25. let Černobila: Pokopano sonce

Šestindvajsetega aprila 1986 se je dan za mladega in obetavnega jedrskega inženirja Alekseja Breusa začel povsem običajno. Po trdnem spancu se je zbudil v prestižnem sovjetskem mestecu Pripjat, ki je bilo zaradi potreb černobilske jedrske elektrarne (ČJE) postavljeno le dva kilometra zračne črte od nje, sredi ukrajinskega gozda. Če bi takrat 27-letni Aleksej pogledal skozi okno iz osmega nadstropja stolpnice, bi videl, da se iz elektrarne, ki se ji je obetalo, da bo postala največja v Evropi, kadi.

Vendar je Aleksej hitel na službeni avtobus, saj se je začenjalo njegovo sobotno dežurstvo v četrti enoti černobilske elektrarne: »Že na poti sem izvedel, da se je ponoči v elektrarni zgodila nesreča, a s kolegi nismo hoteli verjeti najhujšega: da je reaktor poškodovan.« Toda namesto škatlaste stavbe četrte enote ČJE je zagledal kadečo se luknjo: »Pomislil sem – to je skupinska grobnica. Zakaj me peljejo tja? Kaj bi še lahko počel tam?«

Breus zaradi čezmerne izpostavljenosti sevanju v prvih urah po nesreči kariere jedrskega inženirja v elektrarni ni mogel nadaljevati; omejitve v tej panogi so stroge. »Med sabo smo se pogovarjali: zdaj imamo dve sonci – eno nad zemljo in eno pod ruševinami.« Nagradili so ga z odlikovanjem za pogum na delovnem mestu, nato pa se je iskal v drugih poklicih. Šest let po katastrofi je diplomiral iz novinarstva: »Zaposlil sem se v Kijevu, pri parlamentarnem časopisu, kjer sem prva leta pazil, kaj smem in česa ne smem napisati o ČJE. Danes delam za tiskovno agencijo ... slikam …« Je član skupine neodvisnih umetnikov Stroncij-90, ki si prizadeva za družbeno in politično rehabilitacijo operaterjev v jedrski elektrarni. S pismom, naslovljenim na ukrajinskega predsednika in parlament, je Stroncij-90 pozval k neodvisni raziskavi, ki bi po mnenju Alekseja Breusa dokazala, da je bila za eksplozijo kriva slaba zasnova elektrarne in ne napaka operaterjev, kot je še vedno prepričana javnost.

Po katastrofi je bilo zaprtih šest oskrbovalcev ČJE. Med obsojenimi, ki so sedaj že na prostosti, je nekdanji tehnični direktor elektrarne Anatolij Djatlov, ki je že večkrat povedal, da so bili kaznovani le kot grešni kozli, čeprav so bili za nesrečo krivi slaba konstrukcija reaktorja in nenatančna navodila za oskrbovanje.

»Junaško dejanje pred sevanjem nezaščitenih gasilcev, ki so plamenom preprečili, da bi se razširili na druge tri reaktorje, je vpisano v zgodovino kot žrtev za človeštvo. Šest jih je umrlo na kraju samem,« je po tihem razlagal Aleksej, ki mu je komisija za ugotavljanje povezave med boleznimi in katastrofo leta 1993 dodelila status invalida tretje kategorije. »Kaj pa dvajset zaradi akutne radiacijske bolezni umrlih operaterjev, ki niso pobegnili pred nevarnostjo in so med drugim omogočili odtok 200 ton vnetljivega olja v sode pod zemljo? Zakaj so njihova imena še danes očrnjena?«

Po zapletem postopku zbiranja potrdil so Alekseju priznali dosmrtno invalidnost in pridobil je pokojnino. »Leta 1994 sem dobival 580 griven, kar je znašalo 250 ameriških dolarjev na mesec. A več kot deset let nihče ni upošteval inflacije, zato se je znesek skrčil na 100 dolarjev,« je pojasnil dolgolasi slikar, ki ga mučijo glavoboli in kronična utrujenost ter še številni drugi zdravstveni zapleti, zajeti v izrazu radiacijsko staranje. »Ko je na oblast prišel Juščenko, je vlada potrojila pokojnine,« je dodal 47-letnik, ki se šteje za aktivnega udeleženca oranžnega gibanja, »sedaj dobivam 400 dolarjev na mesec – to pa je v Ukrajini znesek, kakršnega prejemajo tisti z dobro plačo.«

Območje obvezne odselitve

Če bi Aleksej skozi okno stolpnice v Pripjatu pogledal danes, bi videl zapuščeno mesto, v katerem sta pločnike in hiše prerasla grmovje in visoka trava. Še zdaj ga krasijo zarjavele zvezdice, saj se je več kot 49.000 Pripjatčanov tiste usodne sobote pripravljalo na prvomajske praznike. Domače živali, ki so jih Pripjatčani pustili v mestu v dobri veri, da ga zapuščajo le za tri dni, so po pričevanju likvidatorjev posledic nesreče poginile od lakote.

Pripjat je elektrarni najbližje mesto. Černobil, ki je postal sopomenka za nesrečo, stoji 12 kilometrov stran od ČJE. Pred nesrečo je bilo 14.000 prebivalcev tega osemstoletnega mesta le ohlapno povezanih s kompleksom elektrarne. Poleg prebivalcev teh dveh mest so bili evakuirani še prebivalci 44 naselij. Nekdanji meščani si prizadevajo, da bi Pripjatu, ki je nehal obstajati 16 let po tem, ko so ga postavili, dodelili status muzeja na prostem, a za zdaj so njihova prizadevanja zaman.

Plenilci so iz Pripjata odnesli celo straniščne školjke in odtrgali tablice z vrat stanovanj: tako se je »mirni atom« prek bližnjih tržnic širil po svetu. Roparji so za sabo pustili na stežaj odprta vrata. V enem od stanovanj v šestnajstnadstropni stolpnici, ki z monumentalnim grbom Sovjetske zveze na strehi stoji ob glavnem trgu, so po kuhinjskih tleh razmetani časopisi iz aprila 1986. Stanovalec je dan po nesreči, ko so ob 13.10 po mestnem radiu začeli obveščati o evakuaciji, prenavljal kuhinjo in je v naglici pozabil zapreti pločevinko z rumeno barvo.

Sedaj mesto duhov obiskujejo le divje svinje in ljubitelji ekstremnega turizma, ki ogled v paketu »z ekološko neoporečnim kosilom na območju ČJE« drago plačajo pooblaščenim spremljevalcem, ki delajo za ukrajinske turistične agencije. Te pa se dogovarjajo z administracijo za vstop na ograjeno območje obvezne odselitve, na katerem je gibanje strogo omejeno.

Zakaj so območje obvezne odselitve, kjer stoji tudi Pripjat, omejili le na 1672 kvadratnih kilometrov, ni povsem jasno. Potencialno nevarno onesnaženje je seglo daleč prek meja prepovedanega okoliša, ki je bilo določeno s šestilom kot krog s polmerom 30 kilometrov okoli uničenega reaktorja. Polmer »zone otčuždenija«, kakor ji pravijo v Ukrajini, je mogoče razložiti s tem, da takoj za krogom ležijo večja mesta, strateško pomembne tovarne in veja plinovoda Družba. Tako je bila vas Ditjatki nekaj časa z mejo razdeljena na pol: prebivalci polovice vasi so se morali odseliti, tisti iz druge polovice pa so imeli pravico do nadomestnega stanovanja, ki pa ni bila zavezujoča. Do leta 1991 se je iz mrtve cone odselilo okrog 163.000 ljudi, še 60.000 jih je z obmejnega območja odšlo prostovoljno.

Ob ograji prepovedanega območja se vrstijo sive vasi, v katerih vaščani od države dobivajo malenkostne denarne priboljške »za zdravo prehrano«. »Spremembe?« se je v nas zazrla v rute zavita Galina, ki je ob cesti prodajala krompir, »vem, da v vasi ni več zdravih ljudi – večina nas ima težave s ščitnico. Raste pa vse kot prej, samo bolje in višje.« Šestindvajsetletni Sergej iz »obmejne« vasi Pakulj se na vse načine trudi, da bi se zaposlil na območju: »Zdaj dobivam 400 griven na mesec, v Černobilu pa je najnižja plača 1500 griven.«

Povratniki

Prehode na ograjeno območje nadzorujejo varnostniki, ki pregledujejo dovolilnice za vstop, ob izstopu z območja pa merijo raven sevanja na vozilih in oblačilih prišlekov. »Brenčijo, pa še kako – potem jih pošljem na pranje,« je dejal možakar, ki je z napravico za merjenje sevanja mahal nad kolesi vozil. »Zlasti ko iz cone vozijo kovine,« je pomežiknil, češ saj se razumemo, da s kontaminiranega območja na razgradnjo redno na črno odpeljejo veliko materiala. Delo je uniformirani možakar opravljal temeljito, čeprav je oddajal toliko alkoholnih hlapov, da je človek le stežka zdržal zraven. Vodka naj bi bila preventivno sredstvo proti sevanju, zlasti proti izotopu stroncija, ki se skupaj s cezijem kopiči v telesu, kjer nadomesti kalij in kalcij. Zato je na območju pogosto slišati: mi ne pijemo, mi se zdravimo …

Zaradi redkega prometa lahko po asfaltirani cesti od zapornice do zapornice (na območju so še dodatne kontrolne točke) vse do elektrarne vozite s hitrostjo 120 kilometrov na uro. Tam, kjer je nekoč stala vas Kopače, je le obcestna tabla – likvidatorji so vas zaradi prevelike onesnaženosti zravnali z zemljo. Kjer ni niti tabel, je pod mladim gozdom težko zaznati ostanke človekove navzočnosti.

Nasprotje zmagoslavju narave nad človekom je Černobil, kjer je na balkonu manjše stolpnice v samih spodnjicah kadil eden od povratnikov oziroma samonaseljencev. Tako, nekoliko zaničevalno, so poimenovani ljudje, ki se na območje vračajo kljub nevarnosti in prepovedim: nekateri v svoje domove, drugi so si bivanjske razmere izboljšali s prilastitvijo tujih stanovanj. Skrivnostno, ponekod zaraščeno mestece je videti neuničljivo in je dandanes postojanka za oskrbovalce prepovedanega območja. V černobilsko pravoslavno cerkev se enkrat na teden pripelje batjuška iz Kijeva, pri maši se zberejo verniki, ki so se vrnili v razpadajoče vasi. Sedaj se je uprava območja sprijaznila s samovoljo povratnikov in jim je dodelila posebne prepustnice.

Zakonski par Vasilij in Ana Njavjalinij sta edina prebivalca evakuirane vasi Zalesje, ki leži 20 kilometrov od elektrarne. »Povejte mi, prosim, zakaj so vsi, ki so se odselili, že zdavnaj mrtvi?« se je med nemirnim laježem dveh psov čuvajev spraševal 79-letnik. »Tudi tistih, ki so bili mlajši od mene, ni več. Jaz pa tukaj živim že dvajset let,« je mahal z rokami in s tem vznemirjal kure, »gobe sem nabiral, ribe lovim redno, zemljo obdelujeva in jeva zelenjavo s svojega vrta vse od nesreče. Če bi bilo tukaj sevanje, bi že zdavnaj umrla!«

Kot evakuiranca sta zakonca dobila stanovanje v Kijevu, a sta se že leta 1986 vrnila na svojo zemljo, s katero čutita globoko povezanost, ki so jo vzpostavili že njuni predniki. »Vam povem, zakaj mojih prijateljev, ki so jim hiše postavili v t. i. Novem Zelesju, ni več,« je na široko odprl oči Vasilij. »Ker so jih odtrgali od njihove zemlje. Kaj vse so morali pretrpeti, ko so čakali na nova bivališča! Veliko živcev so izgubili! Na tuji zemlji pa so dokončno obupali!«

Optimistična starca menita, da se je sevanje ognilo njunemu nekoč s pridelki bogatemu kolhozu. »Danes sem bila pri zdravniku na rednem pregledu,« je dejala 76-letna Ana, sedeč pod pravoslavnimi ikonami. »Na ultrazvoku. Hvala bogu je z mano vse v redu,« se je nasmejala, »hrano nama pripeljejo vsak četrtek iz Ivanova (mesto zunaj območja), a tudi v Černobilu deluje trgovina – če je kaj nujnega.«
Na katastrofo gledata filozofsko: drugod so cunamiji in potresi, njim pa je bilo usojeno jedrsko gorje. Nesreča je zanju prej časovni mejnik – »po nezgodi sva streho prenovila trikrat« – kot razlog za očitke. Bolj sta ogorčena nad roparji: »O, še zdaj prihajajo,« je zmajala z glavo Ana. »Čeprav je minilo že dvajset let in so odpeljali že vse, celo električne žice, pridejo od časa do časa spet na lov.« Kaj pa pazniki? »Ti so še največ pokradli.«

Likvidatorji

Po nesreči so bili poleg prebivalcev bližnjih krajev najbolj izpostavljeni likvidatorji, ki so odpravljali neposredne posledice nesreče. Po sovjetskih domovih so ljudje, oblečeni v civilne obleke, raznašali pozive za vpoklic rezervistov v vojsko, v resnici pa so jih rekrutirali med likvidatorje. »Od znancev smo izvedeli za nesrečo in da rekrutirajo moške, ki že imajo otroke,« je dejala gospa, ki je pred dvajsetimi leti stanovala v sibirskem Krasnojarsku, »zato smo za moža, ki je bil vpoklican, kot so nam rekli, na orožne vaje, ponaredili dokumente, češ da je na službeni poti.« Kasneje so vpoklicane med likvidatorje posledic nesreče imenovali partizani. »To so bili brezpravni ljudje,« je dejal polkovnik Stas Orlov, ki se je kot vojak likvidator s podpisom zavezal k molčečnosti in je zato prosil, naj ne navedemo njegovega pravega imena. »V vojni z reaktorjem smo zmagali kot v II. svetovni vojni – s človeškimi viri.« Tam, kjer je tehnika zaradi sevanja odpovedala, so delali ljudje: 206 dni po usodni eksploziji je bil uničeni reaktor zakopan pod 6000 tonami kovinskih konstrukcij in 3000 tonami betona, ki se ga je zaradi piramidaste oblike hitro prijelo ime sarkofag. »O tem se ne govori, a okrog elektrarne so bile nameščene oborožene vojaške enote. Zakaj?« se je spraševal polkovnik, ki je na tridesetkilometrskem območju okrog reaktorja delal prvega pol leta. »Bi z brzostrelkami streljali v reaktor? Ne. Bali so se preplaha med likvidatorji – kaj, če bi ljudje začeli množično bežati?«

Evakuacijo z območja deset kilometrov okoli elektrarne so začeli šele teden po nesreči. Tudi jodovih tablet, ki bi zagotovile, da bi se v žlezi ščitnici nakopičil jod in tako preprečil kopičenje najnevarnejšega elementa, radioaktivnega joda, v telesu, prebivalstvu niso razdeljevali. »Najbolj zaradi tega trpijo otroci, ki so zaradi joda 131 dobili raka na ščitnici,« je pojasnil Orlov. Zadnja leta je njegov edini cilj napisati spomine, da bi prihodnji rodovi izvedeli resnico, ki je po njegovem še danes prikrita. »V tem desetkilometrskem evakuiranem pasu je v kolhozih obtičala živina, za katero je bilo treba skrbeti. Zato so z vojaškim spremstvom pripeljali zapornike.« Po pripovedovanju polkovnika Orlova so bili ti obsojeni za manjše prekrške. »Po vseh mednarodnih konvencijah je uporaba zaporniške sile v nevarnih okoliščinah prepovedana,« se je razburil Orlov. Pri sanaciji posledic nesreče je sodelovalo od 450.000 do 800.000 vojakov in najrazličnejših strokovnjakov ter zapornikov. A točno število likvidatorjev in to, s kakšnimi zapoznelimi učinki oziroma zdravstvenimi težavami so se spoprijemali ali se še spoprijemajo, je težko ovrednotiti, ker so se po razpadu SZ raztepli po različnih državah. Polkovniku Orlovu so zaradi raka odstranili žleze v dimljah in oba testisa. »To se je zgodilo številnim fantom, ki so se na območju kam neprevidno usedli ali so delali v helikopterjih nad reaktorjem.« Žena ga je zapustila tik pred operacijo. Zadnjih pet let je večino časa preživel v postelji. Zaradi birokratskih zapletov je ostal brez strehe nad glavo, kajti na beloruski strani je moral pustiti stanovanje zaradi onesnaženosti zemlje s cezijem 137. Na strasbourško sodišče je vložil tožbo, a zaradi težav z zdravjem razsodbe najbrž ne bo dočakal. »V Afganistanu sem z zemljo zravnal številne mirne vasi – pa sem bil nagrajen,« je pokazal odlikovanje na vojaški uniformi, »v Černobilu sem reševal življenja ljudi, prihodnost Evrope in ostal brez vsega!«

Sarkofag

Že pet mesecev po nesreči je začel obratovati reaktor v prvi enoti černobilske elektrarne, čez mesec dni drugi in pozneje še tretji, ki je bil le delno ločen od poškodovanega reaktorja in zato toliko težje dostopen za vzdrževalce. »Ponovni zagon tretjega reaktorja leta 1987 je bil zločin predvsem proti osebju elektrarne,« je pripomnil 56-letni Anatolij Koljadin, ki so ga, ker je bil prvi dan po nesreči izpostavljen prevelikemu sevanju, iz elektrarne premestili na delovno mesto, kjer je dodeljeval stanovanja evakuiranim družinam.

V jutranjih urah po nesreči je bil odgovoren za dolivanje vode v reaktor: »Če z reaktorjem kaj ni v redu, je treba v sistem dolivati vodo, da ga ohlaja. Sedaj je lahko govoriti, da to ni bilo potrebno – marsikateri ukrep po nesreči, katerega cena so bila človeška življenja, ni bil učinkovit. Tedaj pa smo ravnali v skladu s predpisi.« Zdravniki Koljadinu v zdravstveni karton niso hoteli vpisati diagnoze »radiacijska bolezen«, čeprav je po nesreči bruhal, imel krče in še druge znake akutne radiacijske bolezni. »Ta je bila z odločitvijo iz Moskve 'rezervirana' le za tiste, ki so delali v času eksplozije,« je dejal v kijevskem stanovanju, ki je v kompleksu stolpnic, kjer danes večinoma živijo »černobilci«. »Spomnim pa se prijateljskega nasveta zdravnikov: bolje, da nimate več otrok.« Med operaterji so po njegovih izkušnjah imeli najhujše težave mlajši sodelavci: »Tisti z daljšo delovno dobo, ki so bili redno izpostavljeni sevanju še pred okvaro, po smrtno nevarni dozi še danes povsem normalno živijo.« Temu pritrjujejo tudi znanstveni viri: če človek zaradi akutne radiacijske bolezni ne umre v treh mesecih – povsem ozdravi.
Černobil je za ljudi menda kot magnet: ko si enkrat povezan s tem krajem, te vleče nazaj. Koljadin se je kljub možnemu poslabšanju zdravja hitro vrnil v ČJE: »Ko sem razdeljeval stanovanja, so me ženske pogosto napadale, češ da sedim v zaledju, medtem ko njihovi možje goltajo radioaktivni prah. Nisem zdržal ...« Najprej na območju obvezne odselitve in pozneje pri vzdrževanju sarkofaga je delal 12 let, vse dokler mu sevanje, kot pravi, ni udarilo na oči in je moral na operacijo. »Ko so zaprli sarkofag, se je čas velikih junaštev končal in začelo se je rutinsko delo,« se je spominjal Koljadin, v čigar ščitnici se je iz radioaktivnega joda naredila majhna kapsula.

Danes je černobilska elektrarna državno podjetje, katerega naloga je vzdrževanje sarkofaga in izpeljava varnega postopka ustavljanja treh reaktorjev. V ta namen se gradi tovarna za predelavo tekočih jedrskih odpadkov, odlagališče izrabljenega jedrskega goriva in drugi objekti, načeloma namenjeni le potrebam ČJE v zapiranju. »Ker je stari sarkofag zaradi hudournikov dotrajan, sedaj poteka natečaj za nov projekt zaklonišča, postavljati pa bomo začeli že letos,« je povedal direktor černobilske elektrarne Igor Gramotkin. Toda po prvotnem načrtu bi moral tretji reaktor delovati vse do leta 2011. Zato so za oskrbovalce ČJE in druge evakuirane namesto zapuščenega mesta Pripjat 50 kilometrov vzhodno od elektrarne postavili mesto Slavutič. Z gozdom obdano ozemlje, kamor se je stisnil Slavutič, je prizadelo sevanje, toda bilo je ob železnici. To je bilo odločilno: kontaminirano zemljo so v plasteh odpeljali stran.

Tako v Kijevu merilne naprave kažejo 10 mikrorentgenov, v Slavutiču jih navadno namerijo 15, v zapuščenem Pripjatu 50, pred vhodom v upravno stavbo jedrske elektrarne 70, na strehi administrativne stavbe ob sarkofagu – več kot tisoč. Slavutičani dobro vedo, da je lahko korak iz mesta nevaren za zdravje, kajti onesnaženost se je v okolici elektrarne širila zelo neenakomerno. Vroče točke so nastale tam, kjer je dež izpral onesnažene delce iz radioaktivnega oblaka.

Število zaposlenih v ČJE se je z začetkom ustavljanja reaktorjev zmanjšalo z 12.000 na 3800, na visoko izobraženi Slavutič pa je legla senca brezposelnosti. »Sedemdeset odstotkov žensk je brez dela,« je povedal Vladimir Hodko, direktor zavoda za zaposlovanje v Slavutiču. »Slavutiču pravijo spomenik socializmu. Smo umetno postavljen rezervat, kot kakšni Indijanci v Ameriki.« Strasten gobar se sprehodom po nevarnih gozdovih ni odpovedal. Prvih pet let je vsako košaro odnesel na preverjanje, zdaj pa, pravi, ve, kje je »čisto«, s temeljitim kuhanjem in soljo pa gobe še dodatno sčisti. »V elektrarni dela tisoč ljudi, ki se tja pripeljejo samo na kosilo. Obdržali so jih, ker so premladi za upokojitev, na trgu dela pa nimajo kaj iskati. Zato je v mestu vse več alkoholne psihoze.«

Ukrajinska vlada je položaj v mestu jedrskih strokovnjakov poskusila rešiti z uvedbo še ene cone, tokrat »svobodne ekonomske«. Novoustanovljena podjetja naj bi bila na območju Slavutiča šest let oproščena plačila DDV-ja, upravičena do brezcarinskega uvoza delovnih strojev in imela še druge davčne olajšave. »Ustanovili smo 16 podjetij,« se je pohvalil vodja administracije ekonomske cone Gregorij Danilejko, »to pomeni 642 novih delovnih mest.« To za mesto s 15.600 za delo sposobnimi prebivalci – ni malo. »Vendar pa je vlada zamrznila dejavnost ekonomske cone. Upoštevati je treba, da se 95 odstotkov otrok v mestu odloči za univerzitetno izobraževanje. Kje jih bomo pa zaposlili?«

Zato v Slavutiču vse več ljudi podpira zamisel, da bi se na območju obvezne odselitve preusmerili v skladiščenje in predelavo jedrskih odpadkov z vsega sveta. »To, da se naši derejo, češ da je preblizu Kijeva, pa da je nevarno – je demagogija!« je modroval veseljak Hodko, »jedrski odpadki so biznis, tako kot vsi drugi posli. Rusija se za to dejavnost grebe in posla ne bo zlahka spustila iz rok. Mi pa bomo tako ali tako živeli na območju, ki bo ostalo nevarno nekaj tisoč let.« 

Reportaža iz Černobila je bila objavljena v 17-18 številki Mladine, 19. aprila 2006