18.305 osebnosti leta

Tudi vas bi lahko izbrisali

Februarja 1992 so se dogajale epohalne stvari. Sredi februarja 1992 je Marko Voljč s konstruktivno nezaupnico skušal zrušiti Peterletovo vlado. Ni uspel. Nekaj tednov pred tem je Demos sklenil, da se bo razpustil. Šel je v zgodovino. Ko Voljčev poskus, da bi prevzel vodenje vlade, ni uspel, se je pisanja predsedniškega programa lotil Igor Bavčar, tedaj notranji minister. Ni šlo. In ko Bavčarju ni uspelo, se je pisanja novega vladnega programa lotil dr. Janez Drnovšek. Sredi februarja 1992 je postalo jasno, da bo Drnovšek postal predsednik LDS. Kakšne posebne notranje-politične stabilnosti tedaj, februarja 1992, nismo imeli. Če je bila Slovenija kdaj po letu 1990 v notranjepolitični krizi, je bilo to februarja leta 1992. V novi državi je februarja 1992 nastajala nova vladna koalicija, vendar še ni bilo jasno, kaj se bo izcimilo.

In zunanja politika? Mednarodno priznanje iz Ruske federacije je prišlo 14. februarja 1992. Na Gregorčičevi so nestrpno čakali še na mednarodno priznanje treh velesil: ZDA, Kitajske in Indije. Evropske države so slovensko neodvisnost že priznale; le Grčija je nekoliko mencala. Vojna je bila časovno in geografsko ravno dovolj daleč, da so se politične skupine snele z verige in se spustile v boj za kapitalizacijo osamosvojitvenih zaslug. Ker pa mednarodno priznanje še ni bilo popolno, saj Slovenija še ni postala članica Združenih narodov, ga tedanja oblast še ne bi smela biksati. Natančneje: vsaj z današnje perspektive se zdi, da ga oblast ne bi smela biksati. Pač, čas pred sprejetjem v mednarodne institucije je povezan s večjo pozornostjo mednarodne javnosti. Zdi se, da si v takšnih zgodovinskih trenutkih oblast ne more privoščiti kakšnih množičnih kršitev človekovih pravic. In vendar se je zgodilo. 26. februarja 1992 je prišlo do masovne kršitve človekovih pravic. Ministrstvo za notranje zadeve je 18.305 prebivalcev Slovenije, ki niso prevzeli slovenskega državljanstva, izbrisalo iz registra stalnih prebivalcev. Ministrstvo ljudem, ki jih je izbrisalo iz registra, ni poslalo niti obvestila, da so izbrisani. Ljudje, ki so imeli do 25. februarja 1992 status osebe s stalnim bivališčem, so se znašli v evidenci tujcev. V tedanji pravni ureditvi ni bilo pravnega kritja za izbris. Izbris iz registra stalnih prebivalcev je bil nezakonit. S tem, ko je ministrstvo za notranje zadeve 18.305 ljudi izbrisalo, je tej množici izmaknilo pravni temelj njihove eksistence. Velik del pravne ureditve v Sloveniji je namreč zgrajen okoli statusa stalnega bivališča. Brez stalnega bivališča ne moreš dobiti delovnega dovoljenja, brez delovnega dovoljenja ne moreš dobiti službe. Brez stalnega bivališča ne moreš imeti zdravstvenega zavarovanja.

Težko je ugibati, zakaj se je leta 1992 oblast odločila za ukrep izbrisa. Če imamo pred očmi negotov mednarodni status Slovenije, si praktično ne moremo predstavljati, da bi se oblast zavestno odločila za množično kršitev človekovih pravic. Če bi namreč mednarodna javnost zaznala množično kršitev človekovih pravic, bi to lahko odložilo vstop Slovenije v Združene narode. Ob tem velja dodati, da je Slovenija moralno pravico za osamosvojitev črpala prav iz dejstva, da so v SFRJ obstajale sistematične kršitve človekovih pravic. Ko je slovenska politika tuje diplomate prepričevala, da je osamosvojitev nujna, je navajala argument, da bo samostojna Slovenija prebivalcem lahko zagotovila višje standarde varovanja človekovih pravic. Hkrati je nova slovenska politična elita, ki je začela nastajati ob koncu osemdesetih okoli Odbora za varstvo človekovih pravic, svojo identiteto gradila na načelih o spoštovanju človekovih pravic. In ob koncu osemdesetih let ni bilo nobenega dvoma, da so človekove pravice univerzalne.

Ker so se februarja 1992 politične skupine spustile v oster boj za oblast, se hkrati zdi, da tedaj v oblastnih krogih ni bilo več občutka zunanje ogroženosti. Izbris bi torej težko postavili v kontekst obrambe pred potencialno zunanjo grožnjo. Če bi namreč potencialna zunanja ogroženost obstajala, se februarja, marca in aprila 1992 ne bi odvijal oster boj za oblast, pač pa bi politične stranke strnile vrste.

Če bi upoštevali le te okoliščine, bi lahko trdili, da se je množična kršitev človekovih pravic ob izbrisu zgodila nehote. Lahko bi trdili, da je do množične kršitve prišlo zato, ker je nekdo sprejel nepremišljen ukrep. Kasnejši dogodki, predvsem dejstvo, da je država potrebovala dolga leta, preden je prvič priznala napako (in da pri postopku poprave krivic tudi danes prihaja do neznanskih zapletov), pa kažejo, da je ocena o nehoteni pomoti naivna. In še nekaj okoliščin velja omeniti.

Prvič, žrtve izbrisa so bile soočene z nenavadnim sadizmom državne birokracije. Korenine slovenske birokracije sicer bolj kot v Beograd segajo proti Dunaju. In dunajska birokracija je s svojo temačnostjo inspirirala enega največjih romanopiscev 20. stoletja Kafko. Vendar so se tisočglave množice izbrisanih v absurdnem kafkovskem svetu z začetka stoletja znašle leta 1992. Pričevanja govorijo denimo o tem, da so državni uradniki izbrisanim najprej uničili osebne dokumente, potem pa so jih poslali v Bosno (kjer so tedaj tekli najhujši spopadi), naj si tam uredijo papirje, ki bi sploh dokazovali njihov obstoj. Sadistično ravnanje z izbrisanimi, ki ga najbolje ponazarja prav uničevanje osebnih dokumentov na "šalterjih", je v absolutnem nasprotju s politiko prijazne birokracije, ki jo je praktično sočasno oznanjeval predsednik vlade dr. Drnovšek. V uradu predsednika vlade je bila ustanovljena celo služba Vox, ki naj bi pomagala posameznikom, ki se ne znajdejo v birokratskih labirintih.

Drugič, ob množičnem izbrisu, ki je neposredno prizadel skoraj en odstotek slovenskega prebivalstva, je bil izveden uspešen manever prikrivanja problema. Kljub temu, da je bil skoraj vsak stoti prebivalec Slovenije zaradi izbrisa soočen s hudimi eksistenčnimi težavami, problem v devetdesetih letih ni vzbujal posebne pozornosti. Ni se vznemirjala politika, zgodbe izbrisanih niso prihajale v medije. Opozorila varuha človekovih pravic so bila vljudna in niso presegala sobne jakosti. Dve izjemi velja omeniti: Nevo Miklavčič Predan, ki je začela javnost na problem izbrisanih opozarjati prek Helsinškega monitorja. In novinarskega kolega Igorja Mekino, ki je o izbrisanih že v prvi polovici devetdesetih poročal v Mladini. Sicer pa ukrepi, ki so prizadeli en odstotek populacije, niso bili predmet javnih debat. Kot da bi bilo sredi devetdesetih let opozarjanje na kršitve človekovih pravic nekako nepatriotsko. Ministrstvo za notranje zadeve je šele leta 2002, pod vodstvom dr. Rada Bohinca, javnosti posredovalo podatke o številu izbrisanih. Do junija 2002 smo lahko opazovali le drobce mozaika, ki so pripovedovali o šikaniraju izbrisanih. Šele z objavo uradnih podatkov ministrstva za notranje zadeve je postalo jasno, kako množičen poseg v človekove pravice se je zgodil februarja 1992.

Tretjič, ko so podatki o množični kršitvi človekovih pravic vendarle prišli v javnost, je sledil manever diabolizacije izbrisanih. Iz politične elite so švignile trditve, da večina izbrisanih v resnici sodi v kategorijo agresorjev. Če pa že niso agresorji, so zagotovo vsaj špekulanti, ki leta 1991 niso verjeli v novo državo, zato niso vzeli slovenskega državljanstva. Trditev o špekulantski naturi izbrisanih naj bi potrjeval tudi sum, da bodo izbrisani državo tožili za astronomske odškodnine. Te odškodnine naj bi bile tako visoke, da bi lahko povzročile finančni zlom države. Izbrisani torej niso le agresorji in špekulanti iz preteklosti, pač pa tudi zajedavci, ki ogrožajo finančno trdnost bodočih rodov. Paradoks je v tem, da vse tri veje slovenske oblasti v ducatu let niso znale ustvariti razmer, ko bi tiste, ki so bili med vojno leta 1991 vpleteni v konkretne zločine, pripeljali pred sodnike. Zaradi agresije na Slovenijo ni bil nihče spoznan za krivega. Zaradi vojnih hudodelstev, povzročanja splošne nevarnosti, poškodovanja tuje stvari ali kakšnega drugega kaznivega dejanja, ki ga je mogoče pripisati agresorju, ni šel nihče v zapor. Če je ministrstvo za notranje zadeve z izbrisom leta 1992 želelo kompenzirati dejstvo, da konkretnih storilcev konkretnih medvojnih kaznivih dejanj ne more pripeljati pred sodnike, je bila to napaka. Ne sme se namreč zgoditi, da je za konkretno kaznivo dejanje konkretnih ljudi kaznovana abstraktna skupina. Mnogo večji škandal pa je, če želi tudi današnja oblast s politiko do izbrisanih kompenzirati dejstvo, da konkretnim storilcem kaznivih dejanj niso znali dokazati krivde. Tako sta prejšnji teden predsednik izvršne in predsednik zakonodajne veje oblasti, Tone Rop in Borut Pahor, ponavljala zelo podobno misel: tistim, ki so sodelovali v agresiji in so kršili zakone, bi morali odreči pravico do odškodnine. Stališče predsednika vlade in parlamenta je s stališča volilne propagande sicer všečno, s stališča spoštovanja pravne države pa skrajno čudaško. Oba govorita o ljudeh, ki so menda kršili zakone in sodelovali v agresiji, ob tem pa se morata oba dobro zavedati, da v ducatu let slovenska oblast ni nikomur pravnomočno dokazala, da je storil kakšno kaznivo dejanje, povezano z agresijo na Slovenijo. Hkrati je znaten del kaznivih dejanj, ki so se zgodila med vojno, že zastaral. Žal, tako je: oblast, ki jo imamo, storilcem konkretnih medvojnih kaznivih dejanj teh ni znala dokazati.

Še ena past tiči v izjavah predsednikov sodne in zakonodajne veje oblasti. Agresorje naj bi kaznovali s tem, da bi jim odrekli pravico do odškodnine. To stališče je uporabno za potrebe volilne kampanje, s pravnega stališča pa je povsem napačno. Agresor mora biti kaznovan po kazenskem zakoniku. Parlament in vlada si leta 2003 ali 2004 ne moreta za nazaj izmišljevati, kakšne bodo sankcije za kazniva dejanja, storjena leta 1991. Še huje je, če si Rop in Pahor predstavljata, da bodo tisti domnevni agresorji, ki jim oblast v ducatu let pred sodiščem ni znala dokazati krivde, zdaj kaznovani z administrativnim postopkom, med katerim bi jim vzeli eno od ustavnih pravic.

18.305 osebnosti leta: zakaj so izbrisani osebnosti leta? Čeprav je tema resna, naj bo prva utemeljitev humoristična. 18.305 oseb je najprej izvedlo neuspešno agresijo. Potem se 18.305 oseb zaradi špekulantskih razlogov ni odločilo za slovensko državljanstvo. Pustili so se izbrisati, čakali so, da preteče desetletje. Po desetih letih so aktivirali zahtevo za odškodnino, oplemeniteno z desetletnimi zamudnimi obrestmi. 18.305 agresorjev Slovenije ni uspelo zlomiti z orožjem, zdaj pa jo hočejo zlomiti finančno. Izbris je bil v resnici finančna naložba. Tako daljnoviden načrt lahko sestavi le super-oseba. Super-kolektiv.

A bodimo resni. Kako sploh izgleda profil povprečnega izbrisanega? Povprečen izbrisani je rojen nekje na območju nekdanje SFRJ, v Sloveniji je preživel večino življenja, v birokratskih labirintih ni najbolj iznajdljiv. 26. februarja 1992 povprečen izbrisanec niti ni vedel, da nima urejenega statusa. Zaradi spleta naključij bi se lahko na seznamu izbrisanih v resnici lahko znašel vsak državljan Slovenije. Na seznamih izbrisanih so se znašli ljudje, ki so se zgolj zaradi popolnega naključja rodili v kakšni porodnišnici, ki ne stoji na teritoriju današnje Slovenije. Ker ga država o izbrisu ni obvestila, se je z realnostjo soočil šele post festum. Vendar je bilo srečanje z novim, neurejenim statusom brutalno. Povprečen izbrisani je bil februarja 1992 vržen v brutalni svet. Leta 1992 je bil vržen v brutalni svet birokracije. Leta 2003 je bil vržen v brutalni svet politike.

Politični razred bi moral zardeti in popraviti 18.305 krivic. Namesto sramežljive rdečice vidimo zariple obraze, ki danes na problemu izbrisanih dokazujejo nekakšen patriotizem. Zdaj bi nekakšen patriotizem dokazovali še z referendumom o izbrisanih. Beseda patriotizem ima koren v besedi patria, domovina. Kaj se dogaja s patrio?

O tem niso želeli slišati

Mladina je o problemu izbrisanih začela pisati že leta 1992 in je do prve razsodbe ustavnega sodišča leta 1999 to počela še velikokrat. Objavljamo zgolj zaznamke.

28. julij 1992: JNA ne živi več tukaj

Zgode o pregnanih jugoslovanskih oficirjev iz beograjskega hotela Bristol, zadnje domovine, v kateri prebivajo vsi, ki so jim organi Republike Slovenije prepovedali vstop na slovensko ozemlje.

4. avgust 1992: General na službeni poti

Intervju z generalom Milanom Asentijevićem, ki je iz Slovenije, v kateri je zapustil ženo Ano, družino, otroke, vnuke in prijatelje, odšel v Zagreb, od tam v Sarajevo in Beograd.

Krivda in greh

Usoda nekaj sto večinoma upokojenih oficirjev bivše jugoslovanske armade, ki nimajo nikakršne možnosti stopiti na ozemlje Slovenije in tukaj obiskati svojih družin.

29. september 1992: Privilegirani in izrinjeni

Projekt evidentiranja slovenskih državljanov je končan. Z njim smo dobili svoje dolžnosti (plačevanje davkov) in svoje pravice (volilna pravica). Vendar ne vsi.

Pristna zveza

Predsednik Sveta za varstvo človekovih pravic dr. Ljubo Bavcono trdi, da v kazenski zakonodaji, ki je v veljavi v Sloveniji, ni in ne more biti kaznivega dejanja, ki bi ga bilo mogoče uporabiti za koga, ki mu je mogoče očitati samo to, da je bil v času lanskoletne vojne oficir nekdanje JLA v Sloveniji. In to tudi, če je sodeloval v spopadih.

6. oktober 1992: Nikjeršnji ljudje

Usode apatridov - ljudji brez slehernega državljanstva

27. oktober 1992: Ponižani in razžaljeni

Najmanj 2500 Slovencev, ki so v Sloveniji rojeni slovenskim staršem in tukaj živijo, je ostalo brez slovenskega državljanstva. Lapsus? Ne! To ni pravna pomota.

Izgnani in nezaželeni

Slovenska policija izganja upokojene oficirje bivše JLA, tudi Momirja Kandića, ki so mu slovensko državljanstvo najprej podelili, mu ga nato odvzeli in ga končno izgnali.

1. december 1992: Razčlovečenci

Zgodba Albanca I. S. s Kosova, ki v Sloveniji živi in dela že 22 let. V Sloveniji je postal tujec, iz nje ne more oditi. Potni list, ki so mu ga izdali v Kosovski Mitrovici, mu je potekel. Nima slovenskega državljanstva, prijavljen je začasno in ima skladno z zakonom stalno delovno vizo za nedoločen čas.

19. januar 1993: Vdor

Ministrstvo za obrambo si je pričelo z nezakonitimi vlomi v stanovanja slovenskih državljanov prilaščati lastnino bivše armade. Delavci Ministrstva za obrambo so ob pomoči gasilske brigade vdrli v stanovanje generala Ivana Hočevarja in stanovanje zapečatili.

26. januar 1993: Ob nepravem času na nepravem mestu

Intervju z generalom Ivanom Hočevarjem, narodnim izdajalecem ali žrtvijo politike?

15. februar 1994: Prevarani, pretepeni, izgnani

Zgodba Šefketa Suljevića je prava zbirka kršitev človekovih pravic, ki so si jih privoščili slovenski državni organi in dokaz, kako izgnani nekdanji oficirji JNA zaradi v Sloveniji živečih družin postajajo tarča izsiljevanja slovenske vojaške obveščevalne službe, saj so mu pripadniki "paravoma" ponujali slovensko državljanstvo za pomoč pri pridobivanju kompromitirajočih dokumentov o Janezu Drnovšku.

9. avgust 1994: Slovenski apatridi čakajo na državo

Primer Elizabete Jocić, triindvajsetletne ljubljančanke, ki je postala apatridinja, razkriva pomankljivo skrb slovenske države za ljudi brez državljanstva, ki se nahajajo na njenem ozemlju in kršitev pomembnih mednarodnih konvencij, ki določajo status apatridov.

15. november 1994: Kršitve človekovih pravic

Predstavniki Helsinškega komiteja Slovenije v dveh letih delovanja niso ugotovili nobene kršitve človekovih pravic v Sloveniji. V nasprotju z njimi organizacija Helsinški monitor Slovenije, ki je začela delati junija letos, meni, da je kršitev človekovih pravic pri nas precej.

22. november 1994: Izgnani, deložirani, izbrisani

Slovenska država z nekaterimi postopki že tri leta krši človekove pravice. Je končno prišel čas, da državljani svojo državo postavijo pred Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu?

14. februar 1995: Enainosemdeset ožigosanih

Slovenija se je izognila obravnavi pred komisijo za človekove pravice v Ženevi zaradi pritožbe žena oficirjev JLA, izgnanih iz Slovenije; rešil jo je v zadnjem trenutku krepko skrčen seznam izgnanih. Namesto imen in priimkov 367 oziroma celo 770 oseb, ki jim je bil doslej prepovedan vstop v Slovenijo, je namreč na novem seznamu samo še 81 ožigosanih.

28. marec 1995: Sovražniki in mi in vsi skupaj nikamor

Kjer sta krnjena svoboda in dostojanstvo enega samega človeka, sta načeloma krnjena svoboda in dostojanstvo vsakega, piše Spomenka Hribar in nadaljuje, da zoper okupatorje (JLA) in izdajalce vpijejo in zahtevajo njihov izgon prav ideološki in politični dediči nekdanjih antikomunistov, domobrancev, tistih, ki so bili zaradi sodelovanja z okupatorjem preganjani, pobijani ali pregnani.

6. maj 1997: Izgnani, deložirani, izbrisani

Slovenija se šest let po osamosvojitvi še ni otresla bremena sistematičnih kršitev človekovih pravic.

Dolgotrajnost postopkov

Ivan Bizjak, varuh človekovih pravic, ugotavlja, da je največ vlog prispelo prav v obdobju njegovega mandata, predvsem aprila in maja leta 1993. Takrat je od podrejenih dobival zagotovila, da bodo vse rešene v letu dni.

24. junij 1997: Nova inkvizicija

Čeprav Slovenija slovi kot pravna država, slovenski državni organi in sodišča še vedno obsojajo na osnovi sodno nedokazanih in strogo zaupnih obtožb vojaških in policijskih špicljev. Momir Kandić se je dvakrat pritožil zoper odločbo MNZ in vrhovno sodišče mu je dvakrat dalo prav. Vrhovno sodišče Slovenije je namreč odločilo, da častnikov nekdanje JLA ni mogoče izgnati iz Slovenije zgolj na osnovi "splošno znanih dejstev" in pavšalnih sodbo o "sodelovanju v agresiji na Slovenijo". Od Ministrstva za notranje zadeve RS je zahtevalo, naj popravi številne napake.

2. september 1997: Smrt, ki ne bo nikogar pretresla?

Umrl je človek brez državljanstva Jadranko Resnikov, ki je zamudil vse roke za pridobitev državljanstva, s čimer je izgubil vse, tudi pravico do bivanja v stanovanju, ki ga je imel v Kopru. Državni organi so ga leta 1993 poslali v ljubljanski prehodni dom za tujce.

18. marec 1998: Brez državljanstva

Že skoraj sedem mesecev traja agonija Suada Beširovića, ljubljanskega nogometaša, ki ga je pot za kruhom že v mladih letih zanesla prek meja tedanje Jugoslavije. Igral je za skoraj vse slovenske državne selekcije, vendar ne more do državljanstva.