"Brezigarjeva je rekla, da je samo vprašanje časa, kdaj bo Smolnikar aretiran."

Vojko Smole, pripadnik specialne brigade Moris v času afere Depala vas, priča, da je Barbara Brezigar sodelovala na sestankih, kjer so pripravljali aretacijo Milana Smolnikarja

Vinko Beznik je v intervjuju za Mladino prejšnji teden izjavil, da je pri pripravi aretacije civilista Milana Smolnikarja sodelovala tudi Barbara Brezigar. Poleg tega smo izvedeli, kako se je specialna enota policije odzivala na vse sumljive dejavnosti 1. specialne brigade Moris. V Morisu je takrat služboval tudi Vojko Smole. Smole je bil akter vseh Morisovih akcij, ki so vrhunec dosegle z aretacijo in s pretepanjem Milana Smolnikarja. Pravi, da je v tistem času navodila za akcije dobival tudi od tožilca Tomaža Miklavčiča in od tožilke Barbare Brezigar.

Kako ste prišli v 1. specialno brigado Moris?

Pred vojno sem bil aktiven v JLA. Ko se je začela vojna, sem prišel na policijsko postajo v Črnuče, kjer sem pustil avtomobili, kot je bilo dogovorjeno, in šel na Mačkovo, kjer sem uredil dokumentacijo. Najprej sem bil poslan v Krvavo Peč, od tam za varnostnika Brečiču, ki je bil pilot v JLA. Potem sem bil nekaj časa varnostnik Jožefa Slane, ki je bil odgovoren za protiletalsko obrambo. Zaradi mojih psihofizičnih sposobnosti so me predlagali za specialno brigado Moris. Ko sem prišel tja, sem imel pogovor s Tonetom Krkovičem. Dodelili so mi skupino in začel sem jo uriti.

Kaj ste počeli v Morisu?

Bil sem poveljnik protidiverzantskega voda. Delal sem z Milanom Smolnikarjem, ki je bil pristojen za protiteroristične zadeve. Vse akcije, ki smo jih vadili, smo delali skupaj.

Kaj veste o aretaciji Milana Smolnikarja?

Vem, da se je dolgo pripravljala. Na vseh tistih sestankih, ki smo jih imeli s Kunstljem, z Njavrom, se je vedelo, da se aretacija pripravlja. Tudi meni je bilo tako predstavljeno. Tako sem tudi prišel zraven. Rečeno mi je bilo, da je Smolnikar infiltriran v našo enoto z namenom, da bi pridobival informacije, kaj se v Kočevski Reki dogaja. Ker Milan Smolnikar v enoto Moris ni mogel več vstopiti, saj mu je prenehalo delovno razmerje, ker sva veliko sodelovala, med vojno in kasneje, in ker sem njegov prijatelj ter ima vame zaupanje, so mi rekli, da bi bilo dobro, če ga spremljam in ugotovim, s kom se druži, da bi tako dobival podatke.

Kako se je akcija začela? Vaša naloga je bila, da ga spremljate?

Tako nekako so hoteli. Situacija je bila takrat zelo napeta. Ko sem prišel gor v sobo na prvi sestanek, so bili tam Janez Janša, Tone Krkovič in njegova ekipa. Rekli so: stvar je taka, da Smolnikar dela proti nam in rovari, zbira podatke, krade informacije, krade dokumente, poskušal bo še koga podkupiti. Kar dela, dela protipravno, našo enoto hočejo uničiti. Mi vemo, da si z njim v dobrih odnosih, zdaj boš moral delati z nami, ker on dela proti državi. Mi smo za državo, on pa jo hoče sesuti. Mi imamo vso pravno podlago.

Kdo pa je bil še zraven?

Janša, Krkovič in ekipa iz 6. uprave - Podbregar, Kermavnar, Mikuš.

To je bil prvi sestanek?

To je bil prvi sestanek, uvodni sestanek, na katerem je bil tudi Janša, potem ga ni bilo na nobenem več.

Kakšen je bil načrt akcije za aretacijo Milana Smolnikarja?

Rečeno je bilo, da če ne bo šlo drugače, ga je treba na terenu zvabiti nekam na Dolenjsko, kjer sem jaz doma, starši njegove žene pa naj bi imeli tam nekje vikend, tako so mi povedali, sam tega ne vem, ker je te podatke zbiral Darko Njavro ... Torej, da bi ga zvabili na določeno območje, kjer bi nastavili tudi kamere, vse skupaj bi se posnelo, kako pridobiva dokumentacijo, da bi se potem prikazalo, da rovari, prav tako vsi ljudje, ki so za njim. Namen je bil, da Smolnikarja zvabimo v past, nastavimo kamere in vse posnamemo, kako od mene ali od Kunstlja sprejema papirje. Na podlagi tega bi ga lahko bremenili, da dela za ministrstvo za notranje zadeve.

Kdo pa je sodeloval na finalnih sestankih?

Takrat je sodeloval tudi tožilec Tomaž Miklavčič. Krkovič je organiziral sestanek z njim v Zeleni jami v nekem lokalu. Mene so poklicali, naj pridem, Krkovič in Njavro sta ostala v avtomobilu, tam je bil še Suhadolnik pa Marjan Jerman s televizije. Ko sem prišel noter, je bil tam Miklavčič in še dva druga iz specialne enote. Midva z Miklavčičem sva se usedla in povedal mi je, da Smolnikar dela proti državi, da je to vse protipravno, da je on tožilec. Ko mi je govoril, sem videl, da to niso več heci. Rekel je, naj sodelujem in zbiram podatke, ko bo prišel čas, jim bom te podatke dal. Ko bo zbranega dovolj materiala, da ga lahko obremenijo, ga bodo aretirali.

Ampak to ni bil edini sestanek?

Z Miklavčičem je bil edini.

Imeli pa ste še druge sestanke?

Enkrat sva šla s Kunstljem k Barbari Brezigar prav gor, kjer je še imela pisarno. Ko smo se pogovarjali z njo, je rekla isto, da se dela proti državi, da je to nepravilno početje z njihove strani in naj se podatki zbirajo naprej. Rečeno je bilo, če bi se slučajno počutila ogrožena, jo lahko pokličeva in bo ona poskrbela za najino zaščito. Ne vem pa, koga bi poklicala. Ne vem tudi, koliko je bilo to res, ker me je enkrat Kunstelj klical iz kafiča ob treh zjutraj, da ga hoče nekdo ustreliti. Mogoče je bilo to zaigrano, ker so slutili, da nočem sodelovati. Šel sem ga iskat in ga odpeljal. Enkrat je tudi prišel k meni s prerezano hlačnico, vendar ne globoko. Obstaja celo zapisnik, ker so prišli trije kriminalisti, ampak Kunstelj je bil vsega zmožen, sumil sem ga, da si je to naredil sam - za imidž. Ko se je približevala aretacija, so rekli, da morava v kasarno v Šentvid. Za najino varnost je bil odgovoren Brane Lukač. Komando je dal Krkovič, da morava zaradi zaščite priče spati tam. Ko sem prišel tja, sem videl, za kaj gre, rekel sem, da se tega ne grem, in sem šel. Usedel sem se v svoj avto in šel domov.

Če se vrnemo k sestankom, je bil še kakšen?

Tretji sestanek je bil na 6. upravi obrambnega ministrstva, to pomeni obveščevalna dejavnost obrambnega ministrstva, vodil ga je Dušan Mikuš. Barbara Brezigar je prišla na obrambno ministrstvo dva dni pred aretacijo.

Kdo je še bil na tem sestanku dva dni pred aretacijo Milana Smolnikarja?

Barbara Brezigar, Norbert Gašper in še eden. Ko smo prišli gor, nas je Mikuš predstavil, ampak njega ni bilo na sestanku. Kunstelj in jaz sva se pogovarjala vsak posebej. Rečeno je bilo, naj napišem poročilo, kdaj sem bil s Smolnikarjem, kje sem bil. To poročilo sem tudi napisal, vendar samo resnico, nisem napisal, da je Milan od mene zahteval kakšne podatke, ker to ni bilo res.

Brezigarjeva je rekla, da napišite poročilo?

Ja, poročilo, in rekla je, da je že toliko zbranega, da je samo vprašanje časa, kdaj bo Smolnikar aretiran. Točno vem, da je bilo to dva dni pred aretacijo, ne en dan, ampak dva dni. Ker po tistem sestanku, naslednji dan, je prišla direktiva, naj greva Turkovič in jaz, Turkovič kot moj varnostnik, naj greva na Dolenjsko.

Pred kom so vas varovali?

Očitno pred ministrstvom za notranje zadeve. Rekli so, da so naša življenja ogrožena, ker naj bi bila Kunstelj in jaz obremenilna za Smolnikarja in tiste, ki z njim sodelujejo.

Kdo pa je sodeloval pri sami aretaciji?

Ti, ki so bili navedeni, Suhadolnik, Njavro, Podbregar, Krejan, Otoničar, Bolčik. Za te sem siguren. Dogovor je bil tak, da gre Kunstelj k Smolnikarju in da mu bo dal dokumente, češ da hoče Smolnikar pridobiti dokumente na vohunski način, dokumente ministrstva za obrambo in enote Moris. Kunstelj bi moral sporočiti, kje bo dokumente izročil, da bi oni lahko vse posneli.

Zakaj pa ga niso aretirali na Dolenjskem, kot je bilo načrtovano?

Hoteli so, da ga jaz speljem dol.

Kaj bi naredili, ko bi ga aretirali?

Ne vem, odpeljali bi ga v njihovo rezidenco v Kočevski Reki.

Kaj bi tam z njim?

Tam bi ga zasliševali, dokler ne bi vsega priznal. Tudi pri tej aretaciji v Depali vasi je bil cilj, da ga aretirajo in odpeljejo na neznano lokacijo in ga zaslišujejo, a ker je bila akcija nespretno izvedena, pa policisti so jih presenetili, in ker je bilo preveč očividcev, niso mogli. Če ne bi bilo očividcev, bi ga odpeljali v Kočevsko Reko, kjer bi z njim šli v nadaljnje postopke. Bogve kako. Promet je bil prevelik, policisti so jih videli, pa še ven iz avta ga niso mogli dobiti, ker se jim je noter zaklenil. Akcija je bila izpeljana amatersko. Ko smo izvajali akcije mi ..., na primer aretacija kosovca Suljeviča je trajala 45 sekund. Ko smo džip pripeljali pred blok, sem prižgal štoparico, šli smo gor, razbili vrata, ga aretirali in prišli nazaj v avto, vse v 45 sekundah in smo se že peljali.

Zakaj ste ga pa aretirali?

Ker je bilo rečeno, da je kontraobveščevalni oficir in ga je treba aretirati.

Janša je na internetu predstavil zaupni dokument, kjer piše, da ste sledili Kučanu, Kocijančiču, Bezniku, novinarjem Mladine. Je to res in zakaj?

Seveda. Direktiva je bila, da se zasledujejo vsi ljudje v zvezi z Beznikom in ožjim krogom predsednika Kučana. Vsi ti naj bi bili pod nadzorom.

Zakaj pa?

Rekli so, da se dela, da bi bil prevzem oblasti, in da bi bilo treba ministrstvo za notranje zadeve, po domače povedano, razbiti, ker so to ljudje, ki delajo proti državi.

Se je Janša v tistem času pogosto pojavljal v Kočevski Reki?

Bil je nekajkrat. Bil je na uradnih obiskih kot minister za obrambo, bil pa je tudi tako, da je prišel in je šel direktno samo s Krkovičem na pogovor.

Vaša naloga je bila, da v vojni zavarujete državni vrh. Zakaj niste bili bliže Ljubljani, kjer je vrh države?

Krkovič je hotel, kolikor sem razumel, da je zaščitna enota Moris, ki naj bi v primeru mobilizacije varovala predsedstvo, čim bliže Gotenici. Če bi se naši politični voditelji, predsedstvo, umaknili v Goteniški Snežnik, bi mi morali za njimi. S tem bi avtomatsko posegli v sedež specialne policijske enote za urjenje, ki je bil v Gotenici. Takrat se je že govorilo, da je treba imeti v Kočevski Reki le specialno enoto Moris in nič specialne enote policije. Takrat so govorili, da so veliko dosegli, ker je policija dala Jasnico nazaj v civilne roke.

Policija jih je ves čas zelo motila?

Ja, med vojno smo dobro sodelovali, potem pa je bilo vsega konec.

Kaj pa akcija Manever?

Ta akcija je bila peljana strogo skrito. Zanjo je vedel samo ožji krog. Tudi tisti fantje, ki naj bi sodelovali v njej, dejansko niso vedeli, kam bodo šli. Vedeli so Krkovič, Njavro in še nekaj ljudi iz ožjega kroga. Tisti vojaki, ki so dejansko šli v akcijo, sploh niso vedeli, kaj delajo in za koga. Ubogali so le ukaze.

Ste šli večkrat na vladne objekte, kot to razlaga Janša, češ da je bilo to nekaj normalnega?

To, kar razlaga Janša, ni res. Jaz sem mu tudi napisal pismo, kaj se v enoti dogaja. Napisal sem mu pismo, kjer sem zapisal vse nepravilnosti, da se nepravilno izvaja urjenje, da se izvaja zunaj zakonov, brez pooblastil. To sem mu poslal, nakar sem bil čez dva dni poklican k njemu, zakaj to pišem in tako naprej. Takrat sem videl, da ni na pravi vojaški ravni. Tisto, kar sem mu napisal, bi moral zadržati zase in se o tem pomeniti s komandirjem, ne pa da je pismo potem krožilo, da so ga vsi brali, da so vsi vedeli, kaj sem napisal. Napisal sem tudi, da se razbijajo avtomobili, nihče ni odgovarjal za to. To so bili novi puchi, ki so stali po 70.000 DEM, pa je bil vsak drugi razbit, in to zaradi objestnosti. Pa motorje so nabavljali, čez en teden so bili vsi razbiti. Šlo je za zasebne interese, dekleta so vozili, pa tudi avtomobile so jim posojali, ko se je katera zabila, pa so rekli, da so sami vozili, pa je bilo za 50.000 DEM škode.

Zakaj ste potrebovali motorje?

Krkovič je fantaziral, da bomo imeli toliko in toliko motorjev, na katere se bodo montirali nosilci za armbruste, in to naj bi uporabili za protitankovski boj. Vojak naj bi šel in izstrelil armbrust, za katerega vemo, da je za enkratno uporabo, ker je namenjen za uporabo v mestu, in po izstrelitvi ga lahko vržeš stran. Mi pa smo imeli predstavitve in s temi motorji frajarili. To sem napisal, pa tudi, da se urjenje ni izvajalo, kot bi se moralo. Za dnevnik straže in pripravo ni nihče slišal, ker ko pošlješ vojaka na stražo in mu daš orožje, se moraš z njim prej pogovoriti in kot starešina presoditi, ali je sposoben izvajati stražarsko službo, ker če je labilen, lahko z orožjem koga ustreli ali pa samega sebe. Tega ni bilo. Šele ko sem sam prišel tja, sem naredil dnevnik. Namesto na stražarskem mestu so bili z orožjem po ljubljanskih kafičih in so pili.

Kdo vse bi moral vedeti za to vajo, kdo bi jo moral ukazati?

S tako vajo na tako visoki ravni v središču mesta, kjer so helikopterski preleti, mora biti seznanjena civilna zračna plovba. Torej mora biti seznanjeno ministrstvo za promet in zveze, ministrstvo za notranje zadeve, saj njihovi helikopterji tudi letijo, letijo helikopterji za prvo pomoč, in če leti niso napovedani, se lahko v večernih urah zgodi nesreča in dva helikopterja padeta na mesto, kjer je lahko še kup civilnih žrtev. Kar pa se tiče same akcije, se ve, kdo je vrhovni poveljnik, in tudi on bi moral za tako akcijo vedeti. Minister, ki bi moral obvestiti vrhovnega poveljnika in generalštab, ker to je bila taka akcija, da ne moreš delati kar nekaj na tiho. Organizacija vojske je taka, da obstaja neka hierarhija.

So vojaški helikopterji imeli opremo za nočno letenje?

Ne. To je bila le demonstracija moči.

Kakšen odnos do specialne enote policije je vladal v enoti?

Mešan. Fantje, ki sem jim jaz poveljeval, so spoštovali specialno enoto policije, ker smo imeli stike, športne igre ... Kar se tiče Njavra in drugih, pa so bili napihnjeni fantje, ki so zapravili ogromno denarja in so govorili, da bo Moris trikrat boljši od policije. Dolgoročno gledano naj bi vse te stvari prevzela specialna enota Moris in specialne enote policije sploh ne bi bilo več.

Zakaj niso nikogar obvestili o izvajanju akcije Manever?

Bali so se, da bi kdo zvedel za to akcijo.

Druge vaje ste napovedovali?

Seveda, ta pa je bila nekaj posebnega.

Kdo je ukazal vajo?

Ne vem, ker je bil to tako ozek krog, mogoče sta vedela dva človeka ali trije.

Vaša brigada ni sodelovala z drugimi vojaškimi enotami?

Ne, mi smo bili sami zase, elita, in tak je bil tudi odnos do drugih. Enkrat smo imeli vajo na Počku, bili smo markiranti, ko smo končali, je rekel Krkovič, da ne bomo špilali pajacev takim nesposobnežem. Mi smo specialna enota za pametnejše in resnejše akcije. Da bomo sami zase, za specialne zadeve.

Krkovič naj bi bil imel ob odstavitvi Janeza Janše poseben govor?

Imel ga je, vendar takrat nisem bil v šotoru. Bilo pa je pri lovski koči na Zdihovem pod šotorom, ko je prišel iz Ljubljane. Rekel je, fantje, konec je tega, bil je pogreb. Bila je fešta, samo za izbrance, ne za vso enoto. Vem pa, da je rekel, da to še ni konec, da se bodo vrnili.

Večina poklicnih pripadnikov specialne enote je bila tisti dan v civilnih oblekah v Ljubljani. So imeli s sabo tudi kaj orožja?

Seveda, saj so ga imeli zmeraj.

So imeli kakšno posebno nalogo?

Ne, šli so bolj zaradi kontrole in nadzora, pa tudi paranoja jih je že dajala, ker so nasedli Kunstlju, ki je ves čas sanjal, da ga bo nekdo ubil, da ga bodo pospravili ...

Kdo laže?

Kako sta se odzvala Janez Janša in Barbara Brezigar in kaj sta zanikala

Izjave Vinka Beznika v prejšnji Mladini so dvignile veliko prahu, zlasti v krogih okrog predsednika SDS. Toliko, da je Janez Janša s svoje ponedeljkove novinarske konference enostavno pobegnil. Ni namreč hotel odgovoriti na novinarsko vprašanje, kako komentira izjave Beznika, da so v 1. specialni brigadi Moris v času pred Depalo vasjo pripravljali tudi resnejše posege v civilno sfero ter da vaja Manever ni bila nekaj običajnega, kot to želi prikazati sam. Še bolj so ga razjezila naša vprašanja, ki smo mu jih poslali po elektronski pošti. Spraševali smo ga, če je vedel za sestanke Barbare Brezigar in Tomaža Miklavčiča z vojaki in ali je tudi on sodeloval pri pripravljanju aretacije civilista Milana Smolnikarja. Njegov odgovor se je glasil: "Ali imate danes posebej slab dan ali ste vedno tako pametni?"

Ko sta se njegova jeza in užaljenost polegli in ko je ugotovil, da bodo tudi drugi mediji posredno začeli poročati o nenavadni vaji Manever, se je odločil za bolj premišljeno taktiko. V svojem sporočilu za javnost je najprej povedal: "Izjave Vinka Beznika o ministrstvu za obrambo v letih mojega vodenja te institucije so neresnične," in še enkrat ponovil, da danes dostopna dokumentacija govori drugače. Zavzel pa se je tudi za svojo predsedniško kandidatko Barbaro Brezigar: "Še posebej pa so politikantske izjave o Barbari Brezigar oziroma o njeni vlogi v času pred Depalo vasjo. Z Barbaro Brezigar se do mojega pričanja na tožilstvu po moji zamenjavi marca 1994 sploh nisva osebno poznala, kaj šele, da bi skupaj načrtovala kake aretacije. Res bolno podtikanje." Zanimiv pa je bil tudi nastop Janeza Janše na Odmevih, kjer je najprej potrdil, da je vaja desanta na obrambno ministrstvo bila: "Tudi potem, ko je bilo nekaj vznemirjenja zaradi neke nočne vaje, ko so helikopterji enkrat leteli čez Ljubljano, smo tudi to prepovedali ..." Le nekaj trenutkov zatem pa je spet vse zanikal in začel govoriti o ponarejenih dokumentih.

Na naša vprašanja o svoji vpletenosti se Barbara Brezigar ni odzvala. Dala pa je splošno izjavo za javnost: "Navedbe Vinka Beznika, Miha Štamcarja in Aleksandra Mićića v intervjuju z Beznikom v zadnji Mladini o moji vpletenosti v aretacijo v Depali vasi so seveda čista laž, kar vsi navedeni tudi dobro vedo. Očitno so oni in tisti, ki so jim takšno ravnanje naročili, v zadregi, kako preprečiti moj morebitni vstop v politiko," in dodala: "Takšne laži in blatenje pa zahtevajo tudi razmislek o ukrepanju zoper tiste, ki te laži trosijo okoli." Tudi Brezigarjeva je nastopila na Televiziji Slovenija, kjer smo izvedeli, da ima celo svojo predstavnico za stike z javnostmi, kar je sicer nekoliko nenavadno za tožilko. Po drugi strani pa je izrazila začudenje, da policija ni ovadila naročnika napada na civilista Milana Smolnikarja, in to kljub temu, da bi, kot tožilka, ki je zadevo preiskovala, če bi hotela priti stvari do dna, sama lahko dala nalogo policiji, da poišče naročnika napada. Janšo naj bi prvič srečala po dogodkih v Depali vasi.

V torek, ko je Janša stvari prespal, je začel napad in sklical tiskovno konferenco, na kateri ni več omenjal vpletenosti tožilcev v pripravo napada na Milana Smolnikarja, niti ni bilo več govora o tajni vaji desanta na ministrstvo za obrambo, ampak le še o tem, zakaj se je specialna enota policije poskušala zaščititi in kdo jim je dovolil oziroma ukazal zaščito svoje enote in države. Zato je poslal vprašanja Janezu Drnovšku, Milanu Kučanu, Hermanu Rigelniku in Ivu Bizjaku. In se še enkrat skliceval na dokumente, ki jih je prikrojil in objavil na internetnem naslovu www.depala-vas.com. Na to se je odzval predsednik republike dr. Janez Drnovšek, ki je zanikal, da bi karkoli vedel o teh dogodkih. Ivo Bizjak pa je povedal, da je o čudnem dogajanju v MORS obveščal Drnovška, a da sam ni ukazal popolne bojne pripravljenosti specialne enote policije. Poudaril pa je, da je bilo zaznati "nenavadne pojave", zaradi katerih je prišlo do varovanj nekaterih institucij in oseb.

Kot zadnji se je oglasil bivši predsednik Milan Kučan, ki je v svojem sporočilu javnosti Janševa vprašanja označil kot politično sprenevedanje in poskus preusmeriti pozornost tja, kjer niso bile korenine nevarnosti za demokratično Slovenijo, in dodal: "Toliko bolj, ker me kot takratnega predsednika republike in vrhovnega poveljnika slovenskih obrambnih sil ni obveščal o zadevah, o katerih bi me moral, tako tudi ne o vajah Slovenske vojske. Tudi ne o vaji nočnega desanta na ministrstvo za obrambo, katere obstoj sicer zanika." Kučan je predlagal, da naj vlada ugotovi, kaj se je takrat v resnici dogajalo, da bi se lahko posvetili drugim vprašanjem: "Tolmačenje takratnih dogodkov pa ne bi več moglo biti politični privilegij posameznikov in priložnost za politično manipuliranje."

Aleksandar Mićić

Vojaki in policaji

Ponaredki majhnega pomena, ki so vodili v spopad med vojsko in policijo

Kaj se je torej dogajalo v prvih mesecih leta 1994? So veterani, zaposleni na enem ministrstvu, veteranom z drugega ministrstva zgolj kazali mišice? Je bilo to kazanje mišic zgolj stvar prestiža? So želeli vojaški specialci policijskim specialcem pokazati, da se znajo tudi oni ponoči voziti z oklepnimi transporterji ter leteti s helikopterjem in se skoraj neopazno izkrcati na travniku sredi glavnega mesta? So želeli policijski specialci pokazati, da znajo tudi oni na oklepnik namestiti rakete? Je šlo za to, da so se veterani spričkali, ker eni so dobivali odlikovanja, drugi pa ne? Potem pa so drug drugemu tako intenzivno kazali mišice, da so bili oboji drug za drugega prepričani, da na oni strani pripravljajo upor, oboroženi upor, mali vojaški udar, državljansko vojno? Je bil razlog za konflikt le v tem, da je imel slovenski narod dolga desetletja le svojo policijsko kasto, vojaške kaste pa praktično ne? Je bila policijska kasta na začetku devetdesetih let ljubosumna, ker je novonastajajoča vojaška kasta postala zelo popularna? So bili policisti nesrečni, ker se jih je občasno zmerjalo, da so preostanek starega režima, vojaki pa so bili radostni, ker niso bili kontaminirani s klicami diktature proletariata? So bili po drugi strani ljubosumni vojaki, še vedno nasičeni z adrenalinom, ki se je sprostil med osamosvojitveno vojno? So bili vojaki, žejni akcije, nesrečni, ker ima monopol nad uporabo nasilja v mirnem času le policija?

Obstaja nekaj konstant. Po letu 1991 si je policija zastavila vprašanje, ali je pri prometu z orožjem, ki se je odvijal na začetku devetdesetih let, prišlo do nezakonitega poslovanja. Je kdo zaradi nezakonite trgovine z orožjem prišel do neupravičene gmotne koristi? Množico vprašanj o domnevni nedovoljeni orožarski trgovini je pred dobrimi desetimi leti postavila tudi tedaj opozicijska Združena lista. Preiskava nedovoljene orožarske trgovine je nekaj drugega kot prestižno bahanje. Vendar dejstvo, da je policija preiskovala početje posameznikov iz obrambnega resorja, ne pomeni, da je bilo notranje ministrstvo povsem čisto. Ko je policija postavila prve delovne hipoteze, je obrambno ministrstvo poslalo zelo ostre odgovore. V javnost so prišli podatki o orožarskem tovoru, ki ga je notranje ministrstvo uskladiščilo na letališču Brnik. Tovor ni imel vseh dovoljenje obrambnega ministrstva. Pred skorajda natanko desetimi leti pa je tedanji obrambni minister veliko orožarsko pošiljko zasačil še na mariborskem letališču. Kontejnerji so obtičali v carinskem skladišču. V obtok je bil poslan namig, da je bilo orožje, uskladiščeno na mariborskem letališču, morda namenjeno celo za slovensko notranjepolitično uporabo, tako rekoč za (kontra)revolucijo, ki bi jo vodili komunisti.

Policija si je torej zastavila vprašanja o nedopustnem bogatenju z orožarskimi posli, obrambno ministrstvo pa je glasno odgovorilo z razkritji nezakonitega (in v mariborskem primeru tudi neuspelega) tranzita. Kmalu zatem, ko so do Mladine prišli prvi dokumenti o orožarski trgovini, so se pojavili novi papirji, tokrat ponarejeni. Sklepamo lahko, da so se ponaredki pojavili zato, da bi razvrednotili originalne, neponarejene dokumente. Naenkrat se je morala s ponaredki ukvarjati tudi policija. Kaj je original in kaj ponaredek? Kdo je prideloval ponaredke? V kolikšni meri so ponaredki policijo odvrnili od preiskave, ki bi sledila neponarejenim indicem? Preiskavo kaznivih dejanj, povezanih z dobičkonosnimi orožarskimi posli, je oviralo drugo kaznivo dejanje, ponarejanje dokumentov. In še desetletje pozneje rekonstrukcijo dogodkov ovirajo dvomi, ali so dokumenti verodostojni ali ponarejeni.

Kaj se je torej dogajalo leta 1994? Se je kuhal mali oboroženi upor? Se je kuhal mali udar? Državljanska vojna? Ali pa so ti strahovi le virtualni, produkt ponarejanja dokumentov? Trditev, da so dokumenti ponarejeni, je postala univerzalni odgovor na neprijetna dokumentirana vprašanja. Torej moramo postaviti dodatno tehnično vprašanje: kdo je ponarejal dokumente. Če so napetosti med notranjim in obrambnim ministrstvom nastajale zaradi ponarejenih papirjev, je bilo to ponarejanje zelo zelo resna reč. Če so poročila, namenjena predsedniku vlade, temeljila na ponaredkih, je bilo ponarejanje zelo resna reč. Sredi devetdesetih let je bila zaradi ponarejanja vojaških dokumentov vložena ena ovadba. Zanimivo. Policija je ovadbo vložila zoper tistega junaka epopeje o Depali vasi, ki je pretepenemu Smolnikarju izročal sveženj papirjev. Nadaljevanje poznate. Ovadba je prišla na tožilstvo, na tožilstvu pa je bila ovadba zavržena. Tožilstvo se je postavilo na stališče, da bi bilo nepravično, če bi preganjali le tistega, ki je osumljen za ponarejanje, ne pa onih, ki so osumljenca napeljevali h kaznivemu dejanju. Hkrati je tožilstvo ocenilo, da gre za dejanje majhnega pomena. In dejanje, ki je majhnega pomena, po 14. členu kazenskega zakonika ni kaznivo dejanje.

Ponarejeni dokumenti so v škandaloznem letu 1994 zabrisali mejo med resničnostjo in fikcijo. In to naj bi bilo dejanje majhnega pomena. Osumljena mala riba se je zaradi tega, ker naj bi bilo dejanje majhnega pomena, rešila.

Ovadbo je zavrgla tožilka Barbara Brezigar.

Ali H. Žerdin

PATH="tednik/200329/clanek/intervju"> PATH="tednik/200328/clanek/jansa"> PATH="tednik/200327/clanek/manever"> PATH="tednik/200326/clanek/helikopter">