Kako razjasniti dim in sence?

*Nekatere navedbe Marka Prešerna so bile že citirane že v članku Neresnična vojna Igorja Mekine, kjer pa je pri krajšanju navedenega članka in pripravi pričujočega članka žal izpadlo ime Marka Prešerna in navedba naslova njegove diplomske naloge. Avtor Igor Mekina se Marku Prešernu in bralcem zaradi napake opravičuje. Celotno diplomsko nalogo Marka Prešerna si je sicer mogoče prebrati na naslovu http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/preseren-marko.pdf.


Uvod. Že od začetka leta 2009 sta v slovenski družbi odprti dve živahni razpravi: glede ′izbrisanih′ in glede zahteve za pokojnine nekdanjim pripadnikom Jugoslovanske ljudske armade (JLA). Pismo glede pokojnin je podpisalo 20 nekdanjih oficirjev in podoficirjev JLA: generalpolkovnik Konrad Kolšek, generalpolkovnik Marijan Čad, polkovnik Vaso Predojević, polkovnik Blagoje Prokopović, polkovnik Ivan Bizjak, polkovnik Ive Martinović, polkovnik Vasilije Milinković, polkovnik Marijan Matić, polkovnik Tatomir Tomić, podpolkovnik Miodrag Stankovič, podpolkovnik Milosav Aleksić, podpolkovnik Božidar Madić, zastavnik Ljuben Tričković, zastavnik Petko Roglevski, zastavnik Ilija Rančič, zastavnik Boško Milijaš, zastavnik Ernest Mandovič, zastavnik Vasilije Radivojčević, zastavnik Miloš Milikić, Ljeposava Prijović (za moža) (vir podatkov je novinar g. Tomaž Bukovec). Nekateri ugledni nekdanji pripadniki Obrambnih sil Republike Slovenije (OSRS) so bili javno ogorčeni nad tako pisno zahtevo. Okoli pričakovanj obeh skupin, prizadetih zaradi osamosvojitve Slovenije, se nekdanjim oficirjem JLA odreka ena temeljnih pravic, to je pravica uživanja blagostanja od osebnega minulega dela; ′izbrisanim′ pa javno priznanje, da so žrtve te osamosvojitve. Kaj so ti takega storili, da so bili deležni vsega tega? V javnih razpravah se oficirjem JLA očita, da so bili ′agresorji′, ki so ′napadli Slovenijo′, da so povzročili vojno in so Slovenijo nameravali okupirati, da so zagrešili med oboroženim spopadom vojne zločine, da so v letalskih napadih uporabljali kasetne bombe ... ′Izbrisani′ pa so deležni očitkov o špekulanstvu in podobno. Obe razpravi segata v podobne dogodke in podoben čas kot tudi avtorjeva raziskava Tožilske in sodne prakse v Republiki Sloveniji glede kršitev mednarodnega prava oboroženih spopadov leta 1991 (raziskava). Živahnost javnih govorcev je po svoje razumljiva. Gre za pomembno obdobje osamosvajanja Slovenije: zgodil se je oborožen spopad in zgodil se je prehod iz večnacionalne federalno urejene države v nacionalno državo Republiko Slovenijo. Sočasno s tem procesom je v Sloveniji potekal tudi ′modni trend′ časa, ko so se med Stettinom in Trstom v kratkem časovnem razmiku odvijali enaki ali podobni dogodki povezani z razpadom socializma.

Avtor bo skušal v povezanih člankih kratko pojasniti, kaj o tem pove raziskava. V raziskavi ga je zanimalo, kako na konkreten oborožen spopad, in na dejansko tožilsko in sodno prakso, gleda obče zavezujoče mednarodno pravo oboroženih spopadov. Ob tem je tudi zanimivo, kako je novo-demokratična slovenska družba sposobna, da »prebivalstvo in vojskovalci ostanejo pod varstvom in oblastjo načel meddržavnega prava, kakor izhaja iz navad, ugotovljenih med civiliziranimi narodi, iz zakonov človečnosti in iz zahtev javne vesti« (naveden je bistveni del Martensenove določbe iz Tomšič 1942, 24). Naj se ob rob temu še doda, da gre za prvo takšno raziskavo v Republiki Sloveniji.

V KAKO RAZJASNITI DIM IN SENCE? bo bralec lahko šel skozi nekatere dileme, katere sreča v javnih razpravljanjih. Vira črpanja podatkov bosta predvsem dva: raziskava oziroma spisni dokumenti tožilskih spisov in pa viri Mednarodnega odbora Rdečega križa (MORK). Avtor od slovenskih pravno-strokovnih virov izpostavlja le Tomšičevo (1942) Vojno in nevtralnostno pravo, saj ta prvi znanstveni spis o vojnem pravu v slovenskem jeziku, do danes na Slovenskem še ni bil presežen.

Kot ′primer′ je avtor razumel pravosodno obravnavo spornega dejanja, kjer je lahko zajeto eno ali več kaznivih dejanj, ki ga je storil en ali pa več posameznikov. Temeljnih pojmov, ki ponazarjajo raziskovano snov, na tem mestu avtor ne bo obravnaval, pač pa bo bistvene pojme opisal smiselno besedilu.

Oficirji JLA so bili agresorji? Proti komu? Proti Republiki Sloveniji? Raziskava je pokazala, da so se preiskovalci, tožilci in sodniki že tu takoj zapletli v problem. Vsem primerom raziskave je obča podmena, da je slovenska država z vsemi značilnostmi države nastala 25. 6. 1991, ko je slovenska Skupščina razglasila Republiko Slovenijo za samostojno in neodvisno državo. Nasprotno temu je ugledna Badinterjeva komisija (Komisija) v Mnenju št. 11 menila, da je Republika Slovenija s stališča mednarodnega prava pridobila status suverene države z 8. 10. 1991 in da je šele s tistim dnem prevzela nasledstvo od SFRJ in da se je razkroj SFRJ začel šele 29. 11. 1991. Zanimivo, da pa je tudi eden od uglednih tožilcev menil, da je »/t/reba ... upoštevati, da ob razglasitvi samostojnosti R Slovenije vsi odnosi z bivšo SFRJ niso bili razčiščeni, tako tudi status JLA v Sloveniji ni bil definiran, vsaj ne eksplicitno v tem smislu, da je SFRJ tuja država in JLA tuja oborožena sila. S temeljno ustavno listino je bila R Slovenija sicer razglašena za samostojno državo, vendar pa ni takoj in v celoti prevzela vseh pravic in dolžnosti, ki jih je izvrševala federacija … Osamosvajanje RS je proces, ki ni bil popolnoma končan niti s pretekom Brionskega moratorija (monetarno področje, zunanje trgovinsko področje, kontrola zračnega prostora, državljanstvo), ker niso bile vzpostavljene vse funkcije Slovenije kot suverene države z efektivno oblastjo na vseh področjih« (Prešeren 2009, 20-21). Praksa tožilstva kaže, da kolegi njegovega mnenja niso upoštevali, ampak so sledili zgrešenim usmeritvam vodstva.

Je bila leta 1991 v Sloveniji vojna? Ugledni profesor dr. Anton Žabkar (2003, 294) zastopa stališče, naj se oborožen spopad presoja skozi oceno intenzivnosti oboroženega boja in sicer: (1) »da so spopadi nizke intenzivnosti tisti, v katerih skupno število padlih vojakov in drugih, ki so padli v boju ... ni večje od 1000, pri čemer jih v letu opazovanja ni padlo več kot 25, (2) da so spopadi srednje intenzivnosti tisti, v katerih je v letu opazovanja padlo več kot 25 vojakov in manj kot 1000 vojakov in (3) da so vojne tisti spopadi visoke intenzivnosti, v katerih je bilo v konkretnem letu opazovanja ubitih več kot 1000 vojakov; če s tem soglašamo, se lahko pri analizi ... opremo na podatke objavljene v poročilih švedskih raziskovalcev Petra Wallensteena in Karin Axell (Journal for Peace Research, no. 3, 1995, letopisi /Stockholm International Peace Reseach Institute/ SIPRI 1995, 1999). Toda pri tem moramo upoštevati, da ta način ne vključuje števila vseh ubitih civilnih prebivalcev .... .« Vidimo, da v Sloveniji leta 1991 ni bilo vojne. Hvala Bogu. Kljub temu so težave z uradnimi evidencami o žrtvah tega spopada in o vojnih ujetnikih. Da se ne omenja neprimernega spomenika mrtvim pripadnikom OSRS na ljubljanskih Žalah - brez datumov in krajev smrti in brez statusa mrtvih. A lahko se zaključi: v Sloveniji se je v letu 1991 odvil oborožen spopad nizke (začetno in končno obdobje) in oborožen spopad srednje intenzivnosti (v osrednjem obdobju 27. 6. 1991 – 7. 7. 1991). Za opozoriti je tudi, da Republika Slovenija takrat ni razglasila vojnega stanja.

Med obče podmene tudi sodi, da je JLA oziroma ′Srboslavija′ napadla Republiko Slovenijo, in da je šlo za meddržavno vojno oziroma mednarodno vojno. No, Central Intelligence Agency (2002, 68) se v nasprotju s tem retorično sprašuje, »/k/aj je v Sloveniji izgledalo kot zoperstavljanje Davida in Goljata? … JLA je šla v spor, ker je bila edini razpoložljivi instrument za nalogo vrniti Slovenijo v okvir … Če nič drugega, Slovencem je omejena intervencija JLA verjetno pomagala, jugoslovanska vojaška akcija je spodbudila javno podporo Sloveniji in internacionalizirala kar je bilo notranje jugoslovanski spor. Običajna modrost je, da je federalna vlada napovedala vojno Sloveniji in je prva uporabila silo – kar je mogoče tehnično korektno. Vendar je bolj točno, če rečemo, da je Slovenija zgradila in postavila mišnico za JLA, potem pa dražila beograjsko vodstvo, dokler to ni poslalo JLA, da vkoraka vanjo. Naznačeno običajno mišljenje, da je JLA odposlala superiorno silo, z namenom vsestranske vojne in po potrebi zlomiti slovensko opozicijo, je netočno v skoraj vsakem vidiku takšnega dojemanja.« Glede dileme o meddržavni ali o notranje državni naravi oboroženega spopada, pa viri MORK-a kažejo, da je šlo na ozemlju Republike Slovenije v splošnem za državljanski oboroženi spopad z vsemi bistvenimi značilnostmi, torej za ne-mednarodni oziroma ne-meddržavni oborožen spopad (Prešeren (2009, 23-24). Tako se lahko govori o stvarni pristojnosti Protokola II. Če se sledi praksi Mednarodnega kazenskega sodišča za bivšo Jugoslavijo (MKSJ) bi lahko v primerih, ko so enote JLA napadale vojaške cilje v Sloveniji izven ozemlja Republike Slovenije, te spopade imeli za mednarodne oziroma meddržavne (Prešeren (2009, 23). Le v takih primerih bi lahko domnevno sporna dejanja vrednotili po Protokolu I.

Ali je JLA civilne cilje v Sloveniji bombardirala z mednarodno prepovedanimi kasetnimi bombami? Najprej – kasetne bombe leta 1991 niso bile mednarodno prepovedano orožje, ampak dovoljeno. A tako velja še danes, razen za tiste države, ki so se šele pred časom javno zavezale odpovedi kasetnih bomb. Raziskava kaže, da je Vojaško letalstvo JLA po do sedaj znanih podatkih v letu 1991 v Sloveniji obstreljevalo ali bombardiralo izključno vojaške cilje in nobenega civilnega cilja. Ob tem je kasetne bombe uporabilo le v enem napadu - to je proti vojaškim objektom in vojaškim enotam TO na območju Kočevske Reke (primer Kasetne bombe (Prešeren 2009, 42)). Iz spisnih dokumentov raziskave sodeč, se zdijo takratni letalski napadi JLA skladni z mednarodnim pravom oboroženih spopadov.

So se pripadniki JLA bojevali na prepovedane načine? Raziskava kaže, da so pripadnike JLA sorazmerno pogosto dolžili prepovedanega načina bojevanja. A spisni podatki, in tudi memoarije, kažejo, da v tistih primerih ni šlo za prepovedane načine boja ali za uporabo orožja na prepovedan način ali za uporabo nedovoljenega orožja kot to določata 22. in 23. čl. Haaškega pravilnika o vojskovanju na kopnem ali določbe Protokola I (35. čl. - 40. čl.). Enote JLA oziroma njihovi poveljniki in pripadniki so za izvedbo bojnih nalog - uničevanje žive sile OSRS, uničevanje bojne tehnike OSRS, zavzemanje ter uničevanje utrjenih in drugih vojaško pomembnih objektov OSRS - uporabljale običajne, konvencionalne, oborožitvene sisteme (pehotne, oklepne, artilerijske, zračne, elektronske, obveščevalne) po splošno veljavnih pravilih in navadah civiliziranih narodov. Seveda pa se tudi avtor sprašuje o smiselnosti uporabe letalskih raket za željeno uničenje cestnih barikad ali ′RTV oddajnikov′. Poveljniki bi že ob pripravi letalskega napada morali vedeti, da z letalskimi raketami barikad ne bodo uničili oziroma da tako ne bodo motoriziranim in oklepnim enotam omogočili napredovanja. To bi lahko dosegli z uporabo učinkovitejšega orožja (mogoče z lažjimi do srednjimi težkimi letalskimi bombami?) oziroma s težko inženirsko mehanizacijo. Tudi napadi na enote OSRS bi bili v nekaterih primerih s kasetnimi bombami učinkovitejši kot z letalskimi raketami. Po drugi strani kršitve uporabe mednarodnih znamenj sodijo med prepovedane načine bojevanja, česar pa tožilstvo in sodišče Republike Slovenije tako ni razumelo. Raziskava kaže, da je pravosodje obravnavalo le dva tovrstna primera pripadnikov JLA, oba postopka sta zastarala. A so še druge kršitve. Med njimi je bralcu verjetno najbolj znan ′nesanitetni′ prevoz v Pekrskih dogodkih, ki po raziskavi sodeč sploh ni bil pravosodno obravnavan. Žal so tisti, ki trdijo kako dobro so pripadniki OSRS spoštovali mednarodna znamenja (RK, CZ, GRS, gasilce), v veliki zmoti. Raziskava je pokazala na več podobnih primerov na strani OSRS. V kar pa se pravosodje Republike Slovenije še ni spuščalo.

Kakšna je statistika raziskave? Raziskava je zajela 71 kazenskih primerov: 70 primerov proti pripadnikom JLA in en primer proti pripadniku TO. V njih so bili predvsem ovadeni, in manj naznanjeni, 104 posamezniki za zelo različna kazniva dejanja. V petih od 20 primerov je tožilstvo zavrglo utemeljene obdolžitve. Od 46 primerov sodne preiskave je sodišče v desetih primerih preiskavo zavrglo. V sedmih od 46 primerov sodne preiskave se je primerno ovrednotilo sporna dejanja. V 11 primerih se je odgovornost iskalo pri napačnih. V obtožnico je bilo prekvalificiranih deset ovadb od 71 primerov. Pravnomočnih je pet sodnih postopkov. Dve obtožnici sta bili delno utemeljeni, tri obtožnice utemeljene. V štirih primerih je bila sodba oprostilna, kar je bila tudi pravilna odločitev sodišča glede na mednarodno pravo oboroženih spopadov. V enem primeru je sodišče primer zavrglo zaradi zastaranja, kar pa je bila nepravilna odločitev sodišča glede na mednarodno pravo oboroženih spopadov. Šlo je za primer nasilja nad skupino otrok.

Kako razjasniti dim in sence okoli nas? Že v tem kratkem pregledu se vidi, da je primerno razjasnjevati dim in sence osamosvojitve Slovenije z lučjo mednarodnega prava in tudi z videnji drugih. Kaže se, da le Ženevske in Haaške konvencije pravilno odpirajo dostop do svobode, do resnice in do vrednote človeške osebe. Saj res – le zakaj Slovenci ne bi zravnali hrbta, malo pozabili vase zazrte predstave, in pogledali sočloveka ob nas kot človeka in mu prisluhnili?

Viri:

1. Central Intelligence Agency. 2002. Balkan Battlegrounds: A Military History of the Yugoslav Conflict, 1990-1995, Volume I, Volume II. Washington: Central Intelligence Agency, Office of Russian and European Analysis.

2. Prešeren, Marko. 2009. Tožilska in sodna praksa v Republiki Sloveniji glede kršitev mednarodnega prava oboroženih spopadov leta 1991. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani.

3. Žabkar, Anton. 2003. Marsova dediščina: Metode in smeri razvoja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.