4. 3. 2003 | Mladina 9
Moralna dilema RKC
S papežem proti vojni ali z Natom proti mirovnikom
Veleposlanik ZDA Johnny Young in nadškof Franc Rode
© Denis Sarkić
To, česar papeži pred prvo in drugo svetovno vojno niso znali dovolj jasno povedati, pove Janez Pavel II. z vso jasnostjo. Vojna ni rešitev. Pomeni poraz za človeštvo. Tragedijo. Humanitarno katastrofo. Še več. Muslimani bi vojno v Iraku razumeli kot križarsko vojno kristjanov proti njim. "Nikoli ne bomo mogli biti srečni, če si bomo stali nasproti. Prihodnost človeštva ne bo nikoli zagotovljena s terorizmom in z logiko vojne," pravi papež. Britanskemu premieru Tonyju Blairu, ki je dejal, da je moralna dolžnost napasti Irak in opraviti s Sadamom Huseinom, je papež na zasebnem sprejemu dal lekcijo, rekoč: "Moralnega opravičila za preventivni napad ni!" Vatikanski zunanji minister Jean-Louis Tauran je poudaril, da bi bil enostranski napad na Irak brez soglasja Združenih narodov "zločin proti miru". Pri tem je spomnil na drugi člen ustanovne listine ZN, ki državam članicam nalaga, da se odpovejo vojni kot sredstvu za reševanje mednarodnih sporov. "Vsakršno morebitno posredovanje v Iraku morajo odobriti ZN. Le Varnostni svet je pristojen, da kot legitimno obrambo odobri vojaško posredovanje, vendar le, če je bila poprej država napadena," je dejal Tauran. Čeprav katoliška cerkev ni pacifistična ustanova in verjame, da obstajajo okoliščine, v katerih je vojna upravičena, je glede Iraka povsem enotna: krizo je treba rešiti po mirni poti in z diplomatskimi sredstvi, inšpektorjem je treba dati na razpolago več časa. Enako razmišljajo voditelji drugih krščanskih občestev. "Iračani so dovolj trpeli že zaradi ukrepov, sprejetih leta 1991," je zapisal dr. Konrad Raiser, generalni sekretar Svetovnega združenja cerkva, v katerega so vključene predvsem ortodoksne in protestantske cerkve. Že oktobra lani je to združenje izrazilo obžalovanje, ker najmočnejši narodi na vojno gledajo kot na sprejemljiv inštrument zunanje politike, čeprav s tem kršijo pravila ZN in zanikajo krščanski nauk. Proti vojni sta se javno izrekla voditelja katoliške in anglikanske cerkve v Veliki Britaniji - westminstrski nadškof kardinal Cormac Murphy O'Connor in canterburyjski nadškof dr. Rowan Williams. Čeprav sta konservativni katolik in liberalni anglikanec pogosto različnega mnenja, sta tokrat nastopila enotno: "Nismo še dosegli stopnje, ko bi bila vojna zares potrebna kot zadnji izhod." Poslanici miru se je pridružil oxfordski škof Richard Harries: "Nobena država ne bi smela iti v vojno, če njena vlada ne meni, da za to obstajajo moralni razlogi. In v tem primeru moralni argumenti niso prepričljivi." Že 20. januarja je proti vojni z javno izjavo odločno nastopila Nemška škofovska konferenca. Politični pritisk z grožnjami je včasih etično upravičen, preventivna vojna pa po mnenju nemških škofov nikakor ni opravičljiva: "Vojna je vedno hudo zlo. Zaradi tega pride v poštev samo, če bi bili napadeni ali če bi z vojno preprečili najhujše zločine zoper človeštvo, kakršen je genocid ... Varnostna politika, ki zagovarja preventivno vojno, je v nasprotju s katoliškim naukom in mednarodnim pravom ... Preventivna vojna je agresija, zaradi česar je ni mogoče prikazovati kot pravično samoobrambno vojno ... V tem času nikomur nista dovoljena taktični oportunizem in vdaja navidezni neustavljivosti procesa."
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
