In ne pošiljajte rož!

Zakaj so fotografije Boruta Peterlina, ki jih razstavlja na 6. trienalu sodobne umetnosti v Moderni galeriji v Ljubljani, posnete tako, da se zdi, kot da so politiki le še del cvetličnega aranžmaja

Marcel Štefančič, jr.  |  Mladina 25  |  23. 6. 2010

Guzmanije na srečanju EU-ZDA; v ozadju predsednik ZDA George W. Bush (10. 6. 2008, Brdo pri Kranju)

Guzmanije na srečanju EU-ZDA; v ozadju predsednik ZDA George W. Bush (10. 6. 2008, Brdo pri Kranju)
© Borut Peterlin

Ko mi je Borut Peterlin poslal svoje Flower-Power fotografije, so v Arboretumu Volčji Potok ravno razstavljali množico dinozavrov - in to v naravni velikosti. Zdaj pa še enkrat preberite ta stavek. Točno, Peterlin mi je poslal fotografije, na katerih je mogoče videti natanko to, kar je bilo mogoče videti v Arboretumu: dinozavre v arboretumu - politike v arboretumu - politike med cvetličnimi aranžmaji. In vse te fotografije, ki jih zdaj razstavlja na U3, 6. trienalu sodobne umetnosti v Moderni galeriji, so posnete tako, da se zdi, kot da so politiki le še del cvetličnega aranžmaja, le še dekoracija, le še vegetacija. Politiki tu nastopajo kot tisti, ki nimajo več nobene moči - in obratno, cvetlični aranžmaji nastopajo kot tisti, ki imajo moč. Ali bolje rečeno: moč je s politikov prešla na cvetlične aranžmaje. Cvetlični aranžmaji na teh fotografijah niso zato, ker so lepi, estetski, dekorativni, ampak zato, ker so močni - ker usmerjajo našo pozornost, ker vodijo naš pogled, ker režirajo naše misli. Te rože niso okras, ampak imperativ, ukaz, povelje: glej me! Ne, te rože niso demonstracija ljubezni, ampak demonstracija moči: Flower-Power. In politiki nastopajo le še kot okras te moči. Kar je treba razumeti trenutku primerno: ne pozabite namreč, da živimo v času, ko so politiki le še marionete kapitala - naloga politikov je le še, da izpolnjujejo želje in zahteve kapitala, korporacij, finančnih špekulantov in njihovih mističnih, lepo aranžiranih »produktov«. Sami so vse bolj nemočni - in bolj ko svojo moč rentirajo in prepuščajo kapitalu, bolj nemočni so. Rože na Peterlinovih fotografijah nastopajo kot simptom - kot dvojni simptom pravzaprav: kot simptom kapitalske moči in kot simptom politične nemoči. Politiki so svoj oder prepustili kapitalu, tako da so le še fosilni dekor tistega, kar so izgubili - le še mumificirani okras tistega, kar je iz njih izginilo, le še derivat finančnih »produktov«. Heglovsko rečeno: politiki se pojavljajo, toda niso več bistveni. Zato te rože delujejo tako estetsko in obenem tako mučno. Zato zbujajo evforijo in obenem nelagodje. Flower-Power. In zato ne preseneča, da se je skušala Pahorjeva vlada ob nastopu mandata v imenu varčevanja in premagovanja finančne krize najprej znebiti prav cvetličnih aranžmajev. To, da si le še okras fikusa, je preveč neznosno. In nevzdržno. Jasno, s tem je slovenska politika povedala več, kot je hotela: ko je v imenu premagovanja krize napovedala opustitev cvetličnih aranžmajev, se je zdelo, kot da hoče reči, da so za veliko finančno in gospodarsko krizo krivi cvetlični aranžmaji, s čimer je kakopak priznala, da je za krizo kriv premočni kapital, da je sama povsem brez moči in da je tu le še zato, da služi kapitalu, katerega terorizem je ponotranjen in estetiziran v glamurju cvetličnih aranžmajev, neznosni resnici sodobne politike.
Ko pogledate Peterlinove fotografije, si najprej rečete: kako malo je treba, da narava izrine človeka - kako malo je treba, da rože zasenčijo, zakrijejo in zatrejo človeka. Rože tu dominirajo: ne le da kličejo po našem pogledu, ampak ga zahtevajo. In politiki jim le statirajo. Vsekakor: kako malo je bilo treba, da so politiki postali dinozavri. Kako malo je bilo treba, da so izginili - kako malo je bilo torej treba, da so vsi ti slovenski diplodoki, pterodaktili, triceratopsi in goniofolisi izumrli. Spomnite se le Spielbergovega Jurskega parka: v čem je bil trik? V temle: dinozavri, ki so izumrli že pred davnimi leti, živijo hkrati z ljudmi, sočasno, kot njihovi sodobniki. In kaj je bilo v Jurskem parku najbolj mučno, nelagodno in srhljivo? Tole: Spielberg nam ni ponudil slike prihodnosti, ampak sliko preteklosti - pa spet ne slike preteklosti, v kateri nas še ni, ampak sliko pradavnine, v kateri nas že ni več: sliko preteklosti, v kateri smo že izumrli. Peterlin pa nam kaže sliko preteklosti, v kateri politikov že ni več - sliko pradavnine, v kateri so politiki že izumrli. Sedanjost včasih izgleda kot pradavnina, pravi Brecht. Politiki na teh fotografijah izgledajo tako, kot da so prišli na svoj pogreb - rože so že tam. In zato se ne čudimo temu, da so rože videti tako čudno žive - bolj žive od politikov. V Arboretumu Volčji Potok ste imeli replike dinozavrov - v Peterlinovem arboretumu imate replike politikov. Politiki izgledajo kot manekeni, kot lutke v izložbi, kot svoje lastne replike. Odtod nelagodje ob pogledu na te replike politikov - na te politike, ki igrajo in replicirajo sami sebe. To nelagodje je v spisu Stalin v sovjetskem filmu zaznal že francoski filmski kritik André Bazin: »Moderni gledalec zato občuti določeno nelagodje, ko slavno zgodovinsko osebnost upodablja igralec - četudi je ta že mrtva, kot na primer Napoleon, sv. Vincencij Pavelski, kraljica Viktorija ali Clemenceau. To nelagodje lahko nemara odtehta fantastični vidik uprizoritve ali občudovanje igralčeve veščine. Seveda pa je to težje, ko gre za sodobnike, sploh za tiste, ki še dihajo.« Kaj pa tista filma, v katerih je francoski boksar Marcel Cerdan, svetovni prvak v poltežki kategoriji, igral samega sebe? »Rekli boste, da je bil to dejansko on,« pravi Bazin. In dodaja: »Res je, a razlika med igralcem in resnično osebnostjo ni tako velika.« In v Peterlinovem arboretumu nelagodje izhaja prav iz tega, da razlike med politikom in njegovo repliko ni več - izginotje bogastva politične razlike, ki se je mumificirala in fosilizirala, zaznamujejo prav tiste čudno žive, kipeče, ekstatične, evforične rože, ki se prikazujejo kot Hitchcock v svojih filmih ali pa kot Zelig.
Če Peterlinove fotografije ne bi bile fotografije, bi se začele kot Van Goghovih 12 sončnic v vazi, se nadaljevale kot Matissova Servirna miza, harmonija v rdečem ali kot Legérjeva Kompozicija s tremi figurami in se končale kot Ramosova Miss Corn Flakes ali pa, še bolje, kot Lichtensteinova Wall Explosion No. 1, ki bi jo razneslo, tako da bi segla onstran sebe in se transfigurirala v Cormanov šoker Mala prodajalna groze, v katerem začne mali, nepomembni, zasmehovani, patetični cvetličar pobijati ljudi, s katerimi potem hrani svojo mesojedo rastlino, ta pa se zlagoma prelevi v pravo lepotico, v pravo malo umetnino, bleščečo, kipečo, čudno živo neoavantgardno instalacijo, občudovano z vseh strani. Peterlin je politike ujel v zadnjem trenutku: tik preden so jih požrle tiste rože. Negotovost, ki jo politik občuti pred obličjem zgodovine, najbolje povzemajo prav te rože, mali Stalini, ki ždijo v vsaki fotografiji, vedoč, da je mogoče vsako fotografijo retuširati, in to do konca, dokler na njej ne ostane le Stalin ... ee, roža.
Te rože morda res niso mesojede, toda tu imajo občutek, da sedijo na vlaku zgodovine. Vedno bodo imele isti izraz, toda skozi čas se bo stalno zdelo, da ga spreminjajo - njihov izraz se bo pač spreminjal z našim odnosom do politikov. Že zdaj se zdi, da nekatere gledajo drugače kot druge. Kar pomeni, da funkcionirajo kot obraz slovitega ruskega igralca Ivana Možuhina, ki ga je režiser Lev Kulešov zmontiral enkrat s kadrom krožnika juhe, drugič s kadrom mrtve ženske in tretjič s kadrom otroka pri igri: montažne kombinacije teh kadrov in brezizraznega Možuhinovega obraza so pri gledalcu ustvarile vtis, da Možuhin ob pogledu na hrano, mrliča in otroka menja izraze, da torej svoja emocionalna stanja spreminja. Pa jih ni. In Peterlinov arboretum bo funkcioniral natanko tako: kot »učinek Kulešova«. Čez 100 let morda ne bo več nihče vedel, kako je bilo ime vsem tem politikom, toda vsi bodo še vedno vedeli, kako je ime tem rožam - krizanteme, lilije, vrtnice, šlajer, guzmanije, mak, kengurujeve tačke, kitajska trava, dracaene, slonove noge, orhideje, plodovi palme, spatifili, lokvanji, gloriose, gerbere, flamingovci, lampijončki, benjamini, praprot, zamie, tulipani, nageljni in kale. Nič, Flower-Power.

  • Gerbera, ilex, rdeče vrtnice in anthurium na podpisu koalicijske pogodbe med Karlom Erjavcem (Desus), Borutom Pahorjem (SD), Katarino Kresal (LDS) in Gregorjem Golobičem (Zares) (13. 11. 2008, Hotel Union, Ljubljana)
  • Rdeče vrtnice, orhideja cymbidium in sedum s predsednikom Janezom Drnovškom (28. 8. 2006, predsedniška palača, Ljubljana)
  • Bele vrtnice, kenguru in borovnice s predsednikom italijanske vlade Romanom Prodijem in predsednikom slovenske vlade Janezom Janšo (10. 9. 2007, grad Brdo, Slovenija)
  • Scindapsus v predsedniški palači med intervjujem s predsednikom Republike Slovenije Danilom Türkom (28. 9. 2009, predsedniška palača, Ljubljana)