10. 3. 2011 | Mladina 10 | Svet | Komentar
Zaton Zahoda
Zakaj so se spet razcvetele ideje o somraku Zahoda, ki jih je že pred devetdesetimi leti zapisal filozof Oswald Spengler, in zakaj jih Zahod spet narobe razume
»Samo visoke finance so povsem svobodne in povsem nedotakljive. Banke in s tem tudi borze so se po letu 1789 na podlagi čedalje večje potrebe industrije razvile v posebno silo in hočejo, podobno kot denar v vseh civilizacijah, tudi biti edina takšna sila ... Diktatura denarja nezadržno napreduje ... Če sile denarja imenujemo kapitalizem, socializem pa voljo, da bi se mimo vseh razrednih interesov ustvarila mogočna politično-gospodarska ureditev, sistem uglajene skrbi in dolžnosti, se pravi ureditev, ki drži celoto v trdni formi za odločilni boj zgodovine, gre tu hkrati za bojevanje med denarjem in pravom. Zasebne sile gospodarstva hočejo prosto pot za svoje osvajanje velikih premoženj. Zakonodaja jim ne sme stati na poti. Hočejo delati zakone, vendar v svojem lastnem interesu, pri čemer se poslužujejo demokracije, plačane stranke, se pravi orodja, ki so si ga naredile same ... Oblast lahko zruši le druga oblast in ne načelo, a nasproti denarju ne stoji nobena takšna oblast. Denar bo presegla in odpravila le kri.«
Najprej pomislite, da je to kdo napisal zdaj, v pregretem času finančne in gospodarske krize. Pa ni. To je pred devetdesetimi leti zapisal Oswald Spengler, nemški filozof, matematik in zgodovinar - te pasuse najdete namreč na koncu njegovega razvpitega Zatona Zahoda, monumentalnega 1300-stranskega e-posa, ki je bil v svojem času velik bestseler, predmet žolčnih debat, slavljen in obenem zaničevan, kontroverzen in neverjetno vpliven (in ki je zdaj - v prevodu Katarine Sedmak in Alfreda Leskovca - izšel tudi pri nas). Prvi del Zatona Zahoda je izšel leta 1918, drugi pa štiri leta kasneje. Ko je Spengler pisal Zaton Zahoda, je mislil, da bo Nemčija dobila I. svetovno vojno - ko je izšel drugi del, jo je že izgubila. Leto po izidu drugega dela je Adolf Hitler, ki ga je nemški poraz povsem hendikepiral, izvedel svoj spodleteli puč, ki ga je pripeljal v zapor, kjer je napisal knjigo Mein Kampf - načrt za nacistični tretji rajh, za novi imperij. Nacisti so Spenglerja - podobno kot Nietzscheja, njegovega vzornika - posvojili, pa četudi sam Spengler, ki je sicer rad uporabljal izraze, kot recimo »duša«, »rasa«, »usoda«, »naloga«, »dolžnost«, »razširitev življenjskega horizonta«, »žrtvovanje« in »korenine«, ni bil nikoli nacist. Ravno obratno: nacistični rasizem in antisemitizem je tako odkrito preziral, da so ga osamili. Čas do smrti, leta 1936, je zato preživel daleč od nacističnega »Sieg Heil«.
Še več: v Zatonu Zahoda je svaril prav pred Hitlerjem, ali bolje rečeno - prav pred diktatorji Hitlerjevega kova. Z zatonom Zahoda pridejo diktatorji - cezarji. »Diktaturo denarja in njenega političnega orožja, demokracije, zlomi pojav cezarizma.« Spengler, ki je v demokraciji videl le »dovršeno enačenje denarja in politične moči«, ki je vedel, da »denar stremi k mobilizaciji vseh stvari«, in ki ni bil fan vsemogočnih strojev, globalizacije, medijev, volilnega kapitala, mita o politično nadarjenih ljudstvih in zahodnega prestavljanja starih trgovskih poti ostalih kultur, ni skrival, da se v času, »v katerem denar slavi svoje zadnje zmage, tiho in nezadržno bliža cezarizem«. Cezarizem raste iz demokracije, to pa zato, ker demokracija denarnemu gospodarstvu pušča preveč prosto pot: »Denarnega gospodarstva smo naveličani do tolikšne mere, da se nam že kar gnusi.« In ko se enkrat potem začne »poslednji boj, boj med denarjem in krvjo«, ko torej »poslovno pojmovanje prežame vse vrste dejavnosti«, dobi »civilizacija svojo zaključno formo«. In ta zaključna forma civilizacije - »končni spopad med demokracijo in cezarizmom, med vodilnimi silami diktatorskega gospodarstva in čisto politično voljo cezarjev do reda« - je njen zaton. Odtod: Zaton Zahoda.
Spengler je trdil, da so kulture organizmi, da gre vsaka kultura skozi vse starostne stopnje posameznega človeka, da ima vsaka kultura svoje otroštvo, svojo mladost, svojo moškost in svojo starost, da vse, kar se zgodi v različnih kulturah, nastane sočasno, da torej notranji strukturi ene kulture povsem ustreza notranja struktura vseh drugih kultur in da ni niti enega pojava v zgodovinski podobi ene kulture, katere pendanta ne bi bilo najti v ostalih kulturah. Recimo: angleški puritanizem je le pendant islama. In civilizacija je le »dokončanje in iztek kulture«, »neizogibna usoda kulture«. Civilizacija je konec, zaključek, ugašanje, nepovratnost - kulturi sledi tako kot življenju smrt. »Ko je cilj dosežen ter ideja, vsa ta množica notranjih možnosti, dovršena in udejanjena navzven, kultura nenadoma okamni, odmre, njena kri se strdi, njene sile opešajo - postane civilizacija.« In prav to je smisel vseh zatonov v zgodovini. Po tej poti so šli vsi imperiji - egiptovski, kitajski, rimski, indijski. In po tej poti gre Zahod, ki je v Spenglerjevem času živel le še navzven, »ekspanzivna težnja pa je poguba, nekaj demonskega in pošastnega«. Ali bolje rečeno: »Imperializem je čista civilizacija.« In veste, kaj to pomeni. Zaton Zahoda ni zato nič drugega kot »tipično končno stanje, ki je že nekajkrat obstajalo«.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.