Gospodar in odrešenik

Ponedeljkovo odstavljanje ministra Rupla je bilo paradoksalno in ironično. Kljub velikim besedam o osamosvajanju in slovenski državnosti pa o skritih botrih, pomanjkanju demokracije, verbalnem deliktu, zloveščem planu, diskvalifikaciji, likvidaciji, skupaj z Depalo vasjo in s stričkom Stalinom, se na izredni seji ni zgodilo nič posebnega. Ministrski predsednik je pač zamenjal ministra, ki mu je šel na živce. Ki mu ni več zaupal in ki je po mnenju šefa največje koalicijske stranke paktiral z opozicijo. Točneje, odstavljeni minister si je zaželel novih strankinih oblačil in je zato zgubil delovno mesto. Rupel tako ni bil nikakršna žrtev že zdavnaj pripravljenega načrta o prevzemu oblasti, ampak je preprosto prekršil pravila, ki mu jih je bil napisal njegov nadrejeni, prekršil pa je tudi pravila osnovne strankarske higiene. In kaj je bilo tako paradoksalnega pri ponedeljkovi seji? Politični paradoks je bil seveda v tem, da so vladnega ministra podpirale opozicijske stranke, odstavljale pa so ga vladne. Da je bil Rupel za opozicijo zunanji minister brez napake, najboljši minister v slabi vladi, ugleden in spoštovan politik, za svoje vladne kolege pa človek, ki ne spada več v "liberalno" ekipo in ki se je od velike LDS že zdavnaj poslovil. Ko sta v parlamentu Koalicija Slovenija in že skoraj pridružena SLS, druge opozicijske stranke nad Ruplom niso bile tako navdušene, podprli nekdanjega zunanjega ministra, se je potrdilo tisto, kar je premier Rop očital Ruplu. Potrdilo se je, da so se politična stališča zunanjega ministra zelo zbližala s političnimi stališči slovenske pomladi. Da Ropov zadržek glede lojalnosti ni samo subjektivno čustvo neveščega političnega adolescenta, ampak preverljivo dejstvo, ki ga je z glasovanjem potrdil tudi del opozicijskih poslancev. A parlamentarna zmeda in Ruplova pisemska ofenziva nista edini dokaz novih ciljev nekdanjega zunanjega ministra. Z njimi sta postregla oba, Janša in Rupel. Samo dan po odstavitvi z ministrskega položaja je Rupel odšel iz LDS in dan kasneje kot samostojni poslanec skočil v zavetje Janševe poslanske skupine. Namesto evropskega Brejca se mu obeta sedež podpredsednika državnega zbora. In če bo Rupel želel, bo lahko na jesenskih volitvah tudi kandidiral na listi SDS.

Janša in Rupel sta torej postala zaveznika, velika osamosvojitelja sta se zaradi levičarskega prevrata, v katerega naj bi se bila ujela velika LDS, skupaj odpravila na pot k boljši, bolj uravnoteženi in bolj demokratični Sloveniji. Skupaj v boju zoper aroganco, odtujenost in skorumpiranost. Paradoks je torej v glasovanju, ironija pa v političnem spominu. Ta niti pri Ruplu niti pri Janši ni daljši od kampanje za Nato. Pred njo sta imela politična republikanca ohlajen, nekaj let poprej celo sovražen odnos. Rupel je omenjal janšizem, Janša je pisal o ruplizmih. Za enega je bil njegov politični nasprotnik demagog, ki je nesramen in ki rad podtika. "Ne izbira sredstev. Je hudoben in brezobziren. Ne išče svetovalcev, ampak vernike. Ne išče sodelavcev, ampak sovražnike." Za drugega je bil njegov politični nasprotnik samo "svetovljan z rumenim puloverjem in smrdečo pipo".

Načeloma "dobro" sodelovanje

Politično sodelovanje med Ruplom in Janšo se je začelo z ustanavljanjem Slovenske demokratične zveze. Rupel se recimo ni nikoli zelo dejavno povezal z Bavčarjevim Odborom za varstvo človekovih pravic, pripravil pa je nekaj literarnih večerov v podporo četverici. Prvič je resno, a blago počilo med izbiranjem kandidatov za tedanje republiško predsedstvo, politično prijateljstvo med Janšo in Ruplom pa se je začelo ohlajati. Ko je SDZ razpadla, je Rupel skupaj z Bavčarjem odšel k svoji frakciji demokratov, Janša pa je takrat nekoliko nepričakovano izbral Pučnikove socialdemokrate. Razhajala sta se predvsem zaradi politične usmeritve SDZ, Janšo skrajna desničarska politična pot ni motila, Rupel pa si je takrat želel bolj umirjene, sredinske politike. Prvi jasen očitek, ki ga je slovenska desnica naprtila Dimitriju Ruplu, je bil v zvezi z njegovim nasprotovanjem kandidaturi Antona Drobniča za generalnega državnega tožilca; Rupel naj bi bil takrat postal Kučanov človek, obtožili pa so ga tudi sodelovanja s Spomenko Hribar in razbitja Demosa. Kasneje se je na Rupla spravila še Civilna iniciativa, dokončno pa je počilo kje drugje kot pri Depali vasi. Rupel je bil takrat poslanec državnega zbora, Janša pa obrambni minister. Ko so 20. marca 1994 uniformirani uslužbenci Voma aretirali in pretepli Milana Smolnikarja in ko je zaradi odstavitve Janeza Jaše pred parlamentom protestirala jezna množica, je Rupel napisal pismo o manifestih in protestih. Pismo je podpisal kot član uredništva Nove revije, objavljeno pa je bilo v osredjih slovenskih dnevnikih. Rupel je Janši očital tisto, kar nekdanjemu zunanjemu ministru danes očitajo drugi, očital mu je uzurpacijo osamosvojitve. Prelom med osamosvojitvenima prijateljema je bil popoln. "Veliko Janševih lastnih nastopov, izjav v njihovo podporo in drugih odmevov izhaja iz zgrešene podmene, da je z Janezom Janšo nastala in da se z njim morda tudi konča slovenska demokracija." Rupel ni izbiral besed, strankarske vojske in obveščevalne službe, ki obračunavajo med sabo z ideološkimi izgovori, a nasilnimi sredstvi, so bile za tedanjega Rupla "znamenje balkanstva". "Kadar se določene družbene skupine, pa naj se sklicujejo na kulturno ali pa na katerokoli drugo plemenito dejanje, povezujejo z vojaškimi strukturami in za svoje voditelje izbirajo obrambne ministre, morajo zbuditi pomisleke in celo strah!" Rupel je v kolumni za Republiko, naslovljeni z Don Podobnik in Sančo Janša, zapisal, da so Janševi protestniki zahtevali, naj obrambni minister prevzame oblast, da so si torej zaželeli oblasti vojske. Citiral je Hanno Arendt: "Totalitarni sistemi ne potrebujejo strank, saj je vzpostavljena neposredna zveza med ljudstvom in Vodjem."

A liberalec po prepričanju je bil še konkretnejši nekaj tednov kasneje, ko je objavil članek o janšizmu. Rupel je z modrostjo intelektualca in svetovljana dokazal, da je Janša politik totalitarizma, njegove akcije pa je blasfemično povezal s komunističnim delovanjem. "Če mu natančneje prisluhnemo, se ne bomo znebili občutka, da ta politična retorika vsebuje pomembne elemente nekdanjega komunističnega žargona. Mož govori o revnih in bogatih, o razredu delavcev in kapitalistov, še posebno bankirjev. Zavestno posnema retoriko svojega nasprotnika, ki ga imenuje kot komunista." Zanimivo, da je Rupel iz leta 1994 videl tisto, česar Rupel iz leta 2004 ne vidi več.

Kolikšna je bila vaša cena?

Ruplova podpora Drnovšku in nasprotovanje Janši seveda nista bila neopažena. V udbomafijskem dojemanju politične realnosti je Rupel prestopil na stran kontinuitete, Janševi SDSS-jevci so na pikniku v Mostecu takratnemu županu Ljubljane skandirali, da je lopov, Janša pa ga je v Sobotni prilogi ozmerjal za hlapca. "Zame ste enostavno oseba, ki ne more brez gospodarja. In ko ga najde, je pripravljena popljuvati vse, ki trenutnemu gospodarju niso všeč. Jaz se ne bom več ukvarjal z Vami." Medijski spor med Janšo in Ruplom je pravzaprav povzročila Spomenka Hribar, ki je v Mladini objavila zapis o zasnutkih slovenskega neofašizma med Janševo proslavo ob dnevu državnosti. Zaradi Spomenke se je oglasil tudi Dimitrij in v članku Fašizem na ljubljanskih ulicah, objavljenem v Sobotni prilogi, oklofutal nekdanjega prijatelja. Leta 1995 je bil za Rupla Janša nacionalist, ki ne zna upoštevati politične realnosti. Za Rupla je bil Janša človek, ki izdaja prijatelje, demagog, ki ni socialdemokrat. Politik, ki hlepi po oblasti, politik, ki se z nobeno stvarjo ne ukvarja zares, ki govori le o tem, kar bi ljudje radi slišali, in ki ne razmišlja, kaj bi dejansko storil. Deset let stare Ruplove besede zvenijo, kot da bi jih danes napisal kdo drug. Recimo nekdanje Ruplovo mnenje o Janševi vladni ekipi: "Njegovi predlogi za vladni kabinet ne zbujajo vtisa strokovnosti, samo partijske zvestobe."

Rupel je Janši očital tudi sporen odnos do partizanstva in domobranstva: "Ta odnos je neuravnotežen in pretirano odvisen bodisi od družinskih travm bodisi od že kar iracionalnega sovraštva do vseh politikov, ki so imeli kakorkoli opraviti z bivšim - komunističnim - sistemom." Rupel iz leta 1995 je v Janši prepoznal totalitarnega politika. "Njegov bistveni cilj je v Sloveniji povzročiti čim več zmešnjav in sporov. Važno je, da bi bilo čim manj uspehov in normalnega življenja. Tako bi se pripravljal teren za prihod Rešitelja. Takšna politika v nekaterih podrobnostih res spominja na vzpon totalitarizma pred šestdesetimi in še več leti." In napadeni Janša? Po njegovem naj bi bil Ruplov pamflet nastal v kabinetu ultimativnega sovražnika, tedanjega predsednika Slovenije Milana Kučana, Janša pa je Rupla primerjal s samimi političnimi "negativci", z Adolfom Štormanom, Milanom Aksentijevićem, Mitjo Ribičičem in celo z novinarjem Mladine Mihom Štamcarjem. "Kaj se je zgodilo z Vami, g. Dimitrij Rupel? Kako si lahko pogledate v oči? Ste bili v zmoti pred dvema letoma (Rupel je takrat skupaj z Janšo vrnil Kučanovo odlikovanje, op. p.) ali ste v zmoti danes? Ali ste spremenili mišljenje, takoj ko ste povohali oblast, pa čeprav so Vas brcnili na njen rob? Kolikšna je bila Vaša cena, g. Dimitrij Rupel?"

Od bojevite retorike SDSS in njenih intelektualnih razumnikov se je Rupel dokončno poslovil leta 1996. V Novi reviji je objavil še pismo prijateljem, jih opomnil, da slovenskega naroda ne ogrožajo komunisti in da so se kot člani posebne kulturne selekcije SDSS približali avtoritativni in konservativni politiki, njihova stališča pa so protimoderna. Nato je Rupel zapustil Ljubljano in odšel na veleposlaništvo v ZDA.

Skupni sovražnik

Ko je Rupel postal član Drnovškove vlade, je poslanska skupina SDS seveda glasovala proti njemu. Pozabljena ljubezen je vzklila šele ob kampanji za Nato in spogledovanju s politiko ZDA. Rupel in Janša sta postala neizprosna borca za vključitev v Nato, skupaj sta ustanovila civilnopolitični odbor za Nato, s čimer se je Rupel pogosto pohvalil. Združil naj bi bil namreč različne politične pole, bil naj bi nekaj, kar je slovenski politiki uspelo v času osamosvajanja.

Že malo prej pa se je Rupel začel oddaljevati tudi od matične LDS, konkretneje, spori so se začeli, ko je Drnovškovo krono prevzel Rop. Neposredni povod za Ruplovo zlovoljo so bila torej tudi kadrovska vprašanja, najprej v stranki, potem pa v evropskih institucijah. Rupel je začel pisati pisma, na začetku "intelektualistično zahtevna in politično abstraktna", ko pa ga je zadel sum korupcije zaradi diplomatske akademije, je v "zaroti proti zunanjemu ministru" našel tudi "temne sile, ki stopajo iz ozadja". Ko je sredi lanskega oktobra na spletnih straneh zunanjega ministrstva objavil nemarno prevedene odlomke iz knjige nekdanjega italijanskega ministra Piera Fassinija o slovenski levici, ki naj bi se hotela polastiti osamosvojitve, je pokazal tudi na Kučana. Začel je uporabljati retoriko Janeza Janše in uporablja jo še danes.

Rupel, ki je v času Depale vasi Janšo obtožil totalitarizma, je tako pred dnevi v parlamentarnem zagovoru pred odstavitvijo ponavljal besede, ki so mu pred desetimi leti zvenele kot totalitarne. "Bojim se, da je tokratni 'enostranski ukrep' del skrbno načrtovanega projekta oddaljevanja od izročila slovenske demokracije, osamosvajanja in neodvisne državnosti. To oddaljevanje se je začelo leta 1994 z znanim novogoriškim manifestom o diskvalifikacijah in likvidacijah." Rupel je uporabil isti falsifikat, kot ga že deset let uporabljajo Janša in njegovi razumniki. Milan Kučan je namreč v Novi Gorici govoril malo drugače, obsodil je konfrontacije, oblikovanje le dveh političnih polov, delitev na nenaše in naše, opozoril, da lahko takšne politične metode pripeljejo tudi do stanja, ki z demokracijo nima nikakršne zveze. Janša je kasneje Kučanova opozorila preobrnil, iz njih skonstruiral napoved lastne usode in iz politične interpretacije naredil svojo resnico. Takšno, ki jo po novem pridiga tudi nekdanji zunanji minister. Ni namreč nepomembno, da je Rupel svojo odstavitev primerjal z Depalo vasjo in da je v njej spoznal tudi uresničitev skrivnega načrta nekdanjega predsednika Slovenije. S fantomskim Milanom Kučanom sta Janša in Rupel dobila skupnega sovražnika.

Vlada kot zarota

Obujeno prijateljstvo pa ni vzklilo le med Janšo in Ruplom, simpatije so preskočile tudi med že od nekdaj sprtima Ruplom in Peterletom ter celo med Tinetom Hribarjem in ekipo Janševih desničarjev. Tine Hribar je pred petimi leti ostro obsodil politiko dela slovenske desnice in spogledovanje s fundamentalističnim Rodetom. Pred tedni pa je na zboru republikancev govoril popolnoma drugače, navdušeno množico je pozval k ustanovitvi novega Demosa. In kakšne so bile filozofove misli izpred petih let? Njegova Nova revija se je nagnila preveč v desno, popustila je pred zahtevami klerokatoliške restavracije, ustavno sodišče je s presojo o volilnem sistemu izvedlo puč, v Sloveniji pa je bilo preveč desnih skrajnežev. "Govorim o desnih skrajnežih, kajti dediči levega ekstremizma so že pred desetimi leti dokazali, da z demokra(tiza)cijo in sestopom z Oblasti mislijo zares." Hribar si je takrat zamislil tudi črni scenarij prihodnosti Slovenije, kjer naj bi postal predsednik vlade Janez Janša, predsednik države pa Peter Jambrek. "Vladata radikalna politika ter verski fundamentalizem. Oblast sicer ni totalitarna, je pa skrajno avtoritarna," je bila ena izmed možnih napovedi.

Hribar je torej še pred petimi leti svaril pred porajanjem antagonizmov in ideološke bipolarnosti, danes pa je podobno kot Rupel prepričanje popolnoma obrnil. S svojo politično podporo je Janševemu krogu in njegovim novorevijaškim razumnikom dal legitimiteto, dal jim je zavezništvo lastnega modroslovja, pa četudi se Janševa politika v zadnjih petih letih ni veliko spremenila. Janša se še zmeraj obnaša tako, kot se je obnašal pred leti. Tako, kot mu je nekoč očital nekdanji politični nasprotnik in sedanji politični polbrat Dimitrij Rupel. Janša še vedno uporablja enak besednjak, odpira ista politična vprašanja in išče enake sovražnike. Po Ruplu izpred desetih let je še zmeraj vodja. In še zmeraj razume svet kot zaroto. Novi zunanji minister je za Janšo recimo ostalina jugoslovanskih časov.

In Rupel? Kolikšna je bila tokrat cena novega Pucka? Ministrski položaj, komisarsko mesto ali kaj drugega? Gotovo je Janša Rupla rešil muk in bolečin, ki jih je kot politik trpel na križu napačne stranke. Sedaj sta dva. Oseba, ki po Janši ne more brez gospodarja, je segla v roke osebi, katere politika po Ruplu meji na totalitarizem. Vlogi vodje in hlapca sta torej razdeljeni. Bivši zunanji minister se je pridružil bivšemu obrambnemu ministru.