ALTERNATIVE EVROPE

Minaret nad Alpami

Ali poznate evropsko prestolnico, ki nima mošeje?

Ali H. Žerdin  |  Mladina 33  |  20. 8. 2002

Džamija v Spodnjem Logu pod Mangartom med prvo svetovno vojno

Džamija v Spodnjem Logu pod Mangartom med prvo svetovno vojno

Nekoč zdavnaj je minaret že metal senco na idilično slovensko alpsko pokrajino. Res je, da ni bil pretirano eleganten. Izgledal je nekoliko čokato. A bil je čisto pravi; celo polmesec in zvezdo je imel na vrhu kakšnih deset metrov visokega stolpa. Ob minaretu je stala molilnica, prekrita s precej bolj elegantno kupolo. V idilični alpski dolini, v osrčju Julijskih Alp, kakšnih sto metrov od Spodnjega Loga in streljaj od Loga pod Mangartom so si bošnjaški borci leta 1916 postavili mošejo. Bila je prva svetovna vojna, Avstroogrska je mobilizirala vse, kar se je mobilizirati dalo, tudi Bošnjake. Bošnjaki so bili med prvo svetovno vojno - tako kot Slovenci - topovska hrana. Visokokalorična topovska hrana. Veljali so za neustrašne borce. In ker so neustrašni borci potrebovali duhovno oskrbo, so si sredi idilične alpske doline, nedaleč od Mangarta, tretje najvišje slovenske gore, postavili mošejo. Avstroogrska je bila morda ječa narodov, a Bošnjakom, ki so veljali za vojaško elito, so omogočili postaviti mošejo. Konec koncev, tudi ruski ujetniki so si pod Vršičem lahko postavili kapelico.

Samo na Rombonu je padlo okrog 400 Bošnjakov; ti so danes pokopani v Logu. "To je vojaško pokopališče. In vsi pokopani ležijo pod katoliškim križem. Ko sem bil pred dnevi v Logu, sem videl, da je precej imen muslimanskih. Zakaj jim niso postavili islamskih nagrobnikov?" se sprašuje Ahmed Pašić, 25-letni Jeseničan, sicer avtor knjige o islamu v Sloveniji, ki bo čez nekaj tednov prišla iz tiskarne. Bošnjaki so med prvo svetovno vojno molilnice postavili še v nekaterih krajih ob Soči. V Ljubljani pa so bošnjaški vojaki molili v Križankah.

Ob koncu vojne, ko so v Log vkorakali Italijani, so mošejo sesuli. Pač, Italija, ki je bila na strani zmagovalcev prve svetovne vojne, je bila do mošeje dramatično manj tolerantna kot poražena Avstrija. Ostale so le fotke. Par se jih je ohranilo v Logu pod Mangartom. Na imeniten primerek so naleteli tudi zbiralci in raziskovalci, zbrani v Društvu soška fronta; fotko mošeje, ki je nekoč stala sredi Alp, so razstavili na portalu www.soskafronta.com. Minaret je padel leta 1918.

Okrog pol stoletja kasneje, leta 1967, so predstavniki v Sloveniji živečih muslimanov začeli razmišljati o postavitvi mošeje v Ljubljani. Da ne bo nesporazuma; ljudje, ki so leta 1967 začeli s pobudo za postavitev mošeje, niso potomci bošnjaških borcev, ki so se za koristi skupne monarhije junaško in neuspešno tolkli na soški fronti. Večina se jih je v Slovenijo naselila po drugi svetovni vojni. In večina jih je živela od dela v najbolj napornih industrijskih ali rudarskih obratih. Leta 1969 so v Sloveniji živeči muslimani napisali prvo uradno pobudo za postavitev mošeje. Potem pa so čakali. In čakali. Ter čakali. In dočakali. Ljubljanske mestne oblasti so pristale, da bi mošejo postavili v bližini ljubljanskih Žal. Islamska verska skupnost je leta 1981 na ljubljanski Grablovičevi ulici kupila hišo in si v njej uredila začasno molilnico ter ostale prostore skupnosti. Leta 1982 pa so začeli s pripravami idejnih načrtov; k načrtovanju objekta pa so pritegnili tudi slovenske arhitekte. Do leta 1991 se je zdelo, da bi bil najbolj primeren načrt, ki ga je pripravil arhitekt dr. Fedja Košir. Potem pa je ljubljanska mestna oblast spremenila prostorske načrte za območje Žal. Mošeje ni bilo več. No, reči, ki so se sredi devetdesetih muslimanom zgodile v Sloveniji, so v primerjavi s tistim, kar se jim je dogajalo v Bosni, komaj opazne. Mošeja je izginila zgolj z zemljevida.

Slovenska islamska skupnost pa je začela iskati novo zemljišče.

Leta 1999 so ljubljanskim mestnim oblastem predlagali, da bi mošejo postavili v južnem ljubljanskem predmestju, med Cesto dveh cesarjev in rečico Mali graben, na območju, kjer so sicer predvidene parkovne površine (vendar parkovne površine ne uspevajo, ker so kultiviranje zemljišče prevzeli vrtičkarji). Mestni urbanisti so ocenili, da bi bilo mošejo možno vključiti v zeleno in parkovno zemljišče ob Malem grabnu. Z oceno mestnih urbanistov pa se postopki šele začno. Mestni svet je maja lani sprejel osnutek prostorskega dokumenta, ki predvideva postavitev mošeje ob Cesti dveh cesarjev. Novi prostorski dokumenti so bili junija lani javno razgrnjeni, v islamski skupnosti pa so pričakovali, da bodo jeseni v zemljišče na robu Ljubljanskega barja že lahko zabodli prvo lopato. A se to ni pripetilo. Zdi se, da so se zdele pripombe občanov, ki so nastale ob razgrnitvi prostorskih dokumentov, mestnim oblastem tako utemeljene, da se lani jeseni ni zgodilo nič. Pripombe pa so bile, denimo, tele: se zavedamo bolezni, ki bi jih lahko prinesle večje skupine islamskih vernikov, ki bi prihajali iz Meke in drugih romarskih krajev? Kaj bo s hrupom iz minaterov? Slovenci smo imeli z muslimani bridke izkušnje že v času turških vpadov. Kaj jih bomo sedaj pustili,da korak za korakom islamizirajo Slovenijo? Izgradnja minaretov je kulturni tujek za alpsko deželo. Muslimani so odprti in prijazni samo toliko časa, dokler ne dobijo svoje oblasti. Potem pa postanejo fanatiki.

Urad ljubljanske županje si je zadal neskončno težko nalogo. Sklenil je, da bo na pripombe, ki so nastale med razgrnitvijo načrtov, utemeljeno odgovoril. Najprej so angažirali izvedenca za urejanje prostora. Ta je mestnim oblastem povedal, da načrtovanje islamskega verskega in kulturnega projekta ni zgolj običajno prostorsko in urbanistično vprašanje. In ker politični slog ljubljanske županje Viktorije Potočnik temelji na tem, da je treba o vsaki stvari poiskati konsenz, zdaj islamska skupnost čaka na utopični trenutek, ko naj bi bil konsenz dosežen. Islamska skupnost in vladni urad za verske skupnosti naj bi pomagala pri pisanju odgovorov na vsa mogoča vprašanja, ki brnijo po glavah tistih, ki so proti postavitvi mošeje. Vladni urad za verske skupnosti pa za zdaj ni pokazal kakšnega posebnega interesa, da bi ljubljanskim mestnim oblastem pomagal pri projektu, ki je, če sledimo črki zakona, v resnici urbanističen. Pač, mestna občina mora potrditi prostorske dokumente. In državna oblast tu težko pomaga.

Zato pa je mestni oblasti nekaj vprašanj postavil nek drug državni organ, urad varuha človekovih pravic. Varuh Matjaž Hanžek je od ljubljanske županje zahteval poročilo o tem, kaj se dogaja s prostorsko dokumentacijo, brez katere prve lopate za mošejo ne bo mogoče zasaditi v barjanska tla. Ljubljanska županja Viktorija Potočnik pa je pred mesecem dni varuhu odgovorila, da so pri tej specifični nalogi urbanistično - prostorski elementi podrejeni političnim in sociološkim vprašanjem, zato zadeva teče počasneje. "Glede na tradicionalno dokaj ekskluzivistično kulturno klimo in etnično homogenost je nenavajenost ljudi v Sloveniji in tudi v Ljubljani na drugačne kulturne in verske prakse ter objekte pri nas dejstvo. Zaradi tega je pri nekaterih ljudeh ob stiku z nepoznanimi kulturnimi običaji ali verskimi obredi včasih mogoče zaznati vznemirjenost, morda celo nelagodje, ki ni nujno izraz nestrpnosti. Zaradi nemalokrat precej grobe, celo primitivne medijske obdelave teh občutljivih tem, se lahko ti občutki stopnjujejo oz. razvijejo v nelagodje in celo strah. Na take znake nelagodja se je treba odzvati strpno in na primerni strokovni in institucionalni ravni," je v povzetku pisma županja Viktorija Potočnik napisala varuhu Matjažu Hanžku.

Skratka, strpno, strokovno in na primerni institucionalni ravni. Z drugimi besedami: ne še zdaj. Prosim, ne zdaj, ko so pred vrati lokalne volitve. Trenutek še ni povsem dozorel ...

Paradoks ocene, da ima Ljubljana dokaj ekskluzivistično kulturno klimo, je seveda v tem, da to ekskluzivistično občestvo na lokalnih volitvah potem največ glasov namenja liberalni demokraciji, ki sebe razume diametralno nasprotno. Možni sta le dve razlagi tega paradoksa. Možno je, da klima ni tako zelo ekskluzivistična. Možno pa je tudi, da stranka liberalne demokracije ni tako zelo liberalno-demokratska, kot bi človek lahko sklepal iz imena.

Da pa bi bila debata o mošeji še naprej strpna in na primerni strokovni ravni, zastavljamo vprašanje iz podnaslova: ali poznate kakšno evropsko prestolnico, ki nima mošeje? Po svetovnem spletu smo prevozili več tisoč kilometrov, a je bilo potovanje nesmiselno. Edina prestolnica brez mošeje, ki smo jo obiskali med virtualnim potovanjem po Evropi, je Ljubljana.