MLADINA Trgovina

Vanja Pirc

22. 10. 2009  |  Mladina 42

Prikrajšana ženska

Zakaj je problematično, če nekdanji minister za kulturo Simoniti svojo naslednico zminimalizira na žensko, še več, na »prikrajšano žensko«?

Ministrica za kulturo Majda Širca in nekdanji minister za kulturo dr. Vasko Simoniti na primopredaji poslov, ki se je končala brez rokovanja

Ministrica za kulturo Majda Širca in nekdanji minister za kulturo dr. Vasko Simoniti na primopredaji poslov, ki se je končala brez rokovanja
© Matej Leskovšek

Nekdanji minister za kulturo dr. Vasko Simoniti in aktualna ministrica za kulturo Majda Širca imata za seboj celo zgodovino besednih dvobojev. To ne preseneča. Med letoma 2004 in 2008, ko je Simoniti vodil vladni resor za kulturo, je bila Širčeva, ki je bila tedaj opozicijska poslanka in tudi sicer prihaja s področja kulture, med njegovimi najostrejšimi kritiki. Kritizirala ga je, ko je spreminjal medijsko zakonodajo, ki je tudi sicer požela globoko neodobravanje medijske stroke. Ali ko se je zapletalo v Kobilarni Lipica. Ali na Filmskem skladu. Ali pa, ko je vrnil Blejski otok cerkvi. Ko je Simonitija konec leta 2006 doletela interpelacija, je bila prvopodpisana pod njo prav Majda Širca. Ko je na lanskih parlamentarnih volitvah prišlo do preobrata in je moral Simoniti s položaja, ga je nasledila ravno Širčeva. Nobena skrivnost ni, da Simoniti nad tem ni bil navdušen. Ko je prišlo do primopredaje poslov, sta bila edina ministra odhajajoče in prihajajoče vlade, ki se kljub prisotnosti fotografov in televizijskim kameram nista rokovala.
Simoniti tudi danes ne skriva, da o Majdi Širca, milo rečeno, nima najboljšega mnenja. In obratno, tudi Širčeva Simonitija rada zbode. Februarja je denimo na svojem blogu zapisala, da njen predhodnik res ni bil tako slab, saj ji je v omari »pustil eno steklenico«. A Simoniti si je prejšnji teden v intervjuju za tednik Demokracija privoščil več kot le pikro izjavo na račun ministrice za kulturo. Sprva je podal nekaj splošnega nestrinjanja z njo. Povedal je recimo, da se ob primopredaji poslov nista rokovala, ker bi mu morala po njegovem mnenju glede na funkcijo in glede na spol ona ponuditi roko. Dejal je tudi, da njenega bloga ne bere, ker je že iz medijev obveščen, da »iz njenega javnega nastopanja povsem jasno pronica njena nezavedna narava«. Potem ga je novinar povprašal še o nedavni metafori ministrice, s katero je RTV Slovenija ravno na tem blogu poimenovala »javna hiša«, s čimer je parafrazirala izraza »javna RTV« in »RTV-hiša«. In Simoniti je presenetljivo odgovoril: »To njeno pisanje in govorjenje je v skladu z njenim nastopanjem. Kot vemo, ministrica piše o erekcijah, o sulicah in o udarcih moških. Ni treba biti psihoanalitik, da človek ugotovi, da gre za žensko, ki je močno prikrajšana.«
Nekdanji minister za kulturo je torej svojo naslednico označil za »žensko, ki je močno prikrajšana« in iz konteksta je razbrati, da je imel v mislih spolno prikrajšanost. Ne glede na to, ali je bila izjava izrečena v afektu ali pa je bila zaradi življenjske situacije ministrice še kako dobro premišljena, je ne bi smeli spregledati. Gre za izjavo izobraženca, doktorja zgodovinskih ved in predavatelja na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki ni bila izrečena v kakšni zasebni debati, temveč v množičnem mediju, ki že po svoji naravi obvešča javnost. Dejstvo, da revijo Demokracija izdaja podjetje, ki je v solastništvu Simonitijeve stranke SDS, pri tem sploh ni pomembno.
Bistveno pomembneje je, da je Simonitijeva izjava spomnila na tisto, ki si jo je leta 2006 privoščil takratni poslanec SDS Pavel Rupar. Ta je med razpravo o vladnem predlogu zakona o registraciji istospolnih skupnosti izjavil, da bi dvema takratnima opozicijskima poslankama, ena je bila prav Širčeva, druga pa Majda Potrata, »odredil obvezno zakonski pregled mednožja za to, da bi ugotovil, katerega spola sploh ste«. Izjava je požela veliko zgražanja, prebudila se je civilna družba, osuplost pa je bila celo tolikšna, da so skupaj stopile opozicijske in koalicijske poslanke. Vse z izjemo treh - Eve Irgl in Polonce Dobrajc iz SDS ter Barbare Žgajner Tavš iz SNS - so od predsednika državnega zbora Franceta Cukjatija pisno zahtevale, naj javno obsodi »prakso sovražnega govora ter seksističnih nastopov« in naj v skladu s svojimi pooblastili ukrepa. Dodale so, da bo dal v nasprotnem primeru »takšnim nedopustnim ravnanjem legitimnost«.
A Cukjati ni ukrepal. Še več, poslanskim kolegicam je odgovoril, da te pristojnosti nima in naj mu zato sporočijo, »kakšne ukrepe in katera pooblastila imajo v mislih in v katerih predpisih so ti ukrepi in ta pooblastila navedena«. Afera »mednožje« se tudi nikoli ni znašla na sodišču. Rupar za svoje besede nikoli ni odgovarjal. Pozneje se je sicer poslovil od poslanskega mandata, a ne zaradi žaljivk, temveč zaradi vseh afer, ki si jih je nakopal na glavo. In kot so takrat napovedale poslanke, je takšna ignoranca sovražnemu govoru očitno res dala legitimnost. Ne le na ulici in na spletu, temveč tudi med politiki, ki naj bi s svojim statusom in izpostavljenostjo bili zgled drugim. Na uradu za enake možnosti opozarjajo, da je še posebno problematično, kadar prihajajo nestrpna in sovražna mnenja iz ust politikov, saj mnoge raziskave in praktični primeri dokazujejo, da začnejo »navadni« ljudje njihova dejanja prepoznavati kot normalno in dopustno početje.

Brez srčne kulture

Je torej »normalno«, da smo zdaj priča govoru, ki bi ga lahko razumeli kot nadaljevanje afere »mednožje«? Je dopustno, da politik reducira političarko na žensko, še več, na spolno prikrajšano žensko? Ko so se poslanke pred tremi leti s skupnimi močmi tako odločno odzvale na sporno Ruparjevo izjavo, je bila med njimi tudi njegova poslanska in strankarska kolegica Alenka Jeraj. Ta je obenem predsednica ženskega odbora SDS, zato nas je seveda zanimalo, ali bo na podoben način obsodila tudi Simonitijevo izjavo. Jerajeva pravi, da ne odobrava nikakršnih izjav, ki so žaljive in ponižujoče za posameznika. A kljub temu je strankarskega kolega tokrat vzela v bran. Kot pravi, zato ker se je »gospa Širca proslavila že s toliko žaljivkami, seksističnimi izjavami (ki jih navadno pripisujemo moškim v odnosu do žensk, le redko obratno) in ponižujočimi izjavami do različnih političnih oz. javnih osebnosti, da se ne čudim, da izzove tovrstne reakcije«.
In katere besede so, poleg tistih o »javni hiši«, zbodle Jerajevo in očitno tudi Simonitija? Kot kaže, so v SDS najbolj ogorčeni nad blogerskim zapisom, v katerem je ministrica pred časom pisala o tedanjem predsedniku vlade in predsedniku SDS Janezu Janši, ki je na strankarskem shodu v Stični na neko vprašanje odgovoril v stilu režiserja Woodyja Allena, da vprašanja ne pozna, a ve, »da je seks definitiven odgovor nanj«. Širčeva je nato na blogu zapisala, da jo je presenetilo, da je to izjavil »obramboslovec, človek iz marmorja, popolnoma aseksualno bitje, ki bi mu človek pripisal erekcijo le v primerih, ko se mu izlije gnev, ne pa ljubezen do drugega«. Dodala je, da je »prva asociacija na seks, ki pride iz premierovih ust, tista, ki vključuje zaroto«.
Tudi če so bile ministričine izjave žaljive, je vprašanje, ali je žaljivke res najprimerneje izbijati z žaljivkami. Filozofinja in borka za človekove pravice dr. Spomenka Hribar pravi, da je ne glede na to, kdo je bil prvi v obmetavanju zmerljivk z aluzijami na spolnost, takšno govorjenje neprimerno. Sama kot sporno ocenjuje tako izjavo ministrice, da je RTV »javna hiša«, kot tudi odgovor nekdanjega ministra Simonitija. Če je prva po njenem mnenju žaljiva do zaposlenih na RTV, je druga primer sovražnega govora. »Odgovor dr. Vaska Simonitija na pisanje Širčeve je - ne prvič - nesramen, mačističen, skrajno žaljiv; navajanje njene življenjske situacije pa kaže na človeka brez empatije, brez srčne kulture,« meni Hribarjeva in dodaja, da je takšna izjava le slika njega samega in ne Širčeve. Tudi sociologinja dr. Tanja Rener s Fakultete za družbene vede se strinja, da je Simonitijeva izjava zelo žaljiva, njena moč in sporočilnost pa sta še posebno pomembni, ker sta tako Simoniti kot Širčeva javni osebnosti. Ne gre torej zgolj za navadno, posamično, pocestno govorico, temveč za sovražni govor, ki ga v javnem prostoru ne bi smelo biti.
Simonitijeva izjava bi se lahko marsikomu, celo njegovim političnim nasprotnikom, zdela kot le še en neuspel poskus duhovičenja. A sociologinja in socialna psihologinja dr. Metka Mencin - Čeplak s Fakultete za družbene vede opozarja, da ne diskvalificira le ministrice, ampak vse ženske z dovolj državljanskega poguma, da javno izražajo politični protest. Podobno, kot se jih je diskvalificiralo z nedavnim minimiziranjem pomena sindikalnih protestov delavk Gorenja. »To namigovanje na histerično motnjo, ki - mimogrede - nima kaj dosti opraviti s psihoanalizo, ampak je zgolj ponavljanje psihiatričnih diagnoz ženskega protesta, upora zoper omejujoče spolne norme s konca 19. stoletja, kaže na nerazumevanje koncepta državljanstva in na nelagodje, ki ga očitno povzročajo ženske, ko se mešajo v posel, ki velja za domeno moških,« je prepričana Čeplakova.
Dnevnikova novinarka, publicistka in prevajalka Tanja Lesničar Pučko vidi Simonitijevo izjavo kot le še en dokaz neobvladanega sovraštva in primitivnosti bivšega »kulturnega« ministra do Majde Širca, »ki tudi sama žal včasih krši meje dostojnosti javne govorice«. Pučkova pravi, da je jasno, da je pravzaprav Simoniti tisti, ki je »močno prikrajšan«, in sicer za zmožnost brzdanja svoje gostilniške nature. Ni pa povsem jasno, ali bi bile v primeru, ko gre za javne osebe, sankcije pravi odgovor na zajezitev vsakršnih vulgarnosti. »Morda bi bilo sankcije treba uporabiti, kadar gre za napad na ne-javne, nezaščitene predstavnike družbe in manjšine, medtem ko bi bila v tem primeru primernejša civilna tožba. In bil bi že čas za prvo vloženo in tudi dobljeno tožbo, ki bi opozorila gofljače, da to ni zastonj. Edina govorica, ki jo primitivec običajno razume, je namreč govorica denarja,« pravi Pučkova.

Javna obsodba

Na policiji opažajo, da je sovražnega govora vse več, in na to je v letnem poročilu za leto 2008 opozorila tudi varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek Travnik. A nihče od politikov jih doslej zaradi lastnih nespodobnih besed še ni dobil po prstih. Niti prej omenjeni »pregledovalec mednožja« Rupar, ki je sporno govoril o poslanskih kolegicah. Niti denimo Zmago Jelinčič, ki je blatil Rome v oddaji Piramida ali predlagal kastracijo pedofilov v intervjuju z Manco Zver. Vse kaže, da policija in tožilstvo tudi v tem konkretnem primeru ne bosta ukrepala. Medtem ko na tožilstvu primera niso želeli komentirati, so nam na Policijski upravi Ljubljana povedali, da glede na razpoložljive podatke v Simonitijevih izjavah ni zaslediti znakov uradno pregonljivega kaznivega dejanja. Pregonljivo je namreč le javno spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti, tega pa v konkretnem primeru, kot kaže, niso prepoznali. Širčevi preostane še zasebna tožba, a ministrica niti Simonitijevih izjav niti morebitnega ukrepanja zoper njega ni želela komentirati.
In kakšne so druge poti za preganjanje sovražnega govora politikov? V uradu varuhinje človekovih pravic pravijo, da bi lahko ukrepali le na pobudo oškodovanke, če bi ta predhodno uporabila vse druge postopke in pri tem ne bi bila uspešna. Na uradu za enake možnosti pa nimajo nikakršnih pooblastil za ukrepanje, zato se doslej niso odločali niti za komentiranje konkretnih izjav politikov, ki so v svojih govorih izražali tudi zelo stereotipno ali do žensk sovražno razmišljanje. Ukrepa lahko le zagovornik enakih možnosti moških in žensk, ki deluje v okviru urada. Ta je denimo obravnaval primer sovražnega govora politika v oddaji Piramida, ne pa tudi primera Rupar.
Še tako premišljena zakonodaja in še tako številne institucije sicer ne morejo od politikov izsiliti odgovornosti za javno besedo. In natanko za to gre pri sovražnem govoru - za pomanjkanje odgovornosti. »Vse, kar šteje za tiste, ki trosijo sovražne izjave, je učinek v javnosti - torej se je z njimi treba spoprijeti javno,« pravi Metka Mencin - Čeplak. S tem se strinja tudi Spomenka Hribar, ki več sovražnega govora, čeprav je ta stvar posameznika, opaža med desnimi govorci: »Najpomembneje je, da se sovražnega govora zavedamo in nanj neprestano opozarjamo. Sovražne besede ne smejo iti mimo nas, kot da so nekaj normalnega! To je prvo in glavno!«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.