Ljubi diktator

Če prelistate kakšno knjigo z maršalovimi govori in citati, boste med drugim našli tudi ta njegov citat iz maja leta 1968: "Smrt je odvisna od tega, kako je nekdo živel. Če ste v življenju naredili kaj koristnega, vas bo to preživelo. Ljudje nikoli ne pozabijo, kaj je bilo dobrega v zvezi z nekim državnikom. Oni se bodo vedno spominjali dobrega v njegovih delih." Stari se sedaj gotovo obrača v grobu. Res je noro. 24 let po njegovi smrti njegova podoba kar noče in noče zbledeti. Po stenah stavb širom po bivši domovini se rišejo grafiti: "Tito vrati se, sve ti je oprošteno." V Skopju obujajo štafeto mladosti. V Kumrovcu imajo vsakoletne zlete ob njegovem rojstnem dnevu.

So to znaki sindroma titoljubstva? Verjetno ne, ker se to ponavlja iz leta v leto že vse od njegove smrti. Letos smo postali le bolj pozorni na povsod prisotne Titove podobice, ker so nas nacionalni dušebrižci opozorili, da morebiti pa to ni najbolj evropsko. Saj veste - za prvega maja je nad Prodijem in Ropom sijal napis Naš Tito. Na Sabotinu. Ta isti napis, ki so ga po "revoluciji" želeli skriti tako, da bi ga preprosto zaraslo grmovje. A glej ga, zlomka - kadarkoli je bilo zelenje na tem, da prekrije "sramotne" črke, so se našli "gverilci" in ga očistili. Tudi na dan vstopa Slovenije v Evropo. Še huje - po Primorski so se pojavili še drugi, mnogo let pozabljeni napisi Titu. Denimo na Kokoši nad Lipico, napis, ki se ga vidi iz Bazovice, te rak rane italijansko-slovenskih odnosov. Provokacija? Zajebancija? Ali to, kar je v reviji Ampak o obnovi napisov zapisal Jože Možina: "natančen podatek o razumski šibkosti, politični zaplankanosti, pa tudi moralni dekadenci vplivnega dela obmejne slovenske javnosti in politike"?

Verjetno ne drži nič od tega. Očiščevalce napisov vodi zgolj neka blesava sentimentalnost in žur. Napis na Kokoški so denimo očistili lokovski jadralni padalci. Brez velikih političnih konotacij. Brez idej o napačni predstavitvi nove zvezde Evrope. Ivo Godnič, ki je aprila v Postojni ustanovil Domoljubno društvo maršal miru Tito, da “bi negovalo vse pozitivno, kar nas je Tito učil", trdi, da je povezovanje Titovih ikon in slovenskega ugleda v Evropi popoln nesmisel: "Mi smo bili v Evropi že zdavnaj, zdaj se pa nekateri obnašajo, kot da smo prišli iz džungle in da smo z vstopom v EU doživeli Marijino vnebovzetje. Če bi spoštovali zgodovino, bi politiki napis Naš Tito nad Novo Gorico, ki so ga tisti, ki imajo Tita radi, obnovili pred vstopom v EU, pustili pri miru. Ne pa, da so planili pokonci, ker je zmotil enega župnika in par fašistov iz stare Gorice."

Ivo Godnič naj bi imel 25. maja nastop na štadionu v Novi Gorici, na proslavi na bivši dan mladosti, ki ga organizirata policija in Don Pierinova skupnost, kot humanitarni nastop proti mamilom. Kot Tito bi nagovoril zbrane. "Čeprav je to moj najpomembnejši termin, mi je policija nastop, za katerega smo bili dogovorjeni pol leta, tik pred zdajci odpovedala, češ da so pritisnili Italijani, da gre za provokacijo. Česa takšnega v 13 letih še nisem doživel, razen za časa Tuđmana na Hrvaškem," je presenečen: "Če sem jaz neke vrste indikator Tita, moram reči, da skozi njegovo vlogo nisem nikoli čutil pritiskov niti s strani političnih strank, niti s strani države kot inštitucije, niti s strani državljanov Slovenije. Jaz kot Titov mladinec - in to sem mu še danes hvaležen - nisem poznal rasne ali verske nestrpnosti, ki so ju prinesli novi časi. Tega mi nismo poznali ravno zato, ker nas je Tito vzgojil v duhu tako imenovanega bratstva in edinstva, da smo sprejemali drugačne kot bogastvo."

Manifestacije ob dnevu mladosti so postale tradicija. Kljub temu da se uradno ne slavi več kot maršalov rojstni dan, je konec maja neke vrste poganski začetek poletja in 25. maj priročen in simboličen izgovor za žur. Poleg najrazličnejših koncertov imamo v Sloveniji tudi štafeto. Občinsko štafeto mladosti so letos že drugič organizirali v Dolu pri Ljubljani. S pionirčki ter ansamblom Maršali želijo obeležiti dan mladih. Pri tem so bili združeni mladinski pomladki Mlade liberalne demokracije in Mlade Slovenije ter občinska kulturna društva. A še preden bo kdo zarohnel, da je sodobna mladina zašla na kriva titoistična pota, naj vas pomirimo. Nina Kos, vodja projekta, je prepričana, da "zdajšnje mladine v tistih časih večinoma še ni bilo na svetu, zato jih večina zgodovinskopolitično ni tako obremenjenih. Živimo za sedanjost in prihodnost. Zgodovina je bila takšna, kot je bila, prej ko jo bomo takšno sprejeli in se je ne trudili spremeniti ali izbrisati, prej se bomo lahko posvetili sedanjosti in prihodnosti. Nostalgija pa ostaja - takšna ali drugačna!" Zato je malo verjetno,da bi se kakšnemu sodobnemu nosilcu štafete lik Tita tako zapisal v srce kot Bojanu Križaju, ki je večkrat sodeloval v štafetnem teku, srečal Tita in bil v častni straži, ko je umrl: "Smo generacija, ki je dala marsikaj skozi. Dve državi, tranzicijo, dva sistema. Spomnim se, da so, ko sem bil majhen, rekli, ko bo Tito umrl, bo vojna, in glej ga, res je bila. Moji generaciji se je zgodilo toliko, da bi lahko vsak posameznik pisal svojo zgodovino in naredil svoje spomine. Tito gotovo ni bil slab človek. Imel je karizmo, ki je vsaj v mojih očeh še danes čisto neokrnjena. Vrstni red dogodkov v svetu je bil tak, da se je to, kar se je zgodilo, pač moralo zgoditi, in hvala bogu, da se je to zgodilo po njegovi smrti."

Naši in vaši

Kje se torej končata mladostna zagnanost in želja po nostalgični zabavi in se začne politična profiliranost? Dejstvo je, da je izražanje odnosa do Tita tudi indikator politične usmerjenosti. Kako prozorno. Kako slovensko. Kako levo in desno. Šokirani bi bili, če denimo za podmladek ZLSD Tito ne bi bil kult. "Ne glede na sredstva, kakršna je imel, je uspel s svojo karizmo. Bil je krasna osebnost. Tito bi moral biti v naših srcih, v srcih mladih, saj se je tudi zavzemal za mlade, navsezadnje smo praznovali tudi dan mladosti. Slovenija bi morala 25. maj preimenovati v dan mladosti, s čimer bi ohranili zgodovinski spomin na Tita," je prepričan Dejan Levanič, predsednik Mladega foruma ZLSD.

Na drugi strani je Danilo Kozoderc, načelnik Slovenske skavtske organizacije, ki sicer priznava, da je vse svoje otroštvo Tita oboževal ter da je bil zanj pravi heroj, toda "ne vidim pa potrebe, da bi Slovenija zavzemala kakšen poseben odnos do njega, še najmanj pa sodelovala pri ustvarjanju nekega mita. Edini primerni odnos je zgodovinski odnos z realno oceno njegove osebnosti in njegovega dela na enak način, kot to počnemo z ostalimi zgodovinskimi osebnostmi."

Da je lik in delo Josipa Broza Tita zelo konfuzna tema, se nemara vidi tudi po tem, da se kar nekaj poslancev desnih strank ni želelo odzvati na naša vprašanja o njem. Ne Janša in poslanci SDS ne Bajuk in poslanci NSi. Po navedbah njihovih piarovk želijo zgodovino pustiti pri miru. Ja, seveda, selektivna izguba zgodovinskega spomina. Proti temu se bo boril le Zmago Jelinčič pl., ki trdi, da je "bil Tito eden največjih frajerjev v naši zgodovini". Velikemu šarmerju v čast napoveduje, da bo še v letošnjem letu odkril Titov spomenik na vrtu svoje hiše, ki je hkrati tudi sedež stranke: "Slovenija ne bi smela pozabljati svojih zgodovinskih osebnosti, konec koncev gre v veliki meri za Slovenca. Mislim, da je žalostno, da država pozablja na lastno zgodovino, kajti pozabljati oziroma negirati svojo zgodovino pomeni ne imeti prihodnosti."

Od "problema Tito" se je tiho distancirala tudi slovenska cerkev. In to kljub temu, da je denimo 11. maja 1980 v Družini, ki je bila posvečena Titovi smrti, izšla posebna okrožnica nadškofijskega urada, naj na vseh cerkvah zastave izobesijo na pol droga; naj se na dan pogreba v cerkvah opravi maša za blagor domovine; naj na dan pogreba ob 13. uri v vseh cerkvah pet minut zvoni z velikim zvonom; in naj se krajevni župniki udeležijo lokalnih komemoracij za rajnkim predsednikom. Ups, del zgodovine, ki bi ga sedaj najraje pozabili.

Dualizem v odnosu do Josipa Broza je ostal tudi na strani nekdanjih nasprotnikov v drugi vojni. Za ene svetnik, za druge hudič. In ni je časovne distance, ki bi zabrisala v hostah druge vojne izoblikovan ideološki pogled. Tako je za Antona Drobniča, nekdanjega generalnega državnega tožilca, danes predsednika Nove slovenske zaveze, Josip Broz diktator brez izjeme, tudi "vojni zločinec in morilec jugoslovanskih narodov. Predvsem smo to občutili v Sloveniji, kjer smo imeli že v poldrugem letu okupacije neprimerljivo več domačih mrličev kot padlih vojakov. Tito je bil pač diktator, samovšečen totalitarni voditelj, ki je naredil vse, da je uspel osebno in s svojo stranko, in mu ni bilo mar za življenja lastnih ljudi. Slovenija bi morala zavzeti stališče do Tita kot vojnega zločinca in diktatorja, ki je dolga desetletja izvajal diktaturo in vodil totalitarni režim".

Borci s titovko na glavi pa imajo seveda popolnoma nasprotno mnenje. Janez Stanovnik, predsednik ZZB NOB, trdi da, "naša slovenska država izhaja iz suverene državnosti, ki si jo je izborila v teku narodnoosvobodilne borbe, in osebnost Josipa Broza Tita je tudi eden od temeljev Republike Slovenije. Dejstvo, da ima današnji svet drugačen odnos do komunistične ideologije, ne sme zasenčiti zgodovinske vloge in mesta Josipa Broza Tita v zmagi nad naci-fašizmom in borbi za mir in pravičnejšo svetovno ureditev".

Intelektualci

Nemara je res problem v tem, da smo vsi prebivalci Slovenije, tudi tisti, rojeni po Titovi smrti, bolj ali manj emotivno vmešani v lik in delo Josipa Broza. Dejstvo je, da njegova zgodovinska vloga ni enoznačna, in glede na to, kateri segment zgodovinske osebnosti želimo zaznati, se oblikuje naš odnos do njega. Za nekatere je izključno bad guy, za druge le junak iz otroštva, ikona neke pretekle dobe, ki se je pojavljala vedno in povsod. Če je tako, je za tiste, ki so ga doživeli, njegova podoba pridobila skoraj proustovske razsežnosti. Tisti, ki so rojeni kasneje, pa so tako kot generacija iz pesmi Računajte na nas: "Ne spominjem prošlost ni bitke daleke, jer rođen sam tek posle njih." Pa vseeno lahko računamo na njih. Estradna gazelica Natalija Verboten je bila ob Titovi smrti stara štiri leta, torej nima osebnega spomina nanj, ve le to, kar se je naučila v šoli, pa vendar: "Bil je cenjen svetovni voditelj, ki je povezal različne narode v državo, ki jo je sam tudi vodil, po njegovi smrti pa je ta država hitro razpadla. Uspešno se je distanciral od režima vzhodnih držav, bil je tudi pobudnik skupine neuvrščenih. Danes marsikdo pravi, zakaj v Velenju še stoji Titov spomenik, a to je del zgodovine, ki se je ne smemo sramovati, ampak jo moramo sprejeti." Za druge je izobešanje Titovih podob, oblačenje v pionirske oprave, prepevanje revolucionarnih pesmi ter sklicevanje na Brozovo dobo in ikonografijo bivšega sistema, bolj fazon, fora, nekaj, kar je tako malček prepovedano, no, vsaj ne popolnoma politično korektno, nekaj, kar je pank, bi rekel Ali.

Zato je nenavadno, da so tudi slovenski intelektualci vrgli kamen v "naraščajoči titoizem". Drago Jančar se je v enih zadnjih Sobotnih prilog spraševal, zakaj je kult Tita v Sloveniji še vedno živ. Nezaslišano se mu zdi, da je nad Gorico napis Naš Tito. Slabo za promocijo, da so tuji poročevalci v zvezi z našo državo omenjali tudi Tita. Še huje, prepričan je, da "imago Slovenije, že skoraj njena identifikacijska točka, nezadržno postajajo podobe pred več kot dvajsetimi leti umrlega diktatorja in njegovo čaščenje".

Zdi se, da je antititoizem še vedno osnovna odlika sodobnega disidentstva. In če je denimo za Nika Grafenauerja napis na Sabotinu le dokaz, da velja parola Po Titu Tito, bi nemara lahko trdili, da tudi disidentje takratnega režima še vedno trajbajo isto pesem kot leta 1970. Tito naj bi izginil iz slovenskega zgodovinskega spomina oz. bi smel biti označen le kot diktator ali kot "izjemno inteligenten ključavničar, ki si je za svoj ključ izbral tudi pravo ključavnico", kot ga je označil Grafenauer. Morda je res neprimerno, da se zgodovinski lik vpleta v vsakdanje politikanstvo. A taki pač smo. Ciril Zlobec je prepričan, da "Tito, kakršenkoli je že bil, prerašča našo današnjo politično majhnost, bil je in ostaja zgodovinska osebnost ne glede na kontradiktornost svojega značaja. Slovenci pa imamo z zgodovinskimi osebnostmi in z zgodovino sploh neobvladljive težave, vsak malo bolj ambiciozen politik se skuša uveljaviti z zanikanjem vseh in vsega. Tudi zgodovine, če ni on sam. Politični povzpetniki pa sploh. In teh je pri nas v vseh časih toliko, da ne vemo, kam z njimi."

Zanimivo je, da imajo razumniki nasprotno mnenje tudi o nekaterih ključnih trenutkih jugoslovanske zgodovine. Titovo zavrnitev Stalina denimo Grafenauer vidi kot oportunistično potezo: "Kot samoljuben samodržec se je ob informbiroju celo upal spreti s svojim vzornikom, semeniščnikom velikega klavskega formata in iznajditeljem gulagov Josifom Visarionovičem Stalinom. Zato pa je v demokratični federativni republiki Jugoslaviji pod vodstvom partije izumil Goli otok, kasneje pa še neuvrščene, kar je tamponski državi med obema blokoma zagotavljalo izdatne tuje kredite, ki jih je večidel pogoltnila enomilijonska JLA z vsemi svojimi kooperacijami." Na drugi strani pa je Tone Pavček prepričan, da je čas njegove mladosti zaznamoval "Tito s svojimi tremi NE-ji. NE je rekel Nemcem, Sovjetski zvezi in NE je storil jugoslovanskemu sodišču. Kakršen koli že je bil čas Tita, bolj ali manj svinčen, treba se je bilo boriti za svoj prostor in smo si ga tudi izborili. Slovenci so nekaj več samostojnosti dobili prav v Titovi Jugoslaviji". Kljub temu ni prepričan, kakšen naj bo danes odnos Slovenije do Tita, prepričan je le, da je naš "odnos do Tita lahko mnogo boljši kot odnos do Busha".

Saj, ko bi ob misli na maršala le lahko ohranili trezno glavo. Toda verjetno je s Titom tako kot s partizani - ko bo umrl poslednji partizan, bo zamrla partizanska pesem. In ko bo umrl poslednji človek, ki se spomni Tita za svojega življenja, bo tudi maršal lahko postal le zgodovinska figura. Ali kot pravi Alojz Ihan: "Se mi zdi, da je bil Tito bolj kot osebnost ime za nekakšen specifičen naravni pojav v zahodnem Balkanu, balkanski El Ninjo - nekaterim ujma, drugim odrešilni monsun, odvisno od gledišča. Trenutno pa se zgodovina obrača tako, da skoraj nobeden od Titovih zgodovinskih nastavkov nima pravega nadaljevanja, komunizem, Jugoslavija, neuvrščenost, Tito postaja slepa mitologija brez nadaljevanja in verjetno se v kratkem nihče več ne bo ukvarjal z odnosom do njega, ker bo mitološko izpuhtel, če izvzamem specializirane zgodovinske knjige."

Kralj ljudstva

Do takrat pa bo ljudstvo v srcu nosilo tudi maršala. Dobesedno. V vseh javnomnenskih anketah ga ljudje brez izjeme označujejo kot pozitivno osebnost. Leta 1995 je v anketi za Mladino 67,2 odstotka vprašanih izjavilo, da je bil Tito pozitivna politična osebnost. Če to primerjamo z rezultati v bivših republikah Jugoslavije, so bili večji titoljubci le v BiH, kjer ga je kot pozitivno osebnost označilo 86,6 odstotka vprašanih. V Srbiji je bilo takih 39 odstotkov, na Hrvaškem pa 42,7.

Tri leta kasneje je na vprašanje, ali je bil Tito pozitivna ali negativna osebnost, odgovorilo, da pozitivna 63,9 odstotka anketiranih Slovencev, negativna 10,8, neopredeljenih je bilo 25 odstotkov.

Tudi v naši anketi leta 2001 smo spraševali, ali je bil Tito pozitivna ali negativna osebnost. Takrat je 79,3 odstotka anketiranih izjavilo, da je pozitivna, 7,2 odstotka da negativna, 13,5 pa je bilo neopredeljenih. Če bi takrat sestavili anketarski profil titoljubca, bi bila to ženska, stara med 31 in 45 let, s srednjo šolo, živeča v manjšem kraju na Gorenjskem ter volivka SLS + SKD ali pa ZSLD. Titofob pa bi bil moški v starosti od 46 do 60 let z višjo oz. visoko šolo, živeč na podeželju na Dolenjskem ter bi bil volivec NSi (čeprav je bil med njihovimi volivci odstotek tistih, ki so bili za in proti Titu, enak) ali pa SDS. Naslednje vprašanje je bilo, da naj Tita primerjajo s slovenskimi politiki in ocenijo, koga v paru bolj cenijo. Primerjali so Drnovška, Janšo, Kučana in Peterleta. Kaj se je izkazalo? Da je Tito bolj cenjen od vseh razen od Kučana. Janšo je recimo porazil z rezultatom 56,3 proti 23,6. Peterleta še bolj: 61,1 proti 16,7. Tesno je premagal Drnovška s 36,0 proti 34,8. Kučan pa ga je sesekal s 46,6 proti 23,4. Pa je učenec premagal učitelja, kaj ne?

Letos smo spet izvedli anketo. Delež odgovorov, da je Tito pozitivna oseba, je še vedno enak - 79,5 odstotka vprašanih. Razlika je le, da se je zmanjšalo število neopredeljenih, na 8,4 odstotka, ter na ta račun povečalo število anketiranih, ki mislijo, da je Tito negativna osebnost - 12,1 odstotka vprašanih.

Ergo - ni ga intelektualca, zgodovinarja, politika, ki bi ljudi prepričal, da je Josip Broz Tito hudoben lik v naši zgodovini. In glas ljudstva že ve.

"Bog mu daj sveti raj!"

Lik maršala v BIH

Na TV Sarajevo je bila pred leti izrečena misel, ki lepo ponazarja poseben odnos med Titom in bosanskimi "filozofijami". V dokumentarni oddaji je spregovorila tudi bošnjaška mamka, že precej v letih, ki je bila s pisano ruto na glavi in v dimijah videti kot tipične muslimanske starke iz bosanskih hribovskih vasi. Na vprašanje novinarja, kaj meni o Titu in času, ki smo ga preživeli pod njegovo oblastjo, je mamka odvrnila: "Bog mu daj sveti raj!" Ni bilo prvič, da je verujoč človek pokazal tak odnos do takšnega zapriseženega ateista, kakršen je bil Josip Broz Tito. A v Bosni tako mnenje povzema razpoloženje verjetne večine Bosancev in Hercegovcev, vsaj tistih, ki so živeli v Titovem času. Po vsej BiH pa se nostalgija za Titom ali titoizmom vse bolj širi tudi med mladimi, ki so bili rojeni po njegovi smrti. Tito je nekakšen nadomestek za Che Guevaro, Jamesa Deana, Sandokana, Brucea Leeja, Jima Morrisona ali za vsakega od njih po malem. Tako je v Sarajevu, Tuzli, Bihaću, Zenici, Mostarju, Banjaluki, Travniku. V Sarajevu je že dolgo odprta kavarna Tito, deluje Titov klub, dobro gredo v prodajo majice s Titovo podoboNenavaden "titoističen" pojav pa je povezan z leti granatiranja in obleganja Sarajeva. V središču mesta, v parku nekdanje Vojašnice maršala Tita, stoji velikanski kovinski kip pokojnega predsednika SFRJ na podstavku. Gre za znani Augustinčićev kip, kakršnega imajo tudi v Kumrovcu in Velenju. Med vojno je bila le nekaj sto metrov od kipa prva sarajevska obrambna črta. Na bližnjem poslopju vojašnice, na cestišču, na hišah in zidovih so sledi številnih granat, na Titovem kipu pa ni niti praske. Tri leta in pol, kolikor je trajalo obleganje Sarajeva, je kip stal na odprtem in nezavarovanem prostoru. Najbližja granata je padla le meter od njega. Še vedno je vidna sled izstrelka večjega kalibra. Kip stoji v ulici, ki je med vojno veljala za eno najnevarnejših, na tako imenovani Aleji ostrostrelcev. Sarajevčani, ki so preživeli obleganje, vedo, da četniki Tita večinoma sovražijo, tako da bi le težko rekli, da so njegovemu kipu prizanašali in ga z izstrelki namenoma niso poškodovali, čeprav je bil tako dobro vidna in lahka tarča. Večkrat so mesto bombardirali tudi neselektivno, tako da bi kip lahko zadeli čisto po naključju, s kako zablodelo raketo, vendar se ni zgodilo niti to. V povojnem Sarajevu je to razlog več za še globlji občutek spoštovanja do spomenika. Zaradi tega je kip vsako leto 4. in 25. maja tako rekoč zasut z venci in s šopki, ki jih prinesejo veterani NOB, pa tudi številni drugi občudovalci Titove osebnosti in dela. Tudi zato je nedavna razprava o preimenovanju dela Ulice maršala Tita v središču Sarajeva v Ulico Alije Izetbegovića sprožila toliko odzivov. Za zdaj se je vihar v zvezi s tem polegel, saj je podpisov tistih, ki preimenovanju nasprotujejo, več kot predlagateljev spremembe. Predlagatelji so ponudili kompromis, naj bi Izetbegović dobil del ulice od Večnega ognja (partizanskega spomenika) do državnega predsedstva, Titova pa naj bi se nadaljevala še kakih 700 metrov naprej do omenjenega kipa. Nasprotniki preimenovanja ne nasprotujejo temu, da bi eno od sarajevskih ulic poimenovali po pokojnem predsedniku Izetbegoviću, nočejo pa, da bi bila to Titova ulica, niti polovica te ulice.

Amir L. Telibečirović

"Vrni se, vse ti je odpuščeno!"

Lik Tita v Srbiji

Tito je dobrih dvajset let po smrti, po obdobju vojn in globoke gospodarske krize, v Srbiji bolj priljubljen kot kadarkoli po letu 1980. Ljudje se na najrazličnejše načine s spoštovanjem spominjajo časov, ko so živeli bolje, varneje in srečneje.

Ekonomski analitiki so na podlagi natančnih podatkov ugotovili, da je Tito samo za srbsko gospodarstvo storil več kot vsi prejšnji monarhi te države skupaj. Z naklonjenostjo govoriti o Titu in socialistični Jugoslaviji je postala retromoda. Jugonostalgija in titonostalgija kot personifikaciji dobrih starih časov sta izjemno priljubljeni. Danes je v številnih mestih na zidovih hiš okoli osrednjih trgov opaziti napise "Stari je bil boljši", "Vrni se, vse ti je odpuščeno ..." ali "Ko smo imeli Tita, je bilo dovolj tudi šita".

V Užicu, mestu v osrednji Srbiji, ki se je včasih imenovalo Titovo Užice, načrtujejo obnovo celotnega kompleksa nekaj muzejev, posvečenih Titovemu času. Ker so v državah nekdanjega sovjetskega bloka takšni muzeji zelo aktualni in množično obiskani, so se v Užicu odločili podoben model uporabiti za planino Kadinjačo, kjer je potekala pomembna bitka Titovih partizanov s Hitlerjevimi enotami, za Titovo spominsko sobo, Titove spomenike, ulice in kavarne, ki so se imenovale po njem in po njegovih sodelavcih.

Po vzponu Slobodana Miloševića in nacionalizma so vsa ta spominska znamenja izginila iz mesta. Veličasten Titov spomenik, ki je stal na mestnem trgu, so leta 1991 na vsesplošno veselje odstranili in strpali v skladišče krajevnega Muzeja revolucije. Akcijo je organizirala občinska oblast, ki so jo vodili člani Miloševićeve Socialistične partije Srbije.

Tri leta pozneje je iz mesta Rudo v vzhodni Bosni, opustošenega od vojne, v Užice prispel še en Titov kip. Tako sta se bronasta kipa, za katera umetnostni zgodovinarji trdijo, da sodita med najznačilnejše kiparske izdelke umetnika Augustina Augustinčića, posvečene Josipu Brozu, srečala v mestu, ki je nekoč nosilo maršalovo ime. Oba spomenika sta bila leta 1950 razstavljena v jugoslovanskem paviljonu na Beneškem bienalu.

Preden se je porodila zamisel, da bi spomenika znova postavili na užiške ulice, je v mesto prišel Titov vnuk Josip Joška Broz in hotel enega od spomenikov kupiti. Z njim je v Užice prišel tudi zasebni podjetnik Siniša Zarin iz Novega Sada. Želel je kupiti Titov doprsni kip, da bi ga postavil na osrednje mesto v muzeju socialistične revolucije, ki ga misli ustanoviti v sklopu svojega podjetja v Novem Sadu.

Pred njim je isti spomenik skušal kupiti že Branislav Kaluđerović s Cetinja v Črni gori, znan po tem, da vsakega 4. maja, na dan, ko je umrl Josip Broz, v črnogorskih časnikih objavi osmrtnico "tovarišu Titu". V osmrtnici, ki jo je letos objavil v podgoriških Vjestih, je pisalo: "Tovariš Tito, ko smo bili tovariši, smo bili gospodje."

Ko so v Užicu ugotovili, da bi s spomeniki lahko dobro zaslužili, so se odločili, da jih ne bodo prodajali in da morajo popraviti napako, ki so jo storili, ko so jih podrli. Projekt revitalizacije komunistične dediščine v tem mestu naj bi se začel z angažiranjem urbanih umetniških skupin, ki bi se ukvarjale s Titom in z dediščino države, ki je ni več. Pojavilo se je še nekaj drugih zamisli, na primer o vzpostavitvi povezave z nekdanjimi Titovimi mesti v Sloveniji, Hrvaški, Bosni, Makedoniji in Črni gori.

Samo petdeset kilometrov severneje, v Kragujevcu, mestu, za katerega mediji trdijo, da so njegovi prebivalci že vse od Titove smrti razpoloženi izrazito protikomunistično, so konec marca odprli kavarno s preprostim imenom - Tito. Lastnik je notranjost opremil s fotografijami nekdanjega predsednika, z njegovimi gesli in s knjigo vtisov. Podobno kavarno z imenom Republika so pred dvema letoma odprli v Beogradu. Poleg številnih fotografij in simbolov nekdanje socialistične države jugonostalgike vanjo privabljajo tudi natakarice, ki strežejo v pionirskih uniformah.

Tudi film srbskega režiserja Želimirja Žilnika Tito drugič med Srbi na DVD-ju je zelo priljubljen. Posnet je bil leta 1994 na beograjskih ulicah. Po njih se je sprehajal igralec, oblečen v Titovo uniformo, ljudje pa so ga ogovarjali in se pogovarjali z njim. Zanimiv je prizor, ko je k filmskemu Titu pristopil Beograjčan in mu rekel: "Tovariš Tito, ti si Hrvat, jaz sem Srb, pa vendar sem te imel zelo rad!" Režiserja Žilnika je najbolj presenetilo to, da so se ljudje s Titom pogovarjali kot z živim človekom, nihče ni stopil k njemu in mu rekel: "Vem, da si mrtev." "Ti pogovori z mrtvim Titom so bili po svoje pogovori z lastno preteklostjo, z lastnim življenjem," pravi Žilnik.

Državna televizija je ob 1. maju predvajala film Tito in jaz Gorana Markovića. V njem desetletni deček piše pesem, v kateri trdi, da ima Tita raje od očeta in matere!

Titovega vnuka Josipa Joška Broza, ki je danes gostinec v Beogradu, takšne misli in dogodki ne presenečajo. Pravi, da se vse države nekdanje Jugoslavije z velikim pompom pripravljajo na vstop v Evropo, vsi pa pozabljajo, da je bila SFRJ že davno v Evropi. "Spomnite se samo naših potnih listov. Bili so med najdražjimi v Evropi, bili smo cenjeni in spoštovani," je dejal za Mladino. Pravi, da nositi priimek nekdanjega jugoslovanskega voditelja ni nikakršno breme in da je zelo ponosen na svojega deda: "Kadar navadni ljudje slišijo moj priimek, začutim njihov ponos."

Goran Tarlać

Titovo vino

Kumrovški vinograd je edina neposredna Titova lastnina v njegovi rodni vasi

Razpad Jugoslavije je izmed vseh bivših jugoslovanskih turističnih destinacij skoraj zagotovo najbolj prizadel Titovo rojstno vas Kumrovec. Nekdaj so ga vsakodnevno oblegale stotnije in tisočnije prišlekov. Leta 1990 pa se je skoraj čez noč zgodil preobrat. Čaščenje dela in lika nekdanjega predsednika Tita je vsaj v sosednji Hrvaški postalo deviantno, če ne celo patološko početje. Ko sva s fotografom Ičijem prejšnji teden prišla v Kumrovec, sva bila kar malo začudena, ko sva videla ultra urejeno okolico Titove hiše in kolonico šolarjev zgodnjih razredov osnovne šole, ki so jih učiteljice priganjale sem in tja po Kumrovcu. Hrvaški šolarji spet obiskujejo Titovo domačijo? Precej nenavaden pomislek je bil kmalu razblinjen, ko sva ugotovila, da je Kumrovec po novem "etno vas". Nova zagorska turistična atrakcija. Turistom in drugim obiskovalcem kažejo, kako so v s slamo kritih bajtah nekdaj živeli v hrvaškem Zagorju. Med etno hišami je tudi Titova domačija, ki se od ostalih loči le še po legendarnem kipu ob hiši in porumeneli beli Titovi maršalski opravi v eni izmed sob.

Toda naju ni zanimala zagorska etna vas, temveč domačin Ivan Mikša. Zaslovel je kot proizvajalec in prodajalec Titovega vina. Prodaja ga na stojnici nasproti Titove domačije Ja, seveda, bi kdo dejal. To je pa res težko. Kakšen problem pa je nalepiti etiketo na steklenico? Ne nazadnje italijanski vinarji iz okolice Benetk prodajajo vino z Mussolinijevo in Hitlerjevo sliko. Vse v slogu uspešnih marketniških potez. Toda v primeru vinarja Ivana gre le za nekaj več. Vino, ki ga prodaja, je res pridelano v Titovem vinogradu. "Vinograd je bil nekoč last Titovega očeta. Leta 1978 ga je Tito osebno odkupil in ga poklonil svojemu zdaj že pokojnemu sinu Žarku, ki je živel v Beogradu. On je še vedno uradni lastnik vinograda." Vinograd je podedoval Žarkov sin Josip, ki pa naj bi se tožil s hrvaškimi oblastniki, ker mu ne dajo hrvaškega državljanstva. Kljub temu da precej prebivalcev sosednje države njegovega dedka šteje za enega največjih Hrvatov vseh časov. Pa tudi njegov oče Žarko je bil rojen na Hrvaškem. Toda menda ga ni upoštevala niti sedanja, kaj šele Tuđmanova oblast. "Vinograd je do leta 1990 vzdrževala hrvaška vlada oziroma ljudje iz protokola. Nato so vinograd zapustili. Nekaj časa je tam poleti počitnikoval Titov nečak, nekdanji vojaški pilot, polkovnik, ki je sicer živel v Zaprešiću. Malo je skrbel zanj, nato pa je sredi devetdesetih tudi on umrl," pripoveduje Mikša. Pokojnega jugoslovanskega voditelja je poznal predvsem profesionalno, saj je bil kot miličnik vodja varnosti, ko je maršal vsaj enkrat letno obiskoval svoj rojstni kraj. Pozneje pa je bil šef policijskega okrožja, kamor sodi Kumrovec. Z vinogradništvom pa se bavi le ljubiteljsko. "Sam imam vinograd skoraj poleg Titovega in mi je bilo žal zanj. Obnovil sem ga, kolikor se je dalo. Sam sicer ne potrebujem več vina, toda če že obdelujem vinograd, v Kumrovcu pa praktično ni bilo več moč dobiti spominkov s Titovim likom, sem se spomnil, da bi lahko prodajal Titovo vino. Lani sem začel s poskusno serijo in prodal sem vse vino." To je v menda v tistih krajih velik dosežek, saj je vina na pretek. "Nekaj časa so ljudje moje početje gledali z manjšim prezirom. Toda ko so videli, da posel teče, sem dobil konkurenco. Družina Broz recimo prodaja Brozovo vino. Toda samo moje vino je Titovo vino," se pohvali Mikša. Sicer pa naj bi bilo v teh krajih pridelovanje vina tradicionalno slovenska zadeva. Na gričih na drugi, hrvaški strani Sotle menda pridelujejo vino malo bolj intenzivno šele v zadnjem času. Včasih so ga rajši kar kupovali na bližnjem vinorodnem Bizeljskem. Začasni upravnik Titovega vinograda, ki je edina preostala zasebna lastnina maršalove družine v Kumrovcu, nas je potem odpeljal na ekskurzijo do famoznega vinograda. Kakšne tri kilometre v hribih nad Kumrovcem. Za boljšo predstavo, vinograd je nedaleč nad nekdanjo zloglasno partijsko šolo. Vinograd se laikoma, kot sva midva, ni zdel kaj bistveno posebnega. Razen da se razprostira po nehumano strmem hribu. Gospod Mikša nama je zaupal, da za obdelovanje trte in trgatev obvezno obuje kopačke, ki so edina primerna obutev. Vinograd sam pa je bil mišljen bolj kot nekakšen rekreativno-zabaviščni objekt. Uredili naj bi ga Slovenci in postavili "fensi" zidanico v rahlo preveč alpskem slogu. Slednja je še vedno zapuščena. V vinograd so zasadili 1200 trt, iz katerih naj bi pridobivali Titovo najljubše vino - cviček!? Domovina cvička je malo bolj jugozahodno od Zagorja, toda načrtovalci se niso dali motiti in ga zasadili po receptu za dolenjsko vinsko specialiteto "Načrtovano je bilo, da se bo v vinogradu za Tita proizvajal cviček. Toda ta se pri nas ne prideluje, zato sedaj posebej ločim modro frankinjo in graševino, ki ji vi pravite laški rizling," pravi Mikša, ki sicer prodaja Titovo belo in Titovo rdeče vino. Slednje je toliko kakovostno, da so mu odobrili prodajo. Sicer pa ga že snubijo enologi z naše strani Sotle, da bi z njihovo strokovno pomočjo skušal pridelati celo vrhunsko vino.

V Kumrovcu je vrhunec turistične sezone vikend okoli 25. maja. Za podjetnega Ivana Mikšo to pomeni dober posel, saj jih velika večina odide domov s Titovim vinom. Večina jih kupi do deset buteljk, kakšni posamezniki tudi nekaj deset. Prodal jih je tudi 50 naenkrat. Sicer pa je menda imel ponudbo iz Sarajeva, da bi lahko prodal skoraj celoten letnik. Toda Ivan je za zdaj zadovoljen s svojo stojnico in Titovega vina še ne namerava izvažati.

Gregor Cerar