22. 12. 2009 | Mladina 51 | Družba
Kje so ta dekleta, te žene?
Leta 2009 je bilo med prebivalci Slovenije 50,5 odstotka žensk. Leta 2007 jih je bilo med študenti kar 58,3 odstotka. Zdaj pa poglejte našo družbenopolitično javno sceno. Zakaj žensk ni nikjer?
Dr. Valerija Korošec, sociologinja
© Borut Peterlin
Leta 2009 se je veliko govorilo o slabo izkoriščenih potencialih 'človeškega kapitala' v Sloveniji. Govorili smo o mladih, ki nimajo možnosti redne vključitve na trg dela, pa tudi o starejših, ki jih ali nasilno mečemo iz služb ali jih želimo prisiliti v podaljševanje delovne dobe.
Dr. Uletova pa je v Mladini opozorila še na eno skupino, katere potenciali so slabo izkoriščeni, in sicer na dekleta: dekleta so največje poraženke sistema dolgega šolanja brez perspektiv, ne glede na to, da »raziskave že nekaj desetletij kažejo, da imajo dekleta večje bralne sposobnosti od fantov, da imajo širša znanja glede kulturnih in jezikovnih kompetenc. In kaj se je zgodilo? Te kompetence ničemur ne služijo ...«
Res, kje so ta dekleta, te žene? Leta 2009 nas je med prebivalci 50,5 odstotka. Leta 2007 jih je bilo med študenti 58,3 odstotka. Zdaj pa poglejte našo družbenopolitično javno sceno. Pa ne mislim na vlado. Ta s svojimi štirimi ministricami zbuja celo optimistične občutke (še posebej, ker velja, da so v tej vladi ravno one najboljše). Pomislite na direktorje uprav. Na nadzornike. Na svetovalce. Poglejte fotografije v časopisih. Pomislite na goste na TV (ni pomembno, ali gre za javno ali zasebno televizijo).
Po mojem mnenju je 99 odstotkov družbenopolitično pomembnih gostov, ki jih vabijo v zvezi z vprašanji naše skupne prihodnosti, moških. (To je res samo pristransko mnenje, škoda, da to ni bolj raziskano.) Poglejmo primer ene zadnjih oddaj - povabljeni gostje so bili Tajnikar, Lombar, Rebolj, Lahovnik, Milić. Ali primer posveta Čas po krizi - priložnost ali nuja za trajnostni razvoj? - od desetih govornikov jih je bilo deset moških. Že v času Drnovškovih pogovorov na temo Prihodnost Slovenije so se mi zdele ženske zelo slabo zastopane. Potem je šlo na slabše. Odkar pa je kriza, je šlo še na slabše. Kot da se kriza tiče samo moških.
Morda pa je to vsaj deloma res. V londonskem Financial Timesu so pred enim letom zapisali (povzeto po Delu, 29. novembra 2008), »da finančne krize sploh ne bi bilo, če bi vodstvo bančnih in finančnih ustanov že prej zaupali ženskam«. (Islandci so to opozorilo vzeli resno: po propadu treh največjih državnih bank so na vodilna mesta v dveh postavili ženski. Pa še premierko so si izvolili v skladu z rekom »Ko moški zašuštra, ženska počisti«.)
In kdo so ti šušmarji? Dr. Mirjana Ule je junija (Mladina) to povedala: »Danes se na najbolj grob način kaže to, da ima osrednje pozicije v družbi neka elita, ki jo predstavljajo moški s politično in ekonomsko močjo. Gre za ozke skupine, ki imajo v rokah vse vzvode moči in delajo samo v lastno korist.«
Skozi oči sociobiologa Roberta Wrighta to verjetno ni prav presenetljiv položaj. V knjigi Moralna žival na primer citira Darwina (Izvor človeka): Moški tekmuje z drugimi moškimi; uživa v tekmi, to pa vodi v stremljenje, ki prepogosto preide v sebičnost. Vse kaže, da so te značilnosti naravne in žal prirojene. Moški tekmujejo med seboj za položaj, ker hierarhija pri samcu določa dostop do samic; alfa samec dobi levji delež hrane, samic in otrok.
Pri takšni razlagi je recimo razumljiveje, zakaj večina moških, tako na prvo žogo, zavrača idejo temeljnega dohodka. Enostavno jim ne gre v račun, da bi kaj dobili, ne da bi za to morali tekmovati.
S sociobiološko razlago tako postanejo razumljive tudi nekatere druge stvari v Sloveniji. Po razlagi sociobiologov je tekmovalnost po svoje prirojena značilnost moškega. Tekmovalnost je tudi temelj diskurza o konkurenčnosti: po trdi tekmi na trgu preživijo samo najboljši, zmaga najboljši, tj. najbolj konkurenčen. Ker pa je konkurenčnost v zadnjih devetih letih postala osrednja mantra naše razvojne paradigme, je razumljivo, da se takšno razvojno načrtovanje gredo v glavnem moški. Njim je takšen družbeni sistem, katerega ideal je tekmovanje, pisan na kožo. Prav tako jim je pisan na kožo sedanji sistem iskanja zavezništev in delitve plena. (Na primeru naših bližnjih sorodnikov je to opisal primatolog Frans De Waal v knjigi Šimpanzja politika). Prav tako jim je na kožo pisana politika 'videza', govorjenje in pojavljanje v javnosti zaradi 'ratinga' oziroma, kot je zapisala lingvistka Deborah Tannen v knjigi Enostavno ne razumete, da je za moške, drugače od žensk, pogovor »pretežno sredstvo za ohranjanje neodvisnosti ter vzpostavljanje in ohranjanje položaja v hierarhičnem redu«.
Kaj pa ženske? Skozi oči sociobiologije samice brez težav dobijo številne snubce ne glede na svoj družbeni položaj, zato v osnovi ne tekmujejo z drugimi samicami; prav tako se bistveno razlikujejo od moških glede na roditeljski vložek. Roditeljski vložek zajema čas in energijo za produkcijo jajčeca in semenčice, doseganje oploditve, nosečnosti ali valjenje jajca in vzgajanje potomca. Očitno samice do rojstva vložijo več, praviloma, čeprav ne nujno tako opazno, pa tudi kasneje.
S stališča materinske odgovornosti zato vsaka ženska ve, da bo v času največje materinske odgovornosti potrebovala pomoč - že pred porodom, še bolj pa po njem. Ženska enostavno ve, da bo enkrat ona pomagala drugi ženski, naslednjič bo nasprotno itn. Ženske se zavedajo, da človeško bitje v prvih in zadnjih letih življenja potrebuje pomoč skupnosti. Da mora to pomoč dobiti vsak, ne glede na to, ali je najbolj brihten ali ne. Pri solidarnosti, skrbi za otroke in starejše, pa tudi za matere z otroki tekmovanje ne pride v poštev. Zato tudi večina žensk brez težav sprejme idejo temeljnega dohodka.
Ženske so drugačne tudi v politiki. Sonja Lokar (Ona, marec 2009) je v tem smislu omenila misel dr. Romane Jordan Cizelj, da ženske pridejo v politiko s projektom, ker hočejo kaj spremeniti, in ne zato, ker se hočejo slikati kot poslanke.
Na tem mestu je bistveno vprašanje: kaj pa moški zagovorniki temeljnega dohodka? Ali pa ženske, ki rade tekmujejo? Ena možnost je, da se sociobiologija moti. Drug odgovor pa je, da gre v okviru enakih vrednot samo za razliko v tem, čemu damo prednost, pri čemer dajo ženske navadno prednost solidarnosti, moški pa tekmovalnosti. Ta dvojnost precej spominja na veliko vrednostno dilemo socialnih politik: svoboda ali varnost. Prav zabavno bi bilo, če bi se izkazalo, da te velike dileme socialnih politik in političnih strank (liberalci : socialni demokrati) sledijo ločnici med moškim in ženskim pogledom na svet. (To se sliši zelo seksistično. Morda bi se bolje slišalo, če bi govorili o ločnici med energijo jin in jang?) Kakorkoli že, bistveno je, da prevlada enega principa, pomanjkanje enakovrednosti in ravnovesja dolgoročno gledano ni sprejemljivo stanje v nobenem dvo(s)polnem sistemu.
Več žensk se bo moralo spoprijeti z dejstvom, da 'moški pogled' na svet potrebuje 'popravek'. Da je treba postaviti drugačna merila in drugačne prednostne naloge. Prav tako bo moralo več žensk ozavestiti to, da se ta svet ne bo spremenil sam od sebe. Najprej pa bi bilo morda dobro, da začnemo ženske jasneje in glasneje govoriti o svojih željah in pričakovanjih. (Moški vedno pravijo, da ne znajo brati naših misli.)
Začnemo lahko pri majhnih stvareh. Na primer poleti sem z zanimanjem in od prvega do zadnjega prebrala Mladinine poletne intervjuje. Kljub vsemu pa sem bila tudi razočarana. Sami moški ... Eno žensko so prilepili zraven ... Zakaj že? ... Zato, da bi bili politično korektni? ... Spolno enakopravni? No, tako si za drugo leto želim Poletne intervjuje v obratnem razmerju, kar zadeva število moških in žensk.
In zdaj k malo večjim željam. Če se mediji že tako zelo trudijo za politično uravnovešenost, bi se lahko vsaj z enako zagnanostjo trudili tudi za spolno uravnovešenost. Pa ne mislim tako, povabimo dva moška in dve ženski. Zaradi specifike naše vzgoje in našega jezika to ne bi veliko pomagalo. Na vseh omizjih, srečanjih, kjer je približno enako žensk in moških - se bodo k besedi najprej priglasili moški. Za razpravo prijavljenih žensk potem navadno zmanjka časa. Pa še naš jezik je tak, da daje moškim absolutno (jezikovno) prevlado: na sestanku imamo na primer sto žensk in enega moškega - pa začnemo takoj uporabljati moško obliko glagola. Namesto: danes bomo govorile - danes bomo govorili. (No, če bi bilo mogoče, bi si želela tudi spremembo tega jezikovnega pravila.) Brez velikih težav pa bi lahko organizirali na primer dve razvojni omizji: na enem naj sodelujejo moški, na drugem ženske. Zame, ki sem ženska, je poslušanje pametnih žensk, ki si prijazno izmenjujejo ali dopolnjujejo argumente z namenom osvetliti problem, prava osvežitev (npr. dr. Uletova in dr. Leskovškova v Studiu City).
In še k največjim željam: v prihodnjem letu nam želim veliko odprtosti do novih idej ter moči za spremembe, ki nam jih prinaša bodočnost.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.