5. 11. 2009 | Mladina 44 | Svet
Spregledano bistvo obiska
Na prvi pogled z vsem, kar govori in predstavlja Bill Clinton, seveda ni nič narobe. Dokler ne pogledamo, kaj dejansko Clinton počne in kaj predstavlja njegova organizacija William J. Clinton Foundation.
Kristalni svet: Bill Clinton z darilom
© Borut Krajnc
Po desetih letih je Bill Clinton znova obiskal Slovenijo, tokrat kot nekdanji ameriški predsednik. Mediji so ga bili polni, prispevki novinarjev o njegovem obisku - tako se je zdelo - so tekmovali v tem, kateri bo bolj, oprostite, idiotski. Na POP TV, denimo, smo zvedeli (zares ekskluzivno!), da je v Slovenijo priletel z letalom, da so ga čakali ljudje s fotoaparati, da se je odpeljal v Ljubljano, pomislite, skozi predor ipd.
Na prvem programu TV Slovenija smo imeli celo priložnost ogledati si njegovo predavanje v Cankarjevem domu, v katerem je - prej omenjenim novinarjem je to seveda bolj ali manj ušlo - predstavil sfero nevladnih organizacij, ki v tem kriznem času pomenijo veliko priložnost, le opaziti jo je treba. Hkrati je, v slogu vrhunskega retorika (česar mu pač ne gre očitati), svojo poanto začinil s kopico srce parajočih primerov (res so bili takšni - denimo tisti iz Ruande). A tukaj vseeno ne predlagamo, da bi jim nasedli, vsaj ne, kot je to storilo občinstvo v Cankarjevem domu, ki je na koncu govorcu stoje ploskalo. Moralo bi mu žvižgati.
Preden se bomo lotili kritike, omenimo, da se je Bill Clinton v času po izteku predsedniškega mandata dejansko posvetil delu v nevladni organizaciji (William J. Clinton Foundation), katere glavni namen je, kot preberemo že v Wikipediji, izobraževanje ljudi, da živimo v globaliziranem svetu, v katerem smo vse bolj odvisni drug od drugega. Fundacija se torej posveča usposabljanju posameznikov, organizacij in vlad, da bi se znali spoprijeti z izzivi, ki jih medsebojna odvisnost prinaša, in bili zmožni oblikovati nove politike in programe. Na prvi pogled z vsem tem seveda ni nič narobe.
Kaj je torej sporno? Kritiki, tudi o tem več preberemo v Wikipediji, Clintonovi fundaciji očitajo netransparentnost delovanja, vpletenost v nečedne posle - v smislu, da nevladništvo izrablja za odpiranje vrat velikim gospodarskim subjektom, poleg tega bi lahko omenili še, da med podporniki fundacije najdemo podjetja, ki se ne sramujejo izkoriščanja poceni delovne sile ipd. O vsem tem ne bomo podrobneje pisali, saj je dostopno na spletu, za nameček pa je del tega povedal kar sam Clinton na predavanju v Cankarjevem domu, ko je - kot smo omenili prej - poudaril vedno večji pomen vezi in programov, ki jih vzpostavljajo predstavniki nevladnih organizacij.
Ob teh podatkih Clintonove besede izgubijo kar precej čara, ali ne? Še več pa ga izgubijo, če jih premislimo z Naomi Klein. Kot preberemo v njeni nedavno v slovenščino prevedeni knjigi Doktrina šoka, obstaja tesna povezava med različnimi katastrofami (naravnimi ali družbenimi) in neoliberalnim, roparskim kapitalizmom, kakršnega je izumil Milton Friedman. Liberalizacija čisto vseh vidikov doslej javnega življenja, kar zagovarja njegov nauk, je namreč mogoča le tedaj, ko so ljudje zaradi tega ali onega razloga še v šoku. Po Friedmanu samo kriza ustvari razmere, ko je mogoče izpeljati radikalno družbeno reformo, imenovano šokterapija. Busheva administracija je na primer izkoristila naravno katastrofo v New Orleansu za to, da je privatizirala šolstvo, uničila tamkajšnji šolski sindikat. Podobno je bilo po 11. septembru na drugih področjih družbenega življenja v ZDA in v kopici primerov drugod po svetu. Denimo, cunami, ki je leta 2004 opustošil Šrilanko, so tuji investitorji razumeli kot priložnost: izkoristili so panično razpoloženje in celotno obalo izročili gradbenim podjetjem. Ribiči, ki so tam živeli dotlej, niso več mogli obnoviti svojih domov. V omenjeni knjigi najdemo goro podobnih primerov. Kar je tukaj pomembno za nas, je to, kako Kleinova umesti humanitarno pomoč, se pravi področje, na katerem deluje tudi Clintonova fundacija.
Humanitarna pomoč nastopi po šokterapiji, torej tedaj, ko je poprej javni prostor že privatiziran. Gledano iz tega zornega kota ali v tem vrstnem redu pomoč ni prav nič več podobna Križnarjevim herojskim prizadevanjem, temveč jo - in bolje niti ne bi bilo mogoče - do potankosti predstavlja prav Clintonov negovani obraz. To, s čimer imamo opraviti, sta profitna pomoč in profitna obnova, nova donosna niša ekonomije, katere nosilec je - čeprav se tega še ne zaveda povsem (vsaj ne pri nas) - nevladni sektor. Mar ni res, da postanejo ob tem Clintonove besede povsem drugačne?
Poglejmo, kaj pravi Kleinova: »Začelo se je v Iraku, nato pa sta profitna pomoč in obnova že postali nova svetovna paradigma, ne glede na to, ali je bilo prvotno uničenje posledica preprečevalne vojne, kot na primer ob napadu Izraela na Libanon leta 2006, ali orkana. Ker pomanjkanje virov in podnebne spremembe zagotavljajo vedno večji dotok novih nesreč, je odzivanje na katastrofe preprosto prevroč rastoči trg, da bi ga prepustili neprofitnikom.«
Ali sedaj razumete Clintonovo navdušenje nad nevladnim sektorjem? Ali sedaj razumete, zakaj je prišel v Slovenijo na povabilo Ameriške gospodarske zbornice? Pozabite človekoljubje, pozabite celo na spektakel, ki se je znesel nad Slovenijo ob tem obisku, in razmislite o temeljnem sporočilu bivšega ameriškega predsednika. To bi se dalo strniti tudi takole:
Slovenci, vaša država sodi med najrazvitejše države na svetu. Dobrodošli. Žal smo se znašli v krizi, a ne skrbite. Veliko priložnost - za takšno majhno državo, kot je vaša, pa še posebno - pomeni nevladni sektor. Zakaj? Svet pestijo vse hujše nesreče, zaradi katerih smo vse bolj povezani. Ampak to je v resnici priložnost, priložnost za vas, pridno in podjetno ljudstvo. Priložnost se imenuje profitna pomoč.
Hvala, Bill Clinton. Radi te imamo, kot so se glasile besede gostitelja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.