Vatikan o ženskah

Kritika strategij boja proti neenakopravnosti

Ali H. Žerdin  |  Mladina 32  |  13. 8. 2004

Vatikanski poštni urad je imel polne roke dela. Najprej je iz kongregacije za verski nauk v ZDA odpotoval tajni memorandum, ki je ameriškim škofom naložil nenavadno prepoved: tisti katoliški politiki, ki podpirajo abortus, ne smejo prejeti obhajila. Memorandum sicer ni vseboval seznama oseb, na katere se prepoved nanaša, vendar so poročevalci nemudoma izračunali, na koga, med drugim, meri. Senator John Kerry, demokratski predsedniški kandidat, je katolik in se strinja s pravico do izbire. Torej John Kerry ne bi smel prejeti obhajila.

Ob zaupnem memorandumu pa je v svet iz Vatikana odpotovala tudi bolj množična pošiljka. Na zadnji julijski dan je namreč Vatikan objavil novico, da je kongregacija za verski nauk škofom katoliške cerkve poslala Pismo o sodelovanju moškimi in ženskami v cerkvi in svetu. Najbolj sveži podatki pravijo, da na planetu živi in dela 4827 škofov, nadškofov in kardinalov, torej osebnosti, ki jim je bilo pismo naslovljeno. Pošta sicer nosi datum 31. maj, dva meseca po tem, ko je bila datirana, pa je postala dostopna svetovni javnosti. Pod pismom je podpisan kardinal nemške narodnosti Joseph Ratzinger, mož, zadolžen za to, da v katoliški cerkvi ne bi bilo kakšne idejne zmešnjave. Kardinal Ratzinger je tudi avtor zaupnega memoranduma o politikih in obhajilu. Če so kongregacije tisto, kar so v ostalih državah ministrstva, je kongregacija za verski nauk ministrstvo ortodoksije. Kardinal Ratzinger nalogo prefekta, torej ministra, opravlja že od leta 1981, v dobrih dveh desetletjih službovanja pa je pridobil sloves prvega varuha verskega nauka in enega najtesnejših sodelavcev papeža Janeza Pavla 2. Po objavi Pisma o sodelovanju med moškimi in ženskami v cerkvi in svetu je bilo hitro ocenjeno, da gre za v zadnjem desetletju najpomembnejše stališče vrhov rimskokatoliške cerkve o položaju ženske. Agencijska poročila so ob tem navajala, da gre za izčrpno, na 37 straneh natisnjeno pisanje. No, če besedilo Pisma spravimo v računalniški format, cela pisarija niti ni tako dolga. Obsega deset gosto tipkanih strani, besedilo pa je opremljeno še z dvema stranema opomb. Večina opomb kot referenco navaja besedila papeža Janeza Pavla 2. Hkrati je papež osebno odobril besedilo. Torej je to opremljeno s pečatom papeške nezmotljivosti. Kljub velikemu pomenu, ki ga pismu pripisujejo komentarji, v besedilu ni revolucionarnih novosti. Pravzaprav ni nič novega. Prej gre za to, da je pomenljiv časovni okvir objave poročila.

Odkloni od katoliškega nauka

Zaupni memorandum, namenjen ameriškim škofom, ki prepoveduje, da bi predsedniški kandidat Kerry prejel obhajilo, je nastal v času, ko je Johnu Kerryju na borzah javnega mnenja kazalo precej dobro. In v ameriški zvezni državi Massachusetts, od koder prihaja Kerry, je vrhovno sodišče razveljavilo določila zakona, ki so onemogočala sklenitev zakonske zveze istospolnih partnerjev, češ da so ta določila protiustavna.

Pismo o sodelovanju med moškimi in ženskami pa je šlo v javnost v času, ko je do radikalnih novosti prihajalo v eni od najbolj čvrstih katoliških utrdb, v Španiji. Novi premier Zapatero je v Španiji, za katero velja, da je prekvašena s katolicizmom, uvedel globoke spremembe, ki se tičejo statusa žensk v javnem življenju in politiki. Pol ministrskih položajev je namenil ženskam. Maria Teresa Fernandez de la Vega, ki velja za feministko, je postala podpredsednica vlade. Ko je Zapatero pozdravljal špansko olimpijsko ekipo, je bila posebna pozornost namenjena podatku, da je v ekipi 45 odstotkov žensk. Ženska je postavljena na čelo španske RTV hiše. Boj proti diskriminaciji je Zapatero postavil za eno od prioritet svojega političnega delovanja. Še med prvimi stotimi dnevi je vlada v parlamentarno proceduro poslala zakon, ki naj bi postal učinkovito orožje proti nasilju nad ženskami. Nasilje nad ženskami, ki se dogaja za štirimi stenami in v Španiji predstavlja tak problem, da se z njim ukvarja tudi organizacija Amnesty International, je Zapatero označil za največjo nacionalno sramoto. Boj proti diskriminaciji ne bo uspešen, če vlada ne bo učinkovita v boju proti družinskemu nasilju, je izjavil Zapatero. Hkrati je Maria Emilia Casas Baamonde, profesorica na madridski univerzi, postala predsednica španskega ustavnega sodišča, najvišje instance sodne veje oblasti. Zapatero je med prvimi stotimi dnevi vladavine najavil, da bo Španija omogočila zakonsko zvezo istospolnih partnerjev.

Če pa na poteze predsednika španske vlade gledamo skozi naočnike ortodoksnega katoliškega nauka, te povzročajo idejno zmedo. Konservativna španska škofovska konferenca je sicer tudi sama zaznala, da je problem nasilja v družini resen. Vendar je še pred Zapaterovo presenetljivo volilno zmago objavila stališče, da je za zlorabe žensk kriva seksualna revolucija. "Seksualna revolucija je ločila spolnost od zakonske zveze, prokreacijo od ljubezni," je ugotovila španska škofovska konferenca in dodala, da so "grenki sadeži" te revolucije v družinskem nasilju, spolnih zlorabah ter otrocih brez doma. Ko je Zapatero najavil možnost istospolnih zvez, je španska škofovska konferenca članom parlamenta naložila "moralno dolžnost, da jasno in glasno izrazijo nestrinjanje z načrtovanim zakonom ter glasujejo proti".

Kardinal postavi stvari na svoje mesto

Feminizem in legalizacija istospolnega partnerstva torej postajata svetovni proces, ki zahteva reakcijo. Ko je kardinal Ratzinger objavil novico o pismu, ki ga je poslal vsem katoliškim škofom planeta, je nadškof Angelo Amato, tajnik kongregacije za verski nauk in soavtor pisma, Radiu Vatikan povedal, da je Sveti sedež reagiral na dve močni tendenci, značilni za sodobno kulturo. V naših krajih so takšne pojave, kakršne danes zaznava Vatikan, imenovali odklon. Obstajata dva odklona. Prvi odklon je ta, da ženske pretiravajo s poudarjanjem problema neenakopravnosti in podrejenosti. Ob pretiravanju glede problema podrejenosti ženske svojo identiteto gradijo na tem, da postajajo nasprotnice moških. Ali kot je zapisano v pismu: "Soočene z zlorabo moči, ženske odgovarjajo tako, da tudi same zahtevajo moč." Ta proces, ugotavlja pismo, vodi v nasprotja med moškimi in ženskami. Ženske se postavljajo v vlogo opozicije. Če so moški vlada, so ženske opozicija. In to, da so ženske postale opozicija, ni OK. Vodi namreč v "škodljivo zmešnjavo (...), ki ima takojšnje in smrtonosne učinke na strukturo družine," pravi pismo.

In drugi odklon? Vatikan zaznava, da obstajajo idejni tokovi, ki skušajo zanikati razlike med spoloma. Biološke razlike med spoloma naj bi skušali minimizirati, poudarjali pa naj bi pomen razlik, ki so posledica kulturnih in socialnih okoliščin. Ideje, ki skušajo minimizirati pomen razlik med spoloma, imajo po mnenju Vatikana grozno škodljive posledice. Tudi ta odklon pod vprašaj postavlja institucijo družine, njeno naravno dvostarševsko strukturo ter vlogo matere in očeta. Hkrati pa naj bi ta tendenca skorajda izenačila homoseksualnost in heteroseksualnost.

Če v nekoliko abstraktni oceni škodljivih odklonov iščemo konkretne dogodke, lahko domnevamo, da so varuhi verskega nauka reagirali prav na spremembe, kakršne so se zgodile z odločitvijo predsednika španske vlade o enakopravni zastopanosti žensk v vladi, politiki in na drugih pomembnih položajih. To, kar je storil premier Zapatero, namreč nekoliko spominja na ugotovitev vatikanskih varuhov verskega nauka, da ženske zase zahtevajo moč. Drug konkreten dogodek so judikati vrhovnih sodišč posameznih zveznih držav v ZDA, ki ugotavljajo, da je onemogočanje sklenitve zakonske zveze istospolnim partnerjem protiustavno.

V bibliji je vse jasno

Kakšne argumente navaja kardinal Ratzinger, ko napada feminizem in tendenco po legalizaciji istospolnih partnerstev? Argumente najde v Bibliji. Že na prvih straneh Svetega pisma, v Genezi, kjer je popisano stvarjenje, je po kardinalovem mnenju jasno odgovorjeno na vprašanje, kakšno naj bi bilo razmerje med moškim in žensko. Ko je Bog ustvaril človeka, ga je ustvaril po božji podobi. Potem ko je človeka ustvaril, je ocenil: "Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna." Adam, prvi človek, je čutil osamljenost. In Bog mu je namenil primerno pomoč. Kardinalu Ratzingerju se ob tem zastavlja vprašanje, kakšna naj bi bila narava te pomoči? Natančneje, pomočnice. Bog je namreč iz Adamovega rebra in mesa naredil žensko. Ženska kot pomočnica naj bi bila hkrati partnerica. Zato pismo katoliškim škofom izraža prepričanje, da ta pomočnica ob stvarjenju ni bila postavljena v inferioren, manjvreden, drugorazreden položaj. Pomočnica naj bi v resnici igrala vitalno vlogo. Ko kardinal Ratzinger pojasnjuje, kaj naj bi pomenilo, da je ženska pomočnica, opomni, da hebrejska beseda ezer, pomočnik, ne implicira podrejenosti ali kakršnega koli izkoriščanja. Tudi sam Bog naj bi bil na nekaterih mestih Svetega pisma imenovan ezer, torej pomočnik človeškim bitjem. Vendarle pa iz biblične epizode, med katero Bog človeku naredi "pomoč, ki mu bo primerna," izhaja cel niz teoloških konsekvenc, iz teh pa varuhi verskega nauka izpeljujejo tudi politična stališča. S tem, ko je Bog osamljenemu Adamu ustvaril primerno pomoč, naj bi razdelil tudi družbene vloge med spoloma. Iz same Geneze naj bi torej izhajalo, prvič, da je Bog moškemu in ženski namenil, naj živita kot par. "Človek je ustvarjen za potrebo po drugem, da se lahko presega. Potrebuje svojo dopolnitev," nekje pravi kardinal Ratzinger. Drugič, ženska je bila ustvarjena kot asistentka, ki pa naj bo vsega spoštovanja vredna. Materinstvo je ključni element ženske identitete, pravi kardinalovo pismo.

Zatorej je že v sami Genezi kot pribito, za vse in za vekomaj sklenjeno, da kakšne coprnije, ko ženski ni do statusa vsega spoštovanja vredne pomočnice, niso dopustne. Ni dopustno, da bi ženska odnos med spoloma dojemala kot odnos, za katerega je značilna dominacija. Prav tako ni dopustno, da bi na domnevno dominacijo odgovarjala s kakšnimi taktičnimi odgovori ali konfliktnimi strategijami. Že v Genezi je sklenjeno, da obstaja eno in edino možno partnerstvo, torej partnerstvo med moškim in žensko. Hokus-pokusov istospolnega partnerstva med pisanjem Geneze niso predvideli. Zatorej ideje o tem tudi danes predstavljajo nevaren odklon.

Ob tem, ko kardinalovo pismo žuga, da bi bil kak konflikt med spoloma hudo neprimeren, pa vendarle opozarja, da ne bi bilo pravilno, če bi ženskam zapirali dostop v svet dela in organiziranja družbe. Ženske bi morale imeti dostop do položajev in odgovornosti, kar bi jim omogočalo, da navdahnejo politiko narodov in da predstavljajo inovativne rešitve ekonomskih in socialnih problemov. Hkrati pa družba žensk, ki se prostovoljno odločijo, da bodo gospodinje, ne bi smela stigmatizirati ali finančno kaznovati.

Starejši Ratzingerjevi teksti kažejo, da kardinal zavrača ideje, povzete v geslu Kuche, Kirche, Kinder - torej Kuhinja, Cerkev, Otroci. V intervju, ki je objavljen tudi v pri nas prevedeni knjigi Bog in svet, nasprotuje pojmovanju "žensk kot nižjih bitij, ki so namenjene le kuhanju in pospravljanju, medtem ko moški govorijo, se vojskujejo in se počutijo kot nekakšna kasta, ki se ukvarja z višjimi stvarmi." Paradoks kardinalovega razmišljanja je v tem, da s kritiko ideologije Kuhinja, Cerkev, Otroci posredno priznava njen obstoj. Hkrati pa ostro nasprotuje možnosti, da bi feministična gibanja razvija strategijo proti tej ideologiji. Po eni strani torej medlo kritizira diskriminacijo, po drugi pa ostro kritizira strategije boja proti diskriminaciji. "Pravo stanje moško-ženskega odnosa ne more biti neko nezaupljivo, sumničavo in obrambno nasprotovanje. Odnos med njima mora živeti v miru in sreči skupne ljubezni," piše v pismu. Kot da bi kardinal čakal, da bo pravo stanje moško-ženskega odnosa zraslo samo od sebe.

Učinki

Kongregacija za verski nauk torej ugotavlja, da bi ženske sicer morale imeti tudi dostop do političnega življenja, ne bi pa bilo primerno, če bi se za ta dostop borile. Morda tudi to prepričanje vrhov rimskokatoliške cerkve lahko pojasni deleže zastopanosti žensk v političnem življenju. Preglednica, ki jo objavlja slovenski urad za politiko enakih možnosti, pravi, da lahko največji delež zastopanosti žensk v politiki najdemo v skandinavskih državah. V švedskem parlamentu sedi 42 odstotkov žensk, v danskem 37, v norveškem in finskem pa 36 odstotkov. Skupni imenovalec teh dežel ni zgolj geografski podatek, da ležijo na severu Evrope, pač pa gre za države z močno prevladujočo luteransko veroizpovedjo. Status ženske v luteranski cerkvi je občutno drugačen od njenega statusa v rimskokatoliški. Če ideja, da bi tudi ženske lahko opravljale duhovniško službo, v rimskokatoliški cerkvi še vedno zveni popolnoma utopično, v luteranskih cerkvah ženske lahko opravljajo duhovniško službo. Deleži zastopanosti žensk v nacionalnih parlamentih kažejo, da so pri vrhu države s prevladujočo luteransko veroizpovedjo, sledi jim blok katoliških držav. V državah, kjer prevladuje pravoslavna cerkev, je zastopanost žensk v parlamentih še nekoliko nižja, pod desetimi odstotki. Najnižja zastopanost žensk pa je v pretežno islamskih državah. Glede zastopanosti žensk v parlamentu je Slovenija - na volitvah leta 2000 so ženske zasedle 13 odstotkov poslanskih mest - v družbi držav z močno katoliško tradicijo. Družbo nam delajo Poljska (13 odstotkov), Irska (12 odstotkov) in Italija (11 odstotkov).

Res pa je, da se je nekje na pragu slovenskega parlamenta znašel zakon o istospolni partnerski zvezi. Zakona naj bi se lotil naslednji sklic parlamenta. Zakonodaja, ki bi omogočala registracijo istospolnega partnerstva, pa za države z močno katoliško tradicijo ni značilna.