Spomnim se, da sem bil na nekem obisku in sem rekel, da imajo sosedje na fasadi pajka v dimenzijah 1,5 m x 1,5 m, pa so se gostitelji samo začudili, češ da je to nemogoče, saj ga še nikoli niso videli. Čeprav je tako velik, sploh niso bili pozorni nanj,« se spomni Jani. Zanimivo je, da je tudi javni poziv za ohranitev pločevinastih pajkov že poskrbel za podoben učinek. Pajke nenadoma začnete srečevati vsepovsod, tudi v sosednji ulici, mimo katere nekajkrat na teden hodite že leta.