Ledvica za 20.000 evrov

Črni trg človeških organov tudi v Sloveniji

Antonio Vidali  |  Mladina 50  |  16. 12. 2004

Ko iščeš sobo ali kupuješ avto prek svetovnega spleta, naletiš na najrazličnejše oglase. Tudi na takšnele: "Prodajem bubreg krvna grupa A rh + sve informacije na e-mail." Oglas je bil objavljen kar na slovenski spletni strani www.mojoglasnik.com.

Ker so vrste čakajočih na nov organ, predvsem pa na ledvice, dolge, ne preseneča, da nekateri bogatejši razmišljajo tudi o tem, da bi si organ kar kupili. Prav tako je veliko ljudi, ki se zaradi takšnih in drugačnih stisk, največ pa zaradi slabega finančnega položaja odločijo, da bodo svojo ledvico ponudili naprodaj, saj je znano, da človek skoraj brez večjih težav živi tudi z eno samo. Na svetovnem spletu zlahka najdeš primernega dajalca, ki za ustrezno ceno prodaja svojo ledvico. Ponudniki niso le iz vzhodnih držav, kot je prepričana večina, temveč tudi iz Nemčije, Amerike, Anglije, Turčije, Pakistana in od drugod. Cene znašajo od 4750 dolarjev v Indiji do 50.000 dolarjev v ZDA ali Turčiji.

Toda kupovanje ledvic prek spleta v Sloveniji? Prej omenjeni oglas ni bil edini, ki smo ga našli na slovenski spletni strani. Vas zanima še kaj? Recimo: "Bubreg, potpuno zdrav, krvna grupa B+, bez masnoća, visokog tlaka, kamenca, 100 % ispravan, za transplataciju za ozbiljne korisnike u SLO ili izvan SLO, prodajem po vrlo povoljnoj cijeni. Uvjet: presađivanje u HR bolnici! Nazovite ..." Oglasi, ki smo jih našli na www.mojoglasnik.com, so iz časovnega obdobja od leta 2002 do 30. oktobra 2004, ko je ledvico ponudil prodajalec s krvno skupino A in faktorjem Rh + iz Bosne. Drugi prodajalci so iz Hrvaške in Srbije. Vsi so stari od 30 do 40 let, ledvico pa so pripravljeni odstopiti najboljšemu ponudniku za najboljšo ceno. Med prodajalci sta tudi dve ženski. Oglasi so bili oddani v različne kategorije od ostalo do šport in rekreacija, eden celo v rubriko računalništvo.

Seveda nas je zanimalo, kako poteka kupovanje ledvice prek spleta. Kot navidezni kupci ledvice za sorodnika v Italiji smo stopili v stik z B. S., ki svojo ledvico prek spleta prodaja že od leta 2002. Baki je povedal, da je že dobil nekaj ponudb za nakup in da je pripravljen iti na presaditev, kamor hočemo.

Toda najdlje smo prišli pri kupovanju ledvice M. K. iz Bosne in Hercegovine, ki je na slovenski oglasni spletni strani svojo ledvico oglaševal od konca oktobra 2004. Že naslednji dan smo dobili njegov odgovor in seveda je bil takoj pripravljen na prodajo:"Imam 38 godina, nisam ništa bolovao a što se tiče dolaska u Italiju ne mogu jer nemam vize. Transplantacija se može obaviti i u Zagrebu a oko cijene bi se dogovarali ako bude sve u redu to jest ako mu odgovara moja krvna grupa a možete me i nazvati na moj broj telefona /..../ od 22h do 23 h POZDRAV."

Ponudba se je zdela popolnoma resnična. Poslal je tudi nekaj več podatkov o sebi: "O meni kratka biografija: ne pušim, ne pijem, nisam bolovao nikakvu zaraznu bolest a ni u mojoj familiji nije niko imajo neku zaraznu bolest. Što se tiče posla ne radim nigdje, a na ovaj korak sam se odlućio zbog teške financijske situacije nadam se da sada razumijete a i ja u potpunosti razumijem vas."

Da bi nas prepričal o trdnosti svoje namere, je po telefaksu poslal celo laboratorijski izvid iz sarajevske bolnišnice o tipizaciji tkiva - ledvice. Ker je bil izvid napisan za 38-letnega J. S., je pojasnil: "Što se tiče nalaza koji sam vam poslao na moje je ime, kao dokaz imam ličnu kartu in nije nikakva mučka samo ne želim da svako vidi moje podatke na internetu." Ime je spremenil tudi zaradi tega, da za njegove namere ne bi izvedeli znanci in sorodniki. Za nakup naj bi bil dobil celo ponudbo iz ZDA, vendar bi rad svoj ledvico prodal čim bližje doma.

Sprva o ceni ni hotel razpravljati: "Ne znam dali ste upučeni ali morate izvršiti tipizaciju tkiva, da vidite dali odgovara ili ne. A ako sve bude kako treba onda bi se dogovarali oko cijene." Nato pa je le odpisal, da je njegova cena za ledvico 20.000 evrov. Glede na to, da je iz Tuzle, je predlagal, da bi presaditev opravili v Zagrebu ali Tuzli. Za presaditev v Tuzli bi poskrbel on. Vsaj kar zadeva organizacijo: "Sutra iza 10 sati imam dogovoreno da se nadjem sa doktorom, ako se ja sve dogovorim sa njim gledaću da vas on odmah nazove i sa vama da se dogovori kada bi ste vi mogli doći u Tuzlu ja sam isto rekao da sam izvršio tipizaciju i da je vaš doktor rekao da je sve uredu i da se može izvršiti transplantacija, takodje ću mu reći da mi je to dajdja to jest brat od moje mame." Ker je kot prejemnika ledvice navajal svojega strica, se je pozanimal še o osnovnih podatkih "našega sorodnika", za katerega naj bi kupovali ledvico. V Tuzli je šel na pregled z ultrazvokom in zdravniki so mu potrdili, da je ledvica primerna za presaditev. Čez nekaj dni pa je sporočil, da so se stvari zapletle, ker bi morali z dokumenti dokazati družinske vezi med prejemnikom in darovalcem in pridobiti dovoljenje za transplantacijo: "Onda nam preostaje Hrvatska, Srbija ili da se ja nekako prebacim na crno u Sloveniju i da se to obavi u Italiji."

Za transplantacijo v Zagrebu naj bi se pozanimali sami. Poslal je telefonske številke zagrebških zdravnikov, ki opravljajo presaditve. Eden izmed njih je po telefonu razložil, da opravljajo transplantacije tudi za tuje državljane, čeprav imajo prednost hrvaški, ki so na nacionalni listi. Če že imamo živega darovalca ledvice oziroma organ, ki nam ga je pripravljen odstopiti sorodnik, postopek steče nekoliko hitreje. Presaditev ledvice živega dajalca stane od 100 do 150.000 kun, to pa znese okoli 4 milijone tolarjev.

Na Hrvaškem je sicer prepovedano opravljati presaditve v zasebnih bolnišnicah. Prav tako je v zakonu o pogojih transplantacije delov človeškega telesa v 24. členu zapisano, da je prodaja človeških organov kaznivo dejanje.

Nelegalno?

A zakonodaja je glede tega precej nedorečena. Nedvomno je preprodajanje človeških organov kaznivo, ni pa sodne prakse, če kdo sam proda svoj organ. Nedovoljeno presaditev delov človeškega telesa v Republiki Sloveniji obravnava še vedno veljaven 191. člen kazenskega zakonika iz poglavja o kaznivih dejanjih zoper človekovo zdravje. Ta člen se ukvarja predvsem s protizakonitim delom zdravnikov in drugih, ki kot posredniki sodelujejo pri takšnem početju. Zdravnik je za neupravičeno presaditev lahko kaznovan z zaporom od šestih mesecev do petih let. Ko je Slovenija postala članica EU, je na podlagi mednarodnih konvencij 5. maja 2004 v kazenski zakonik vnesla tudi novo kaznivo dejanje trgovine z ljudmi. Tako zdaj prvi odstavek 387. člena kazenskega zakonika navaja, da je za "storitev tega kaznivega dejanja odgovoren, kdor zaradi trgovine s človeškimi organi, tkivi ali krvjo drugo osebo kupi, proda, prevzame, nastani, prepelje, izroči oziroma z njo kako drugače razpolaga ali pri teh ravnanjih posreduje, zato se kaznuje z zaporno kaznijo do desetih let".

Iz tega izhaja, da je za trgovino s človeškimi organi lahko odgovoren vsak, ki je neposredno vpleten v nakup, prodajo, prevzem, nastanitev, prevoz, izročitev, posredno pa tisti, ki pri teh ravnanjih posreduje. Tadeja Kuhar, predstavnica za stike z javnostmi generalne policijske uprave, je poslala pojasnilo v zvezi z nedovoljeno trgovino s človeškimi organi. Tudi objava oglasa o prodaji človeškega organa je interpretirana kot posredovanje, saj je nakup človeškega organa kaznivo dejanje, prav tako vsako posredovanje pri tem. Zagrožena kazen pa je od enega leta do desetih let zapora.

Državni zbor Republike Slovenije je že januarja 2000 sprejel zakon o razglasitvi zakona o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja, ki ureja tudi presaditve organov umrlih in odvzem delov živega dajalca, kjer je izrecno določeno, da se iz telesa živega dajalca lahko odvzame ledvica ali del jeter zaradi presaditve osebi, s katero je darovalec genetsko, družinsko ali čustveno povezan. Za odvzem je potrebno poprejšnje soglasje etične komisije za presaditve.

V Republiki Sloveniji po podatkih ministrstva za notranje zadeve, generalne policijske uprave iz Ljubljane, do sedaj še niso zaznali primera suma trgovanja s človeškimi organi.

Urejevalec oziroma oseba, odgovorna za spletne strani mojoglasnik.com, Simon Cetin, direktor podjetja IPROM, d. o. o, Ljubljana Šmartno, je o oglaševanju človeških organov dejal, da je v zvezi s tem nemočen, saj je oglasna stran brezplačna. Pravi, da sam ne more nadzorovati vseh oglasov, ker jih je več deset tisoč. Cetin še trdi, da oglaševanje na svetovnem spletu ni zakonsko urejeno, saj lahko oglas pošlje kdorkoli iz na primer kibernetske kavarne, tako da ga ni mogoče izslediti: "Če gre za kršitve zakonskih določil oziroma za zlorabo, lahko na zahtevo pristojnih organov sistemski administrator strežnika, kjer je takšen servis lociran (če arhiv podatkov obstaja), posreduje razpoložljive podatke o računalniku, s katerega je bil oglas oddan."