Konzum

Gostilnica XXI, Ljubljana

Mama, prihajam domov ...

  • ocena: 4 / 5

skrivajoča se postrv

skrivajoča se postrv
© Boštjan Napotnik

izdelek ročnodelskega krožka

izdelek ročnodelskega krožka
© Boštjan Napotnik

Gostilnica XXI
Rimska 21, Ljubljana
Tel.: 01 256 56 54
www.r-g.si/xxi
V XXI med tednom kuhajo od 11.00 do 23.00, ob sobotah od poldneva do 17.00, ob nedeljah pa bo vseeno treba domov.

Fino:
stročji fižol po beneško
postrv na saor
fuži z jurčki

Ne tako fino:
jelenov stejk

Za domačen materinski prehranski tretma na Rimski 21 bo treba iz šparovčka odšteti okoli 25 evrov.

Oja, kako radi se takole v brk hihitamo, kadar prebiramo kakšen preveden članek o italijanskih mamončkih, ki menda pri svojih tridesetih še vedno bivakirajo v hotelu Mamma in z največjim veseljem uporabljajo tudi pralne, likalne in kuharske storitve iste tvrdke. »Ja, ja, teli Lahi so pa res eni mamini sinčki!« v prvem nadstropju velike dvostanovanjske hiše zmaje z glavo kakšen klen slovenski dedec in se odpravi po stopnicah navzdol, pogledat, ali je v protfanu ostalo še kaj štrudla. Maminega štrudla. V Sloveniji se je namreč še težje kot v Italiji odtrgati od dobre mamine kuhinje. Alternative so pač slabe: če nimaš volje, da bi se kuhati naučil sam, si obsojen na oštarije, te pa se na naših koncih v grobem delijo v dve skupini. Ene se ponašajo z razmeroma nizkimi cenami in v povprečju kuhajo komajda užitno instant košto, one malo boljše pa na razmeroma normalno hrano lepijo nenormalno visoke cene - pojav, ki ga posebej pogosto prakticirajo prestolnični gostinski podjetniki. Ti nadvse radi telovadijo z vsemi sortami mediteranskih gostilniških konceptov, le redkokdo pa pri tem pomisli na ono od materine mize komajda osamosvojeno generacijo 25+, ki je pripravljena plačati, da bi jedla, kot je jedla doma.

No, mogoče jih bo zdaj več, saj se zdi, da so snovalci in upravljavci kultnega bifeja Žmauc tudi s ponudbo svojega novega projekta našli nišo, ki jim za časa kosila, pa še zvečer polni mize pri sosednjih vratih. Pa v resnici ne gre za kakšno raketarsko znanost, ampak za plac, v katerem se ti zgodi, da se, kot se je Konzumova ekspedicija, hudo zasekiraš, ker si zamudil pohane marele. Kdaj pa si nazadnje videl pohane marele v gostilni? Ali kje v Ljubljani se lahko greš naravnost v kuhinjo na svoje oči prepričat, da šefica res na roko valja, reže in sestavlja fine, drobne fuže, ki jih nato nadgradijo z zelo minimalistično in všečno kombinacijo jurčki/belo vino/peteršilj, pri kateri dobiš občutek, da je tu le zato, da pojača okus in kompaktnost pašte, ne pa da bi jo povozila?! In kje v središču si drznejo na jedilni list ob goveji karpačo nonšalantno prilimati še jesihflajš, obenem pa z isto stopnjo nonšalance primorsko metodo »na saor« namesto na sardele (in to izjemno uspešno) aplicirajo na postrv, s tem da ji zanimiv kislinski tvist dodajo z limeto, grenkljatega pa z brinovimi jagodami?! Že zelo dolgo - če sploh kdaj - se nam tudi ni zgodilo, da bi kdo kot samostojen krožnik ponujal stročji fižol. In ga potem še vrhunsko izvedel: kuhanega na zob, brez nitk, v rahlo pikantni paradižnikovi salsi, ki je ravno prav gosta in je je ravno dovolj, da jo na koncu - kot doma - popivnaš, z vilicami zmečkavši priložen, v kosih kuhan krompir. Tu so še brunchevske sveže lisičke z rahlo preveč zakrknjenimi jajci, pa solata s šarenimi popečenimi paprikami z orehi in zahrustanimi rezinami tolminca ter pečena rezina svinjskega vratu z močno začebuljenim restanim krompirjem.

Seveda se v rimski enaindvajsetki najde tudi kaj za tiste, ki imajo kuharsko ambicioznejše matere - recimo ravno prav kompaktni domači (po ogledu produkcije fužev nimamo razloga, da pridevniku ne bi verjeli) špinačni njoki, plavajoči v sladki gorgonzoli, ali sočna goveja taljata, pospremljena s popečeno polento in - nenavadno, a sezonsko logično in všečno - smetanastim cacikijem. Bi pa rimljanom na dušo položili, naj jelenov stejk pečejo malo manj časa, omako zanj pa naj le še malo dlje reducirajo, da se bo zgostila in se oprijela mesa in priloge, in naj poskrbijo, da bodo tudi zvečer zagotavljali svobodo izbire pri sladicah, sploh, ker jih, sodeč po materinski čokoladni torti z bananami, znajo delati. Kakšne druge zamere pa ni, sploh dokler bodo po tako humanih cenah (od 2,6 do 4 evre) na glaž točili prvoligaške (Terpin, Mlečnik, Čotar, Klinec) vinarske bionaturaliste. Kot pri mami, le da sučejo boljšo muziko.