16. 7. 2009 | Mladina 28
To vse je res!
Zakaj vsi mislijo, da je Brüno fejk, in zakaj je trg za fejke tako velik
Sacha Baron Cohen se je za vlogo Brüna transformiral do neprepoznavnosti – ne le da je tako drastično shujšal, ampak se je tudi tako pomladil, da je pri osemintridesetih videti kot devetnajstletnik. Kako mu torej verjeti?
Ob gledanju Brüna, komedije o avstrijskem geju (Sacha Baron Cohen), ki skuša uspeti v Ameriki, si vsi zastavljajo vprašanje: kaj od tega, kar vidimo, je res in kaj je le inscenirano? Kaj se je res zgodilo in kaj so le zrežirali? To vprašanje so si vsi zastavljali tudi ob Boratu, komediji o kazahstanskem reporterju (Sacha Baron Cohen), ki odkriva Ameriko. Vsi se namreč čudijo: kako mu uspe nategniti vse tiste ljudi, med katerimi so mnogi frajerji, ugledne osebnosti, zvezdniki? V Brünu med drugim nategne slovito estradnico Paulo Abdul in slovitega politika Rona Paula. Paula Abdul pride na intervju, kjer jo namesto stolov čakajo mehiški imigranti, ki klečijo na tleh v obliki klopce - Paula najprej malce nejeverno pogleda, potem pa mirno sede na en tak človeški »stol«. Brüno, ves kičast, bombastičen, frikovski in bizaren, jo potem vpraša, kaj ji pomeni humanitarno delo, ona pa mu - sedeč na ljudeh! - naučeno odgovori: »Ko drugim ljudem izkazuješ ljubezen, ti ljubezen obilno vračajo.« Vau! Sta bila dogovorjena? Ali pa jo je tako nategnil? In če jo je nategnil: kako to, da mu jo je sploh uspelo tako nategniti?
Če hočemo vedeti, kako mu je uspelo nategniti Paulo Abdul, moramo vedeti, kako mu je uspelo nategniti Rona Paula. Za začetek, Paul je velika riba - teksaški republikanec, kongresnik z desetimi zaporednimi mandati in predsedniški kandidat ... ee, eden izmed Obamovih protikandidatov. Brüno ga pod pretvezo, da bo z njim naredil intervju, zvleče v hotelsko sobo, potem pa ga začne zapeljevati, pecati - ko Paulu, tipični teksaški dvoživki (proti vojni, a obenem proti abortusu, za istospolne poroke, a obenem proti temu, da bi geji posvajali otroke ipd.), kapne, kaj se dogaja, se najprej zmede, potem pa panično zbeži. Je Sacha Baron Cohen ameriškega predsedniškega kandidata nategnil ali pa je bilo vse skupaj dogovorjeno, zrežirano? Ron Paul je v nekem radijskem intervjuju povedal, da so mu rekli, da bosta z avstrijskim modnim novinarjem debatirala o »avstrijski ekonomiji«. Nič, kongresnik Paul je prišel na intervju. To je vse. Hej, boste rekli, toda zakaj ni preprosto odšel, ko je zagledal frikovskega, ekscentrično oblečenega in dandyjevsko naličenega Brüna! To bi se mu moralo zdeti čudno! Sumljivo! Lepo prosim - le zakaj bi se mu to, kar je videl pred sabo, zdelo čudno? Saj je videl Hitlerja. In Arnolda Schwarzeneggerja. Ron Paul si je rekel le: oh, kaj moremo, še en tipični Avstrijec!
In tako kot je nategnil Paula, je nategnil tudi Paulo: intervju. Tako kot politiki radi govorijo o ekonomiji, estradnice rade govorijo o svojem humanitarnem srcu. Brünovi ljudje so verjetno na intervju povabili tudi druge estradnike in politike, pa niso nasedli - očitno gledajo TV. Hočem reči: očitno so na tekočem. Paul in Paula nista. Sacha Baron Cohen, čigar producentska hiša serijsko ustanavlja fiktivne firme in fiktivne spletne strani, s pomočjo katerih išče in mami »žrtve«, ima najraje tiste, ki niso na tekočem. Tisti, ki niso na tekočem, vedno nasedejo. Mnogi prizori - mnogi Brünovi nategi, mnoge Brünove ekshibicije - se končajo na hitro, nenadno, sunkovito, kot odrezani. Zakaj? Očitno zato, ker so ljudje Sacho Barona Cohena prepoznali - ker so pač pogruntali, da gre le za nateg. Prizori trajajo toliko časa, dokler ga kdo ne razkrinka. Potem odrežejo. In že smo drugje. Pri naslednji žrtvi, pri naslednjem skeču. Pomeni, da ti nategi niso bili zrežirani (kot je bil recimo Brünov MTV-jevski duel z Eminemom). A po drugi strani: Sacha Baron Cohen se je za vlogo Brüna transformiral do neprepoznavnosti - ne le da je tako drastično shujšal, da izgleda kot Christian Bale v Izginjanju, ampak se je tudi tako pomladil, da je pri osemintridesetih videti kot devetnajstletnik. Razlog več, da se stalno sprašujete: je to sploh on? No, zdaj pa se vprašajte: bi se transformiral do prepoznavnosti, če bi »spontanost« potem insceniral? Bi tako mučil svoje telo, če bi vse to lahko insceniral?
Publiki se je zdel še zlasti sumljiv finale, posnet v Arkansasu: publika, ki se zbere v večjem baru, misleč, da bo v kletki videla neke sorte gladiatorski dvoboj, doživi šok - Brüno, zdaj maskiran v »pravega deca«, in njegov partner Lutz se začneta pred njenimi očmi dajati dol. Publika se začne zgražati, zavijati z očmi, noreti in ju obmetavati s plastičnimi kozarci in lahkimi stoli, a kaj dosti jima ne more, ker sta v kletki. Vsi so rekli: to je bilo gotovo zrežirano! Zakaj? Če ne bi bilo zrežirano, potem bi kak pobesneli, užaljeni, nategnjeni, nestrpni, homofobični južnjak gotovo potegnil pištolo in ju ustrelil! Newsweek je v arkansaški Ft. Smith, v katerem »divji zahod sreča stari jug« in v katerem so posneli ta My Heart Will Go On klimaks, poslal reporterja, ki je ugotovil, da so publiki obljubljali hladno pivo, vroče bejbe in pravo, proletarsko, hardcore mikastenje: »Blue Collar Brawlin''!« In: »Hot Chicks! Cold Beer! Hardcore Fights!« Tako je pisalo na plakatih. Da bi publika res prišla, je bila cena vstopnice le 10, v predprodaji celo le 5 dolarjev. Običajno vstopnice za take gladiatorske dvoboje stanejo 25, 30 dolarjev. Preden so ljudi spustili v bar, so morali podpisati, da jih lahko snemajo, obenem pa so morali izprazniti žepe ter se znebiti vseh kamer, vžigalnikov, nožev, koltov, bomb in podobnih topih predmetov. In da bi se čim bolje počutili, so jim pivo prodajali po en dolar, tako da so se stalno nacejali. Kaj torej: je bil finale zrežiran? Ja, ne da bi publika to vedela. Hoteli so njeno reakcijo - in dobili so jo. Američanov ni treba režirati, ker se že sami obnašajo tako, kot da so režirani.
Še več: Američani so ustvarjeni za nategovanje. Spomnite se le, kaj jim je počel Borat. Je bilo to dogovorjeno, zrežirano? Nehajte. Za tega, ki ve, kako Američani uživajo v tem, da lahko ljudem iz tretjega sveta - ali pa iz bivših komunističnih dežel - razkazujejo sadove ameriškega sna, svobode, demokracije, civiliziranosti, blaginje, odprtosti, širine in gostoljubja, ni presenetljivo, da so Boratu jedli iz roke, da so ga torej vabili domov, ga gostili in pokroviteljsko trepljali ter vzvišeno tolerirali vse ekscentričnosti njegovega »primitivnega«, »nerazvitega« eksotičnega uma. Nihče ni bolj prepričan o svoji superiornosti kot Američani. In nihče ne potrebuje več dokazov svoje superiornosti kot Američani. Ko srečajo tujca, ki je pripravljen vztrajati v svoji »primitivnosti«, mu izpolnijo vse želje - tujec, ki na vsakem koraku in v vsakem stavku dokazuje svojo inferiornost in ki obenem tudi stalno kaže, da v svoji inferiornosti uživa, je namreč ultimativno potrdilo, da so Američani res nekaj posebnega in unikatnega, da so torej z evolucijskega vidika zgodba zase. Ergo: če kdo, potem so prav Američani rojeni za nategovanje. In Sacha Baron Cohen, avtor Borata in Brüna, je to bogato unovčil. Brüno je Borat, le da je gej. In obratno: Borat je Brüno, ki še ne ve, da je gej.
Rekli boste: toda Borat in Brüno sta zelo znana TV-lika, junaka popularne TV-serije! Že, toda ljudje, ki jih obiskujeta Borat in Brüno, teh serij in teh programov ne gledajo. Če bi jih gledali, jih ne bi bilo treba obiskovati. Ali bolje rečeno, če bi jih gledali, ne bi bili taki - ne bi bili tako kratki, tako zahojeni, tako omejeni, tako plehki, tako zakompleksani, tako zaprti, tako nestrpni in tako ustvarjeni za nategovanje. Borat in Brüno se pač podata tja, kamor televizija ne seže: v »temno srce« Civilizacije, v »divjo misel« Zahoda, v »primitivni um« Kulture. Borat in Brüno Ameriko vidita tako, kot Amerika vidi ostali svet. In tako kot Amerika kulturne posebnosti tujcev razume kot znak inferiornosti, tudi Borat in Brüno kulturne posebnosti Američanov razumeta kot znak inferiornosti - le Američani namreč verjamejo, da take karikature, kot sta Borat in Brüno, res obstajajo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.