Anže Kacafura - Cazzafura

Anže Kacafura je tisti pobriti mladenič, ki ga najlažje vidite v spotu ali na koncertu Zlatka Čordića. Njegov glas slišite v enem najboljših novih slovenskih pop komadov Ko bi le vedel Jadranke Juras, za katerega je napisal glasbo, aranžma in besedilo. Pravzaprav ga marsikateri reper omeni v svojih komadih, v zahvalnem govoru ob prejetju viktorja pa ga je omenil celo legendarni radijec Andrej Karoli. A Cazzafura, kot se umetniško zapiše njegovo ime, raje ostaja v ozadju. Čeprav si je prve glasbene izkušnje nabiral že v sedmem razredu osnovne šole, ko je z Došo jezno repal v dvojici Da II Deuce, se je, po sodelovanju z Nikolovskim in ko se je družbi pridružil Zlatko, odločil, da oder prepusti drugim in sam ostane v ozadju.
Z Anžetom smo se sestali v lokalu na Litijski in že po nekaj minutah kramljanja mu je zazvonil telefon. »Ja, ja, čim bolj preprosto, čim bolj ''slovensko'', veš, jaz znam komplicirati,« v smehu razlaga osebi na drugi strani, za katero se kmalu izkaže, da je Alenka Gotar, ki te dni snema duet z Zlatkom za fundacijo »od Joca«. »Pa da vidimo, kako gre opera z repom,« se zasmeje Kacafura, ki, čeprav je njegova glavna preokupacija Zlatko, veliko sodeluje tudi z drugimi glasbeniki, zanje dela celo »po naročilu«. Je eden izmed tistih slovenskih glasbenikov, ki lahko živijo od glasbe, v družini pa je edini umetnik, vsi drugi so ekonomisti. Anže je diplomiral na Inštitutu SAE, inštitutu za avdio- in multimedie v Ljubljani, nekaj časa pa je uporabljal tudi tamkajšnji studio. Vendar šola v Sloveniji ni priznana in to je morda še razlog več, da ga vleče v tujino. A o tem govoriti, je dejal, je še prezgodaj.
Eden glavnih krivcev, da je Anžeta zaneslo v hip hop, je bil njegov starejši brat. Ta mu je v osnovni šoli od soseda prinesel kasete, na katerih je bil posnet težak underground rep: Tim Dog in Group Home. »Vsi smo rekli vau, to je dbest, začeli smo nositi široke hlače in kapce, rute, puloverje s kapuco, takoj smo bili v filmu.« Nato je brat, očitno dežurni krivec, ustanovil skupino Da II Deuce, kjer so bili sprva zdaj že bivši košarkarji. Tako so svoj prvi komad izdali na kompilaciji Šolske košarkarske lige (ŠKL). Ko se je zasedbi pridružil Doša, so se karte premešale in nazadnje sta bila Da II Deuce samo še Kacafura in Doša. V sedmem razredu osnovne šole sta posnela komad Dost vas mam, pri 15 letih pa še spot. Prijavila sta se na razpis Radyoyo in si kot najmlajša udeleženca zagotovila prostor na zdaj že skoraj legendarni predstavitveni kompilaciji slovenskih reperjev 5 Minutes of Fame - Za narodov blagor. Takrat sta spoznala Darka Nikolovskega in on ju je pripeljal v kolektiv Sami norci. Nikolovski je nato izdal plato Vse ob svojem času, na kateri se v komadu Sami norci prvič pojavi tudi Zlatko, Kacafura pa je vedno manj časa namenjal repanju in je vedno več časa preždel v produkciji. »Odločil sem se, da bom raje mož v ozadju, oder pa bom prepustil drugim. Malo me je minilo, bili smo mulčki, mislili smo, da smo najpametnejši na svetu, da nam je lahko vseeno za vse, in ta jeza me je kmalu minila.«
Kljub temu se je ob pomoči Radyoyo komad Dost vas mam uvrstil na mednarodno kompilacijo Speaking in Tongues - Diverse Dialects From the Global Hip Hop Nation, kjer so se predstavili reperji z vsega sveta; Slovenijo je zastopal duo Da II Deuce, Hrvaško pa na primer Bolesna braća. Takrat se je za 16-letnika zgodilo nekaj povsem nepričakovanega. Omenjena komada s kompilacije so izbrali za film Birthday Girl z Nicole Kidman v glavni vlogi, ki igra rusko nevesto, naročeno po pošti. »Morda so iskali ruski rep, pa so se potem sprijaznili s slovenskim in hrvaškim, zanje je verjetno res vseeno, nama pa se je zdelo super. Škoda samo, ker filma niso vrteli v slovenskih kinematografih, ker takrat bi pa zakupil dve vrsti. Si predstavljaš, sediš v kinu in slišiš svoj komad!« Kacafura priznava, da je filmofil, sicer malce retro sorte, saj je vsaj dvakrat na teden v kinu. »Ampak potem si ogledam vse filme in moram en mesec čakati, da pride kak nov.« Obožuje azijsko produkcijo in ameriške drame, všeč so mu francoski filmi in posledično je zasvojen s filmsko glasbo. »Obožujem filmsko glasbo, precej navdiha črpam prav iz nje. Hans Zimmer je zame številka ena, od Gladiatorja, Poslednjega samuraja, Piratov s Karibov ...«

Cazzo in Zlatko

Hiperproduktivnost reperja Zlatka je bila očitna že, ko se je pridružil kolektivu Sami norci: »Midva sva že takrat imela materiala za pet plat, Zlatko bi stalno ustvarjal, vedno je neučakan, on bi kar vsak dan.« To se danes pozna pri številu izdanih plat, saj je Zlatko med plodnejšimi slovenskimi ustvarjalci. V dobrih dveh letih je izdal tri albume, zato sta se s Kacafuro na pobudo založbe odločila, da z naslednjim še nekoliko počakata. A novi komadi nastajajo vsak dan.
Anže je namreč bratovo sobo, potem ko se je prepričal, da se brat zagotovo ne bo več vrnil domov, spremenil v majhen studio. »Ampak je res majhen, takole velik del, potem pa še snemalna komora, kjer lahko samo pri miru stojiš,« razloži, medtem ko ima roke ne povsem iztegnjene, kar naj bi dokazovalo, da gre za res majhen prostor. »Prva Zlatkova plata je bila v celoti posneta pri meni doma, ampak to niti ni tako nenavadno. Slišal sem, da je Madonna zadnjo ploščo prav tako snemala v majhni sobi, v neposredni bližini producenta, niti ločene komore za snemanje vokalov niso imeli. In če ona lahko dela tako, lahko tudi mi. Tako ali tako pa ne delamo veliko žive muzike. Ko moramo posneti inštrumente v živo, snemamo v našem studiu v Domžalah, ki ga imamo že dve leti, prej pa smo uporabljali studio na inštitutu SAE.« Čeprav je odgovoren za »sintetično« glasbo, ima končano nižjo glasbeno šolo; igral je klarinet, kakšno leto pa tudi kitaro, vendar že kar nekaj časa ni imel v rokah »pravega« inštrumenta.
»Zadnji album Svet je lepši nameravava izkoristiti do konca, čeprav nisva navajena toliko časa čakati. Ker poslušam veliko ameriške glasbe, sem navajen, da je vsak mesec zunaj nov spot, vsako leto nov album, ampak se pa povsem zavedam, da tega tu ne moremo početi.« Pravi, da je število posnetih videospotov odvisno od Zlatkovega žepa. »Pri nas se tako ali tako varčuje pri spotih, saj se v povprečju naredi spot ali dva na album. Pa zakaj ne dajo tistih par tisoč evrov za spot? No, verjetno, ker greš potem v minus, ampak midva sva se odločila, da bova pri tem pretiravala. Za prvo plato sva posnela štiri spote, za Svet je lepši gre te dni ven tretji spot, za komad Ta šit 2, da pokažemo, da znamo posneti tudi kak trši komad, da nismo pussyji,« reče v smehu. »Septembra gre ven četrti spot, decembra peti in marca šesti. In vsi so že posneti. Potem pa mogoče začnemo razmišljati o tem, kdaj bomo dali ven novo plato.«

Delo po naročilu

Sodelovanje z drugimi glasbeniki zapolnjuje presledke, ko ne pripravlja glasbe za Zlatka, vsekakor pa je med odmevnejšimi sodelovanji komad Jadranke Juras Ko bi le vedel, kjer je bil povezava med njim in Jadranko prav Nikolovski. »Oni so takrat končevali njen prvi album Anima in jim je ostal prostor za dva komada. Takrat sem bil z Došo ravno na dopustu v Grčiji, ko so me povabili, naj napišem kak komad. Ko sem se vrnil domov, sem kljub 48 neprespanim uram odšel za računalnik in naredil cel komad: besedilo, glasbo, še zapel sem vokalno linijo. Potem sem se sesul, in ko sem se po dolgem spancu zbudil, sem ugotovil, da komad niti ni tako slab. Poklical sem Nikolovskega, ki je njihov sosed, in ga prosil, naj vrže posnetek v nabiralnik.« Čez dva dni mu je telefonirala Jadranka Juras, rekoč, da bi komad vzeli. »Seveda sem bil ves blažen, da jim je bil komad všeč, ko pa so ga izbrali še za singel, sem bil en mesec v nebesih.« Jadrankina ekipa se je odločila, da obdrži Kacafurov vokal, nanj so posneli njenega, Jani Hace je odigral bas, posneli so še trobento in na novo zmiksali komad. »Takrat se je začelo odpirati in dobival sem veliko drugega dela. Mislim, da sem delal glasbo za praktično vse naše misice, kar se jih lahko spomniš,« se pošali, nato pa omeni Sabino Mali, ki bo septembra izdala nov komad in ki je eden večjih upov na »lepotni« sceni. Vendar se zdi, da takšne zgodbe Kacafuro bolj ali manj zabavajo. K sodelovanju sta ga povabila tudi Alya in Jan Plestenjak, nedavno pa je poskrbel za glasbo dveh udeleženk na najstniškem festivalu FENS.
Prav zaradi sodelovanja z drugimi glasbeniki je njegova domača naloga, da spremlja, kaj se dogaja z glasbo na MTV in drugih glasbenih mainstreamovskih programih. »Poslušati moram čim več glasbe, tudi Britney Spears, če je treba. Če je komad dober, je dober, ampak očitno imam že tisto producentsko perspektivo, kjer si pozoren na drugačne stvari, na to, kako je posnet vokal, kako so narejeni bobni, potem pa analiziram.« A zdi se mu, da je ameriški r''n''b oziroma hip hop v zadnjem času ubral povsem drugačno smer kot slovenski. »Kot da bi odkrili naš deejay time in ga po ameriško predelali,« se zasmeje. »Super mi je, da pri Zlatku ne izhajamo samo iz hip hopa, ampak tudi iz soula, disca, funka, in če smo zaradi tega prijaznejši za radijske postaje, še toliko bolje. Sam sem začel s težkimi hip hop komadi, ko si našel semple, naloopal čez bobne, pa je pokalo.« Vendar priznava, da se te monotonosti hitro naveličaš, si zaželiš kakšne kitare, živega benda. »Imam sicer narejeno nižjo glasbeno šolo, ampak nimam blazno veliko znanja. Osnove teorije imam kolikor toliko poštimane, nisem pa nek muzičar. Vendar se z malo dela in volje da. Z Zlatkom sva hotela ven iz te alternative, hotela sva kaj bolj melodičnega, kaj, kar bo primerno tudi za malo širšo populacijo. Ljudje ne vejo, da Zlatko ne izhaja iz hip hopa, saj je hip hop začel poslušati pred manj kot desetimi leti. Ko sem ga spoznal, je bil in še zmeraj je eden večjih poznavalcev turbofolka, ne slovenskega, ampak balkanskega. Hodil je po klubih, kot so Bounty pa 12ka, in je bil povsod ta glavni. Pel je na odru z Mambo kingsi, pel je Šabana Šaulića in Halida Bešlića. Nor je na yugo rock, na Crveno jabuko, Prljavo kazalište, Bijelo dugme.« Prav zato sta fanta deležna številnih kritik, Zlatka je neki reper na primer šaljivo označil za Zdravka Čolića.
Vendar je po Kacafurovem mnenju enostavno biti jezen in negativen. »Lahko si tak, kot sva bila midva z Došo, si jezen in ''jebeš mater'' vsem po spisku. Ampak zakaj ne bi igrali na pozitivno karto, svet je lep in podobno. Ne da so vsi jezni, nikomur nič ni prav in vsi samo jokajo.«
O solokarieri pa ne razmišlja, čeprav ga številni prijatelji k temu vztrajno nagovarjajo. »Vedno rečem, da je še prezgodaj. Mislim, da nimam te karizme, nisem pravi karakter za to, vidiš Zlatka, pa te kar mine. Če si že, si edinstven ali pa sploh nisi.« Moti ga tudi vsa medijska navlaka, fotografiranje, nastopi na radiu. »Ko grem z Zlatkom gledat film, ne morem niti normalno v kino, ker naju že na parkirišču začnejo ustavljati. Rad bi šel normalno v kino, kot človek. Mogoče bi lahko naredil tako kot Gorillaz, da bi bil moj glas za animacijo, pa da se ne bi vedelo, da sem to jaz.«
Kljub temu so po njegovem šele začeli. »Kot bi rekel Zlatko, to je bilo šele ogrevanje. Zdaj bo pa v naslednjih desetih letih treba narediti kaj iz sebe. No ja, saj je tudi Jan Plestenjak, ki je zdaj že foter na slovenski glasbeni sceni, začel s hip hopom,« še doda v smehu.