izbrisani / Dvoličnost Janeza Janše

Po domovinski vojni so na slovenskem obrambnem ministrstvu odprli knjigo nezaželenih. Knjiga nezaželenih je bila nekakšen oficirski kdo-je-kdo, torej imenik oficirjev nekdanje JLA, katerih prihod v Slovenijo naj bi bil nezaželen. Pač, če so obveščevalci in kontraobveščevalci slovenskega obrambnega ministrstva zaznali, da se je nek oficir tako ali drugače pregrešil zoper Slovenijo, so njegovo ime vnesli v knjigo, ob imenu pa so zapisali kratko karakteristiko. Če bi vsebino knjige nezaželenih brali skozi stroga pravniška očala, bi trčili ob nekaj težav. Trditve, ki nastopajo v knjigi, niso opremljene z viri, dejanja, ki jih pripisuje nastopajočim, niso pravno ovrednotena. Knjiga nezaželenih je produkt kontraobveščevalcev in obveščevalcev. Je visokooktanska mešanica govoric, dejstev, gostilniških opravljanj in domnev.

M.L.

Knjiga nezaželenih med drugim poroča o oficirju M.L., ki je imel menda zelo "netoleranten odnos do Slovencev". Menda je govoril, da se sme v JLA uporabljati zgolj srbski jezik. Knjiga nezaželenih poroča: "Pred samo akcijo je v vojašnici na poligonu javno izjavljal, da bo iz Slovencev delal palačinke." Karakteristika, ki je govorila o oficirju M.L., je bila res slaba. Bralcu knjige nezaželenih se dozdeva, da je manjkalo le malo, pa bi imeli kontraobveščevalci dovolj materiala, pa bi lahko zoper M-L-ja sprožili kazenski pregon. In ga strpali v zapor. Hec pa je, ker je v zadnji vrstici karakteristike zapisano, da je M.L. pravzaprav čist.

Oficirje, ki so nastopali v knjigi nezaželenih, so policisti navadno ustavili na meji in jim povedali, da nimajo vstopa v Slovenijo. Oficirja, ki naj bi, kot poroča knjiga nezaželenih, pripovedoval, da bo iz Slovencev delal palačinke, bi torej morali na meji obrniti. Četudi so podatki, zbrani v knjigi nezaželenih, prileteli z vseh vetrov, je knjiga imela določene pravne učinke. Pač: zakonodaja daje policiji pravico, da določeni osebi ne dovoli vstopa v državo. Knjiga nezaželenih pa je služila kot nekakšen vir inspiracije. Ne moremo reči, da je bila knjiga nezaželenih vir podatkov, ker so bili podatki, zbrani v knjigi, čudna mešanica dejstev, govoric in domnev. No, M.L., oficir, ki mu knjiga nezaželenih pripisuje domislico, da bo iz Slovencev delal palačinke, je kmalu po vojni postal pomemben član slovenske teritorialne obrambe. Postal je častnik vrhniškega oklepnega bataljona. Pravzaprav je postal zelo pomemben častnik. V vrhniški oklepni bataljon je prišel, ko so tega šele postavljali. In ker so bataljon ravno postavljali, je lahko izbiral bodoče sodelavce. Ker je kot tankist poznal predvsem nekdanje oficirje JLA, je nameraval v novo nastajajoči vrhniški oklepni bataljon vabiti tovariše iz nekdanje JLA. Še en hec! Na začetku leta 1992, ko je bil M.L. postavljen na pomembno tankovsko dolžnost v nastajajoči slovenski vojski, sploh ni imel slovenskega državljanstva. Ne. Vrhniški tankovski bataljon je postavljal oficir, ki je bil formalno-pravno tujec. M.L. tudi ni sodil med t.i. prestopnike. Slovensko predsedstvo je namreč med agresijo JLA na Slovenijo objavilo poziv, naj oficirji JLA prestopijo na slovensko stran. M.L. pa je JLA zapustil šele septembra 1991. Če naj bi imel status prestopnika, bi moral armijo zapustiti dva meseca prej.

Podatek, da naj bi M.L. govoril, kako bo iz Slovencev delal palačinke, v resnici ni edini podatek, ki bi lahko pokvaril kadrovski karton novega pripadnika slovenske TO. Ker je bil M.L. junija 1991 poveljnik tankovske čete JLA, ki je iz Vrhnike prodirala proti Brniku, je imela domnevna domislica o palačinkah v sebi nekaj preroškega. Tankovska kolona, v kateri je bil tudi M.L. in ki se je iz Vrhnike prebijala proti Brniku, je pri Brezovici naletela na blokado, sestavljeno iz osebnih avtomobilov. In avtomobili so se, potem ko so tanki peljali prek njih, res spreminjali v gmoto, ki je rahlo spominjala na palačinke. Med sploščenimi predmeti je bil tudi policijski avto. M.L. je del oklepne čete, ki ji je poveljeval, pripeljal do Brnika. En vod njegove čete pa je obtičal pri barikadi v Trzinu. Ko se je vnela bitka pri Trzinu, so štirje vojaki iz M.L.-jeve čete padli.

Ponovimo: ko se je M.L. zaposlil v nastajajoči tankovski enoti, sploh še ni imel slovenskega državljanstva. Državljanstvo je dobil skorja natanko leto dni zatem, ko je njegova tankovska enota iz avtomobilov pri Brezovici delala nekaj palačinkam podobnega. A bodimo resni: v bitki pri Trzinu so padli štirje vojaki JLA. V bitki pri Trzinu je padel pripadnik TO. M.L. je bil medtem na Brniku. Žrtve so padle tudi na Brniku. Na Brniku je življenje izgubil pripadnik TO. Tank JLA, ki sicer ni bil iz M.L.-jeve čete, je streljal na reportersko vozilo dveh avstrijskih novinarjev. Umrla sta.

Če je po vojni v knjigi nezaželenih pisalo, da naj bi M.L. govoričil, kako bo iz Slovencev delal palačinke, je sredi junija 1992 na Vrhniko pripotovala depeša iz obrambnega ministrstva. V Ljubljani so zaznali, da se na Vrhniki govori vse mogoče in da se ljudje nekaj pritožujejo. Veteranom vojne za Slovenijo se namreč nekako ni zdelo najbolj primerno, da eno ključnih funkcij v nastajajoči tankovski enoti opravlja oseba, ki je bila še pred letom dni na drugi strani topovske cevi. Depeša, ki je pripotovala iz Ljubljane, iz uprave obrambnega ministrstva, zadolžene za varnost, je bila mali hvalospev. M.L. naj bi bil zaslužen, da zadeve junija 1991 niso eskalirale. Glede službovanja v JLA pa je depeša povedala: "Udeležbi v agresiji na Slovenijo se ni mogel izogniti, saj so bile razmere nepredvidljive, odklonitev pa bi lahko pomenila hude represalije, celo nad življenjem." In status M.L.-ja je bil rešen.

Ali štorija iz leta 1992 sodi v današnji tisk? Če se ne bi celotno slovensko politično vesolje ukvarjalo z dogodki, ki so se pripetili leta 1992, štorija o M.L.-ju skorajda ne bi sodila v medij, ki se ukvarja z aktualnimi rečmi. Ker pa se bo čez slab mesec dni pripetil referendum, na katerem naj bi se menda odločali, ali naj tistim agresorskim oficirjem JLA, ki so bili izbrisani iz registra stalnih prebivalcev, priznamo pravico do poprave krivic, štorija o palačinkarju vendarle sodi v tisk. Predpostavka referenduma o izbrisanih je namreč ta, da se med 18.305 izbrisanimi skriva orjaška količina nekdanjih oficirjev JLA, ki so se borili proti Sloveniji. M.L. se je boril proti Sloveniji. Ni prestopil. Njegova tankovska kolona je mlela avtomobile. 26. februarja 1992, ko se je pripetil izbris, še ni imel državljanstva. In vendar ni bil izbrisan. Dobil je službo v slovenski vojski, v vrhniškem oklepnem bataljonu. In to vplivno službo. Državljanstvo je dobil 26. junija 1992, na predvečer obletnice začetka vojne. Imenitno. Kar se mene tiče: če civilna tajna služba pod vodstvom dr. Brejca, Bavčarjeva policija, vojaška varnostna služba, podrejena Janši, in tožilstvo, ki ga je vodil Anton Drobnič, M.L.-ju niso znali dokazati, da je storil kakšno kaznivo dejanje, je pravno-formalno čisto kot solza. Kot studenčnica. Ampak tudi če je čist kot studenčnica, nekako ni logično, da človeka brez državljanstva postaviš na strateški položaj v nastajajoči tankovski enoti slovenske vojske.

V.P.

Je štorija o palačinkarju osamljen incident, spodrsljaj, ki se je pripetil v trenutku slabosti nastajajoče obrambne strukture? Po naših podatkih ne gre za osamljen dogodek. Decembra 1991 je namreč tedanji obrambni minister Janez Janša podpisal odločbo, s katero je V.P.-ja, ex oficirja JLA, postavil na položaj pomočnika načelnika republiškega štaba TO za oklepne enote. Bolj enostavno: V.P. je bil postavljen za pomočnika generala Slaparja, kot pomočnik pa je bil zadolžen za slovenske tankovske enote. Junija 1991, med vojno, je V.P. služboval kot pomočnik načelnika štaba vrhniške oklepne brigade, zadolžen pa je bil za obveščevalne naloge. Decembra 1991 je torej V.P. napredoval. Če je bil junija 1991 pomočnik načelnika štaba vrhniške oklepne enote, je bil pol leta kasneje že pomočnik načelnika generalštaba. Skok od pomočnika načelnika štaba tankovske enote do pomočnika načelnika generalštaba je orjaški. Predvsem je orjaški zato, ker je iz občutljive operativne funkcije v JLA preskočil na drugo stran barikade, na strateško funkcijo v TO. Vendar je skok, ki ga je doživel V.P. orjaški tudi zato, ker je bil junija 1991 po naših podatkih močno zaposlen s sodelovanjem v vojnih operacijah. Obstajajo pisna pričevanja, da so V.P.-ja 27. junija 1991 videli, kako je v dva helikopterja MI 8 vkrcaval dva voda specialcev ter skupaj z njimi odletel proti Trzinu. Kot obveščevalni oficir naj bi imel nalogo, da specialce pripelje do Trzina, kjer je za barikado ostal ujet del oklepne enote. Helikopterja sta med Depalo vasjo in Trzinom res izvedla desant, vendar so slovenski policijski specialci in teritorialci desant razbili.

Ker je bil V.P. med vojno v štabu vrhniške oklepne brigade zadolžen za obveščevalno področje, velja omeniti še eno dejstvo. Štab brigade je ocenil, da vojašnice ne bo mogoče deblokirati, zato je štab na pomoč poklical aviacijo. In letala so po Vrhniki tolkla zato, ker jih je tja poklical štab.

Ker (kontra)obveščevalci obeh tajnih služb, policisti in drugi organi pregona leta 1991 o početju V.P. niso zbrali podatkov, ki bi zadoščali za kazenski pregon, je V.P., kakopak, čist kot solza. Vendar decembra 1991, ko je bil z odločbo obrambnega ministra Janše postavljen za generalštabnega pooblaščenca za oklepnike, ni imel slovenskega državljanstva. Prav tako V.P. ni sodil med prestopnike, tiste oficirje JLA, ki so armijo zapustili julija 1991. Delovno razmerje v JLA je prekinil avgusta 1991. Državljanstvo je dobil aprila 1992. Decembra 1991, ko od desanta na Trzin ni minilo niti pol leta, pa je bil razporejen na strateško delovno mesto v nastajajočem generalštabu.

Čudno? Zadeva s postavitvijo V.P.-ja se je leta 1992 zdela čudna tudi direktorju ene od uprav obrambnega ministrstva. Zahteval je, da varnostna služba opravi t.i. "preverko". Nekaj dni kasneje je bil direktor uprave premeščen. Zgolj koincidenca?

Z.M. & V.S.

Z.M. je bil podčastnik JLA. 2. julija 1991 je bil v tanku, ki je dobil nalogo, naj se iz Vrhnike prebije proti Logatcu. Na cesti med Vrhniko in Logatcem je naletel na barikado. Obstajajo pričevanja, da je ob tem s tankovskim topom vžgal po barikadi. Nekaj dni kasneje je prestopil. Že julija 1991 je dobil službo v nastajajoči slovenski vojski. Državljanstvo je dobil oktobra 1991.

V.S. je bil junija 1991 poveljnik t.i. tanka za izvlačenje, oklepnega vozila, opremljenega s posebnimi vitli. V.S. je imel nalogo, naj s tankom za izvlačenje odstrani avtobus, ki je bil sredi Vrhnike postavljen kot barikada. Obstaja video posnetek, ki kaže, kako je tank razril eno od vrhniških križišč. Ko so hoteli vojaki JLA z jekleno vrvjo pripeti avtobus-barikado, je voznik avtobusa vozilo raje odstranil sam. Kmalu zatem je V.S. z oklepnikom zapeljal na mino. Utrpel je pretres možganov, drugemu članu tankovske posadke je počil bobnič, oklepniku, ki se je zvrnil v jarek, pa je strgalo gosenico.

V.S. je delovno razmerje v JLA prekinil oktobra 1991, torej ni bil prestopnik. Slovensko državljanstvo je dobil marca 1992. Junija 1992 je bil postavljen za poveljnika tehničnega oddelka vrhniške oklepne enote.

Empirični primeri, ki govorijo o zaposlovanju tankistov leta 1991 in leta 1992 kažejo, da službovanje v JLA ni veljalo za naglavni greh. Službo med tankisti slovenske vojske so dobivali tudi oficirji JLA, ki so zamudili rok za prestop. Službo so dobivali oficirji, ki niso imeli državljanstva. Celo več: službo so dobili oficirji, ki so lastnoročno sodelovali pri odstranjevanju barikad. In celo pri uničevanju osebnih ter policijskih avtomobilov, ki so se znašli v barikadi. Obveščevalni oficir JLA, za katerega obstajajo podatki, da je usmerjal desant na Trzin, pa je bil v nastajajočem generalštabu zadolžen za oklepne enote. Dvanajst let kasneje je podatek, da se med izbrisanimi skriva množica nekdanjih agresorjev, glavni argument za razpis referenduma. Podatek je nepopoln. Nekaj "agresorjev", ki jim krivda ni bila nikdar dokazana, je med izbrisanimi. Nekaj "agresorjev", ki jim krivda ni bila nikdar dokazana, pa je dobilo službo na strateških položajih v slovenski vojski.