Romanca iz Depale vasi

Kako je Barbara Brezigar rešila Janeza Janšo zaslužene kazni

Ali H. Žerdin  |  Mladina 27  |  9. 7. 2003

Razpoloženje na ploščadi pred ljubljanskim sodiščem je bilo nenavadno. Tožilec Gorazd Fišer je ravno izgubil primer; četverica, ki jo je preganjal, je bila oproščena. Kljub temu pa se je zdelo, da je dobre volje. Odvetnik Jože Hribernik, ki je iz sodišča prišel kot zmagovalec, saj je bil njegov klient spoznan za nedolžnega, pa je imel na obrazu senco nezadovoljstva. "Gnil kompromis," je dejal, ko je komentiral sodbo. Kako to, da je tožilec, ki je izgubil primer, dobre volje, odvetnik, ki je dokazal klientovo nedolžnost, pa ne kaže navdušenja? Pač, sodnik Gorazd Fabjančič je pred nekaj trenutkov razglasil sodbo v primeru Depala vas. Pri zapletenih štorijah pa je pogosto tako, da se v zmagi skriva seme poraza, v porazu pa seme zmage. In kaj je sklenil sodnik Fabjančič, da je zmagoviti odvetnik Hribernik sodbo označil za gnil kompromis, poraženi tožilec pa je bil z izrekom sodbe zadovoljen? Sodišče si je pred izrekom sodbe zastavilo dve vprašanji, je uvodoma povedal sodnik. Prvič, ali je četverica, ki se je znašla na zatožni klopi, leta 1994 Milanu Smolnikarju protipravno odvzela prostost? In drugič, ali je to storila na grozovit način?

Kazenski zakonik pozna tri oblike protipravnega odvzema prostosti. Najbolj blaga oblika govori o tem, da nekdo nekoga protipravno zapre, ima zaprtega ali mu kako drugače omeji svobodo gibanja. Hujša oblika govori o tem, da protipraven odvzem prostosti zakrivi uradna oseba. Najhujša oblika, ki jo predvideva kazenski zakonik, pa govori o tem, da je protipraven odvzem prostosti storjen na grozovit način. Kazenski zakonik za najhujšo obliko protipravnega odvzema prostosti predvideva zaporno kazen do petih let. Uradni osebi, ki zakrivi "običajen" protipraven odvzem prostosti, grozijo tri leta zapora. Ker pa se je eksces pri Depali vasi pripetil leta 1994, je kaznivo dejanje "običajnega" protipravnega odvzema prostosti zastaralo že leta 1996. Leta 2000 je zastarala tudi oblika "običajnega" protipravnega odvzema prostosti, ki jo zakrivi uradna oseba. Ker je zadeva "Depala vas" med potovanjem skozi institucije pravne države preživela vse možne dogodivščine, je ljubljansko okrožno tožilstvo obtožnico zoper osumljene lahko vložilo šele dobrih šest let po dogodku. Kot rečeno: leta 2000 je lahko tožilstvo osumljence preganjalo le še zaradi protipravnega odvzema prostosti na grozovit način.

Statistika kaže, da sodišča v dobri desetini primerov izrečejo oprostilne sodbe. Verjetnost, da bi tožilstvo obtožencem v zadevi Depala vas lahko dokazalo, da so kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti izvedli na grozovit način, pa je bila že od samega začetka bistveno nižja.

Zakaj se je tožilec vendarle odločil za kazenski pregon, če pa je bila verjetnost, da bi s pregonom uspel, precej nižja kot v običajnih primerih? Zato, ker pri zadevi Depala vas ni šlo zgolj za konkretno vprašanje, ali so štirje obtoženci krivi. Šlo je tudi za načelno vprašanje, ali je dejstvo, da se vojaški uslužbenci ukvarjajo s civilnimi osebami, dopustno. Načelno vprašanje, ali možje v vojaških uniformah, ki nosijo izkaznico pooblaščene uradne osebe, smejo obdelovati civilno osebo, je vsaj tako pomembno kot vprašanje, ali so štiri osebe krive. Na vprašanje, ali vojaški organi imajo pooblastilo, da se ukvarjajo s civilno osebo, sta namreč po letu 1994 odgovarjali dve veji oblasti, zakonodajna in izvršilna. Temeljitejšega odgovora sodne veje oblasti pa do letošnjega leta nismo imeli.

Vprašanje pooblastil varnostnih organov obrambnega ministrstva pa ni pomembno zgolj zaradi zadeve Depala vas. Še v času, ko je obrambno ministrstvo vodil Jelko Kacin, je obveščevalna varnostna služba (OVS) obrambnega ministrstva civilnim osebam pošiljala vabila na informativne pogovore. Tako je novembra 1994 vabilo na informativni pogovor, ki naj bi se dogodil na sedežu OVS-a, prejel dr. Rudi Rizman. Zahteva, naj OVS opravi pogovor z dr. Rizmanom, je nastala na ljubljanskem okrožnem tožilstvu, profesorja pa naj bi zaslišali zaradi suma storitve kaznivega dejanja vohunjenja. Dr. Rizman se na vabilo OVS-a ni odzval, ker je bil prepričan, da se varnostniki obrambnega ministrstva ne morejo ukvarjati s civilno osebo. Leta 1995 pa so varnostniki obrambnega ministrstva vabilo na zaslišanje poslali Milanu Smolnikarju; ko je odvetnik Zdolšek obrambnemu ministru Kacinu poslal oster protest, je od predstojnika OVS-a dobil pojasnilo, da je zahteva, naj OVS zasliši Smolnikarja, nastala na ljubljanskem tožilstvu. Sredi devetdesetih let je torej ljubljansko okrožno tožilstvo v več primerih varnostnikom obrambnega ministrstva nalagalo, naj opravijo zaslišanja s civilnimi osebami. Ljubljansko tožilstvo je zagovarjalo hipotezo, da se varnostniki obrambnega ministrstva smejo ukvarjati s civilisti. Leta 1996, dobri dve leti po incidentu v Depali vasi, je Barbara Brezigar, tedaj vodja skupine tožilcev za posebne naloge, zavrgla ovadbe proti ovadenim pripadnikom obrambnega ministrstva, ki so Smolnikarju odvzeli prostost. Ovadbe pa je zavrgla z obrazložitvijo, da so akterji dogodka pri Depali vasi ravnali skladno s svojimi pooblastili. Ravnanje tožilke Brezigarjeve je imelo dve posledici. Prvič, pod vprašaj je postavila argumentacijo tedanjega predsednika vlade dr. Drnovška, ki je aprila 1994 predlagal odstavitev obrambnega ministra Janše, ker je pri Depali vasi prišlo do prekoračitve pooblastil in nedopustnega vojaškega vmešavanja v civilno sfero. S tem, ko je tožilka Brezigarjeva zavrgla ovadbe, je intervencijo pri Depali vasi razglasila za dopustno. In če naj bi bila intervencija pri Depali vasi dopustna, odstavitev obrambnega ministra Janše ni imela vsebinskega kritja.

Odločitev tožilke Brezigarjeve pa je imela še eno, bolj subtilno posledico. Pravna teorija dopušča, da lahko zahtevo za izvedbo preiskave, če tožilec od nje odstopi, vloži tudi oseba, ki je z nekim kaznivim dejanjem oškodovana. Ker pa je tožilka z odločitvijo o ovadbi zavlačevala, je s tem povečala verjetnost, da bi zadeva zastarala. Smolnikarjev odvetnik je dve leti in pol zatem, ko je vložil zahtevo za uvedbo preiskave, dosegel, da se je zadeva premaknila z mrtve točke. Vendar je bila pravnomočna odločitev o uvedbi preiskave sprejeta skoraj pet let po dogodku. Obtožnica je postala pravnomočna šele sedem let po dogodku. Odisejada primera Depala vas skozi meandre pravosodja pa s tem še ni bila končana. Ko naj bi se proces začel, je obramba zahtevala, naj se sodnika Mitjo Šinkovca izloči, ker bi utegnil biti zaradi sorodstvene vezi s tiskovno predstavnico predsednika Kučana pristranski. Za novo imenovano sodnico Silvano Vrebac Arifin se je izkazalo, da je "okužena", zato je bila glede na odločbo ustavnega sodišča izločena tudi ona. Ponovno sojenje je tako trajalo med letošnjim marcem in junijem. 30. junija je sodišče razglasilo oprostilno sodbo. Oprostilno sodbo s pomenljivim podtonom. Sodišče je namreč ob tem, da je štiri obtožene razglasilo za nedolžne, dodalo, da je bila kri, prelita pri Depali vasi, posledica protipravnega ravnanja. Ko je sodišče iskalo odgovor na vprašanje, ali so uslužbenci obrambnega ministrstva Milanu Smolnikarju prostost odvzeli na grozovit način, je presodilo, da grozovitosti ob tem ni bilo. To pomeni, da se pri Depali vasi ni pripetila t.i. kvalificirana oblika kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti. Pred tem pa si je sodišče zastavilo tudi osnovno vprašanje: ali je pri Depali vasi prišlo do protipravnega odvzema prostosti? Sodnik Fabjančič je ob izreku oprostilne sodbe povedal, da je so varnostniki obrambnega ministrstva Smolnikarju prostost odvzeli na protipraven način. Ker pa je "osnovna" oblika kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti zastarala, četverice sodišče pač ni moglo obsoditi.

Pa je pri zadevi sploh šlo za to, da se četverico spravi v ječo? Tožilec Fišer je med zaključno besedo povedal, da je tožilstvo glede predloga, kakšno kazen naj izreče sodišče, v zadregi. Predlagal je sankcijo "opominjevalne narave, torej pogojno obsodbo". Dodal je, da so bili obtoženi že s tem, da so bili dolga leta izpostavljeni v medijih, dovolj kaznovani. Hkrati pa je poudaril, da v Sloveniji ne more biti prostora za nezakonit poseg vojske v civilno sfero.

S tem, ko je sodišče v izreku sodbe povedalo, da je pri Depali vasi kljub oprostilni sodbi prišlo do protipravnega odvzema prostosti, je po devetih letih jasno odgovorilo tudi na vprašanje, ali civilizacijski standard, ki prepoveduje poseg vojske v civilno sfero, še velja. Odgovor okrožnega sodišča je jasen: še velja. Res pa je, da sta sredi devetdesetih let obrambno ministrstvo in ljubljansko okrožno tožilstvo ta standard zamajala.

Nekorektno pa bi bilo, če bi za ogrožanje tega standarda krivili zgolj Janšo ali Barbaro Brezigar. Standard, da vojaki ne smejo tacati po civilnem terenu, so s sprenevedanjem leta 1992, torej dve leti pred Depalo vasjo, ogrozili tudi drugi udi slovenske oblasti. Junija 1992 je namreč petčlanska ekspedicija, sestavljena pretežno iz Vrhničanov, krenila v Celovec, da bi pri severnih sosedih poravnali neporavnane orožarske račune. V ekspediciji sta bila tudi dva uslužbenca teritorialne obrambe. Ekspedicija je neporavnane račune želela poravnati tako, da je grškega trgovca z orožjem zvlekla v avto, načrt pa je bil, da bi ga prepeljali na južno stran Karavank. Ekspedicija se je končala s polomijo, saj je ugrabljeni trgovec pobegnil iz avta, avstrijska policija pa je člane ekspedicije ujela, aretacijo posnela s kamero ter vse skupaj priprla. Sodišče jih je spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja prisiljenja - kaznivo dejanje prisiljenja je prvi sorodnik kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti. In kaj je bilo s pripadnikoma TO, ki sta bila člana celovške ekspedicije? Nič. Major Pavlin, ki je uvedel disciplinski postopek zoper enega od članov ekspedicije, je bil za nekaj časa prestavljen na stranski tir. Njegov naslednik major Balant, ki je disciplinski postopek ustavil, je leta 2000, ko je posle obrambnega ministra opravljal Janez Janša, prevzel vodenje sektorja za obveščevalne zadeve v generalštabu Slovenske vojske. Enega od članov ekspedicije v Celovec, ki junija 1992 še ni bil uslužbenec obrambnega ministrstva, so kmalu zatem zaposlili v varnostni službi obrambnega ministrstva. In mož, ki je bil leta 1992 član celovške polomije, kmalu zatem pa so ga zaposlili na obrambnem ministrstvu, je bil leta 1994 tudi član ekspedicije, ki je pri Depali vasi zgrabila Milana Smolnikarja. Andrej Podbregar je bil spoznan za nedolžnega.

Ko je leta 1992 Mladina poročala o celovškem ekscesu, se ni nikomur zdelo vredno razmisliti, kam vodi takšno ravnanje ljudi, povezanih z obrambnimi strukturami.

Sporočilo: to je prepovedano

Stojan Zdolšek, odvetnik Milana Smolnikarja

Ste z odločitvijo sodišča v zadevi Depala vas, ki je štiri obtožence oprostilo, hkrati pa je sodnik v obrazložitvi povedal, da je bilo njihovo dejanje, storjeno leta 1994, protipravno, zadovoljni?

Že večkrat sem povedal, da sta bila zame v tej zadevi ključna dva dogodka. Prvič, ko nam je višje sodišče leta 1999 pritrdilo, da obstaja utemeljen sum za tovrstno kaznivo dejanje. S tem je višje sodišče že povedalo, da vojaške oblasti ne smejo posegati v civilno sfero. In drugič, da je tožilstvo ponovno prevzelo pregon, nadaljevalo preiskavo in vložilo obtožnico. S tem sem kot pravnik dobil jasen znak, da v Sloveniji pravni standard o nedopustnosti vojaškega posega v civilno sfero obstaja. Zato je zame drugotnega pomena, kdo konkretno je bil tisti, ki je Smolnikarja pod hruško v Depali vasi obdelal. Pomembno je sporočilo, da je tako početje prepovedano.

Gre tudi za kulturni in politični standard. Ta standard je bil - če ne prej - postavljen leta 1989.

Gre za obči civilizacijski standard. Država, ki bi dopustila, da ima zakone, ki vojski dovoljujejo takšne posege, bi bila daleč od demokratične države. Tak sistem imajo diktature.

Ponovimo. Ko je tožilka Barbara Brezigar zavrgla ovadbe, češ da pri Depali vasi ni prišlo do pripravnega odvzema prostosti in prekoračitve pooblastil, ste se odločili za t.i. subsidiarni pregon. Kaj to pomeni?

Subsidiarni pregon pomeni, da neka oseba, ki je bila z določenim kaznivim dejanjem oškodovana, hkrati pa je tožilec odstopil od pregona ali zavrgel ovadbo, sama nadaljuje kazenski postopek.

Kot pooblaščenec Milana Smolnikarja ste pregon prevzeli avgusta 1996. Preiskava pa je bila pravnomočno uvedena februarja 1999. Kaj se je dogajalo v teh dveh letih in pol?

Avgusta 1996 smo po pooblastilu Milana Smolnikarja na okrožno sodišče v Ljubljani podali zahtevo za preiskavo. Tedanji preiskovalni sodnik se z uvedbo preiskave ni strinjal in je zahtevo poslal tričlanskemu senatu okrožnega sodišča. Ta pa je oktobra 1998 vendarle sprejel sklep o uvedbi preiskave. Obramba osumljenih se je na ta sklep pritožila na višje sodišče. To je februarja 1999 pritožbo obrambe zavrnilo. S tem je sklep o uvedbi preiskave postal pravnomočen.

Kaj je bilo potrebno v primeru Depala vas pokazati med preiskavo?

Sodišče je pred uvedbo preiskave moralo ugotoviti, ali obstaja utemeljen sum o obstoju očitanega kaznivega dejanja. Že v tej fazi je torej potrebno predložiti dokaze, ki govorijo o utemeljenosti suma. Kaznivo dejanje mora biti na ustrezen način opisano, utemeljeni sum mora biti ustrezno obrazložen. Sodišče mora potem presoditi, ali je to, kar se očita, sploh kaznivo dejanje, in ali je sum res utemeljen. Med preiskavo se potem raziščejo vsa dejstva: torej dejstva, ki govorijo v prid trditvi, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, kot tista, ki govorijo v prid trditvi, da kaznivega dejanja ni bilo. Ko je preiskava zaključena, se subsidiarni tožilec odloči, ali bo vložil obtožnico. Pregon pa lahko nadaljuje tudi državni tožilec.

Če je tožilka Brezigarjeva leta 1996 zavrgla ovadbe, je leta 1999 tožilec Fišer, ko je bila preiskava vendarle uvedena, ponovno prevzel pregon. Bi vi, če bi pisali obtožnico, to napisali drugače kot tožilec Fišer?

Ne. Naša obtožnica bi bila podobna kot ta, ki jo je napisal tožilec Fišer. Ko je bila preiskava zaključena, je tožilec lahko vložil le obtožnico za kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti na grozovit način. Vsa ostala kazniva dejanja so do tedaj namreč že zastarala. Tudi ta obtožnica je prestala vse preizkuse, saj je obramba podala ugovor zoper obtožnico, senat okrožnega sodišča pa je ta ugovor zavrnil.

Od dogodka pri Depali vasi do trenutka, ko je bila preiskava pravnomočno uvedena, je minilo praktično pet let. Kazenski zakonik za osnovno obliko kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti, ki ni izvedena na grozovit način, predvideva najvišjo zaporno kazen treh let, absolutni zastaralni rok pa je šest let. So torej zastaralni roki prekratki? Ali pa se je zgodilo nekaj drugega?

Zastaralni roki niso prekratki.

Torej se je zgodilo nekaj drugega.

Zgodilo se je, da je postopek trajal predolgo. Tožilka Brezigarjeva je dve leti porabila za to, da je sprejela odločitev in zavrgla ovadbe.

Dve leti? Je običajno, da je ta faza postopka tako dolgotrajna?

V praksi tožilci to fazo opravijo nekako v treh mesecih. Kolikor so mi znana sedanja navodila, ima zdaj tožilec na voljo 90 dni, da odloči o ovadbi.

Je pa tožilka Brezigarjeva ta primer nekako posvojila. Z njim se je najprej ukvarjala kot namestnica tedanjega ljubljanskega tožilca Miklavčiča, leta 1996, ko je postala vodja tožilske skupine za posebne naloge, pa je primer potoval skupaj z njo.

Drži. Z okrožnega tožilstva je šla za vodjo posebne skupine. Razlogi za predodelitev primera z ljubljanskega okrožnega tožilstva na posebno skupino mi niso znani. Vsekakor pa primer Depala vas ni primer, ki bi sodil v opis del in nalog posebne skupine, saj pri Depali vasi ni šlo za organizirani kriminal. Ovadba, ki smo jo podali marca 1994, je namreč govorila o protipravnem odvzemu prostosti, prekoračitvi pooblastil in poškodovanju tuje stvari.

Tožba proti ljudem, ki so izvedli akcijo pri Depali vasi, je padla na točki, ali je bilo dejanje storjeno na grozovit način. Kateri elementi sploh navajajo na misel, da je bilo dejanje storjeno na grozovit način?

Element grozovitosti, ki smo ga zapisali v zahtevo za preiskavo in kateremu je pritrdilo tudi višje sodišče, je način, kako je bila mojemu klientu odvzeta prostost. Izvajalci akcije so bili maskirani. V rokah so imeli orožje. Razbili so steklo na avtomobilu. Sam Smolnikar je bil poškodovan. Dobil je udarce. Niti ni pomembno, ali je ob tem utrpel hude ali lažje poškodbe. Avtomobili, ki so blokirali cesto, so bili brez oznak. Vse to človeka prestraši, vzbuja mu neko grozo. Res pa je, da je sodna praksa o tem, kaj je grozovito, skopa.

Ali pri nas kak soroden primer obstaja?

Po našem vedenju ne. Element grozovitosti bi lahko bil tudi v trajanju; če je nekomu, denimo, prostost protipravno odvzeta za dalj časa, če je ob tem maltretiran.

Obstaja še kak element, ki bi lahko govoril o grozovitosti odvzema prostosti?

Smolnikarja, ki je ležal v urgentnem bloku Kliničnega centra, so stražile vojaške osebe. Uniformirani vojaki so bili pred vrati bolniške sobe in celo pred njegovo posteljo je stal uniformiran vojak. Ko sem tiste noči prišel v urgentni blok, ki je bil sicer povsem prazen, le vojaki so stali na hodniku, me je bilo groza. Sam sem se počutil izredno nelagodno, celo prestrašeno. To je element, ki kaže na grozovitost odvzema prostosti. Ko si že pretepen in ko imaš razbito glavo, ob tebi še vedno stoji vojak.

Slovenija je bila leta 1994 že relativno mirno podalpska dežela. Res je sicer, da so se ponoči dogajali kakšni čudni manevri, vendar Slovenija tedaj ni bila niti Portugalska niti Grčija v obdobju diktature niti Latinska Amerika. Bila je mirna podalpska parlamentarna demokracija. Ali ni tako, da je neko dejanje državnih uslužbencev v parlamentarni demokraciji prej pripoznano za grozovito kot pa v diktaturah? Standardi grozovitosti so najbrž v parlamentarni demokraciji drugačni kot v diktaturi.

Vprašanje je, ali mora biti grozovitost podana objektivno ali pa gre za subjektivno dojemanje grozovitosti. Menim, da mora biti grozovitost podana objektivno. Je pa tudi po mojem mnenju v mirni in civilizirani državi že to, da te zaustavijo zamaskirane vojaške osebe, ti razbijejo stekla na avtu in te izvlečejo iz avta, grozovito. Sodišče je presodilo, da za to ni bilo dovolj dokazov. Odločitev težko komentiram. Najbolj prav bi bilo, če bi tožilec, ki je po mojem mnenju izvrstno zastopal obtožbo, vložil pritožbo. S tem bi dobili vsaj določeno prakso na višjem sodišču. Če, seveda, zadeva vmes ne bo zastarala.

Zastarala pa bo marca 2004.

Točno.

Se vam zdi sodba nenavadna? Obtoženci so bili oproščeni, hkrati pa je sodnik v sklepni besedi dejal, da je bilo dejanje, ki so ga obtoženci storili, protipravno. Ker pa je dejanje protipravnega odvzema prostosti že zastaralo, je sodnik četverico pač oprostil.

Obrazložitev predsednika senata se mi zdi korektna. Sodišče je razsojalo o obtožnici, ki je govorila o hujši, kvalificirani obliki kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti. Sodnik je ugotovil, da obstajajo znaki osnovne oblike kaznivega dejanja, torej znaki kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti. To je tudi pojasnil: pojasnil je, da storilci niso imeli pristojnosti, da počno, kar so storili. Pojasnil je tudi, zakaj je izrekel oprostilno sodbo: ker po njegovem ni dokazov, da je bil odvzem prostosti izveden na grozovit način. Vendar bi lahko sodišče samo v izreku sodbe storilce - ne glede na obtožnico - obsodilo za storitev osnovne, torej blažje oblike protipravnega odvzema prostosti. Sodnik pa je pojasnil, da dejanja ni prekvalificiral, ker je blažja oblika že zastarala.

Dr. Šturm, nekdanji predsednik ustavnega sodišča, je namreč protestiral, da je sodnik kršil pravice obtoženih, ko jih je razglasil za krive za dejanje, za katero jim ni bilo sojeno. V resnici pa je sodnik sporočil, da bi storilce obsodil za blažjo obliko kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti, vendar je blažja oblika že zastarala.

Če osnovna oblika ne bi zastarala, bi sodišče imelo možnost, da storilce obsodi po odstavku člena, ki govori o protipravnem odvzemu prostosti s strani uradnih oseb, torej za blažjo obliko. Že ves čas me zelo preseneča, da nekateri intelektualci z desne politične opcije ne morejo pogledati resnici v oči. V tej zadevi gre namreč za temeljne civilizacijske standarde. Zgolj zaradi nekih kratkoročnih političnih interesov prisegajo na laž. Laž jim je aksiom. Intelektualci bi morali poskrbeti, da bi bila resnica na prvem mestu. Osnovna resnica pa je: vojska je protipravno posegla v civilno sfero. Janez Janša, denimo, ki neprestano žali Smolnikarja, da je bil ta policijski špicelj, temeljne resnice s tem v ničemer ne spreminja. Mar sme vojaška policija pretepati policiste ali njihove tajne sodelavce, ki so sestavni, z zakonom določeni del policijskega ravnanja? Ne sme. Prepričan sem, da se bo s tem še naprej manipuliralo. Zato se mi zdi reakcija prof. dr. Šturma, ki je bil ustavni sodnik, neokusna in pomeni poseg v neodvisnost sodnika. Očitno pa nekateri ljudje resnice o tem postopku ne morejo sprejeti.

Dr. Šturm je ob Matevžu Krivicu eden najbolj zaslužnih, da je bil vojaški dokument 5044/3, ki je bil corpus delicti na procesu proti četverici, leta 1989 s strani slovenske skupščine ocenjen za protiustavnega in nezakonitega. S tem je bil tudi postavljen kulturni standard o nedopustnosti poseganja vojske v civilno sfero.

Zaradi tega obema pripisujem izjemne zasluge. Hkrati pa me tokratna reakcija dr. Šturma žalosti.