13. 5. 2010 | Mladina 19
Krivda bonitetnih agencij
Kdo so ti fantomi in gospodarji lutk?
Čedalje več analitikov je prepričanih, da pomemben del krivde ne le za globalno finančno krizo, pač pa tudi sedanji finančni pretres v Evropi nosijo bonitetne agencije, ki za podjetja in države ocenjujejo tveganost njihovih investicijskih produktov. Ocene gredo od AAA, se pravi, da je naložba varna, pa vse tja do najnižje D. Toda ta tradicionalni sistem ocenjevanja se je v času kreditne krize izkazal za ničvrednega. »Kadarkoli v finančnem svetu kaj eksplodira, je mogoče najti sledi rating agencij. So sive eminence Wall Streeta, fantomi in gospodarji lutk. Imajo enormno moč nad usodo posojil, podjetij in držav, kljub temu pa le redko kdo postavi pod vprašaj njihova dejanja, kaj šele, da bi morale zanje odgovarjati,« so zapisali v Spieglu. Seveda tu ni govor o katerihkoli rating agencijah, pač pa o treh največjih ameriških: Standard&Poor''s, Moody''s in Fitch. Samo te tri imajo namreč na globalnem finančnem trgu tak ugled, da jih velika podjetja in države v zameno za plačilo najemajo za oceno bonitete. Prav ocene rating agencij so vodile v propad investicijski banki Lehman Brothers in Bear Stearns. Rating agencije sicer res živijo od lastne kredibilnosti, zato ni vseeno, kaj počno, toda kot komercialna podjetja so hkrati podvržene logiki profita, ta pa je že marsikoga zapeljala v greh. »Njihova prednost je v tem, da ne obstaja neka druga agencija, na katero bi se investitorji lahko obrnili,« pravi ekonomist Mojmir Mrak. Pomemben razlog za nastanek globalne finančne krize je bil v tem, da so slaba posojila na novo zapakirali in jim dali predobro oceno. Izvirni greh pa je bil, da so se rating agencije poleg ocenjevanja bonitete ukvarjale tudi s svetovanjem. Tako je investicijska banka prišla k rating agenciji in jo prosila za nasvet, kako naj papirje najbolj pametno zapakira. Naslednji dan pa je ista agencija ta instrument ocenila. Jasno je, da je agencija ocenjevala v kontekstu lastnega nasveta. »Šlo je za konflikt interesov, ki se je toleriral zato, ker je bil ta segment dejavnosti za rating agencije finančno daleč najbolj atraktiven,« pravi Mrak. In rezultat tega početja? Od vseh sekundarnih hipotekarnih svežnjev, ki so leta 2006 imeli prvovrstno oceno AAA, jih danes kar 93 odstotkov ni vrednih nič. To je razkrila 14 mesecev trajajoča raziskava pododbora ameriškega senata. Nič čudnega, da je Nobelov nagrajenec za ekonomijo in kolumnist New York Timesa Paul Krugman sistem ocenjevanja rating agencije označil za globoko koruptivnega. Zaposleni v agencijah so natančno vedeli, za kaj gre. Leta 2007 se je eden od vodstvenih kadrov agencije Moody''s pritožil svojemu nadrejenemu, da ima občutek, kot da so za prihodek prodali svojo dušo hudiču.
Osnovna obramba rating agencij je, da so njihove ocene zgolj informacije, ki so znane. Ocena ratinga naj torej ne bi nosila pravne odgovornosti. »Rating agencije se branijo, da so zgolj specializiran vir informacij, kot na primer časopis. Če vzameš informacijo, prav, ne moreš pa me zaradi tega tožiti,« pojasnjuje Mrak. Toda zadnji dogodki v ZDA nakazujejo, da se rating agencije pravni odgovornosti ne bodo izvile tako gladko, kot so mislile.
Čeprav naj bi bil vsaj tradicionalen del posla rating agencij, to je ocenjevanje izdajateljev obveznic, relativno korekten, se zaradi zadnjih pretresov na evropskem finančnem trgu, ko so rating agencije Grčiji, Portugalski in Španiji znatno znižale bonitetno oceno, mnogi sprašujejo, ali niso rating agencije morda tudi na tem segmentu svojega posla izgubile kredibilnost. Kako sicer razložiti, da ameriški javni dolg presega 94 odstotkov BDP-ja, pa imajo ZDA kljub temu že celo večnost najboljšo možno bonitetno oceno, ki je ne omaje nič na tem svetu. Medtem ko je po drugi strani Grčiji od decembra lani do aprila letos bonitetna ocena občutno padla, čeprav se v tem času njena makroekonomska situacija ni dramatično spremenila. Jože Mencinger ima o rating agencijah slabo mnenje. »Mislim, da so nepotrebne in škodljive institucije, a očitno imajo ''produkt'', ki ga lahko prodajajo. Podobno je z raznimi ISO-standardi in podobno navlako, ki jo je najlažje prodati naivnim državam in podjetjem, ki pa dostikrat nimajo možnosti, da bi se na te ''produkte'' požvižgali.« Po njegovem mnenju je v bonitetnih ocenah tudi veliko ideologije, prevladuje pa neoliberalna. »Podobno je z ocenami uspešnosti držav, ki jih dajejo različne institucije, na primer Heritage Foundation, pa tudi World Economic Forum. Sam sem zato zmeraj navdušen, ko se ocena Slovenije v Heritage Foundation Indexu zniža.« Kljub dvomu o kredibilnosti komercialnih rating agencij pa se mu ne zdi smiselno, da bi Evropska centralna banka ustanovila lastno rating agencijo. »Ne vem, zakaj bi takšno agencijo sploh rabila, saj ima sama dovolj podatkov in analitikov. Še bolj čudno pa je, da se res zanaša na ocene ameriških bonitetnih agencij.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.