javno mnenje / Mi te imamo radi

Poslej bo potreben fotofiniš. Lestvice politične popularnosti kažejo, da sta predsednik republike dr. Janez Drnovšek in predsednik vlade Janez Janša izenačena. Ko so raziskovalci Centra za raziskavo javnega mnenja februarja opravili redno mesečno meritev Politbarometer, je občinstvo po šolsko - od ena do pet - ocenjevalo uspešnost vidnih politikov. Janševa povprečna ocena je bila za pol desetinke višja kot Drnovškova ocena. Tudi redna mesečna Dnevnikova anketa Vox Popoli, ki jo izvaja Ninamedia, je marca izmerila, da je Janša za stotinko točke bolj popularen od Drnovška. Pred Janšo je le Borut Pahor. Delov Barometer priljubljenosti je februarja Janšo postavil na četrto mesto; na lestvici od 1 do 5 za predsednikom republike zaostaja za dobro desetinko točke. Raziskava Politbarometer, izvedena marca letos, pa kaže, da je Drnovškova ocena za slabo desetinko višja od Janševe.

Anketa Politbarometer kaže tudi, da vlada, ki jo vodi Janez Janša, v javnosti uživa občutno višjo podporo od vlade, ki jo je vodil Tone Rop. Ocena, ki jo zadnje mesece dobiva Janševa vlada, je višja celo od ocene, ki jo je leta 2002 dobivala Drnovškova vlada. Na vprašanje, ali podpirate vlado Janeza Janše, zadnje mesece 60 odstotkov vprašanih odgovarja pritrdilno. V najboljših Drnovškovih mesecih je njegovo vlado podpiralo dobrih 60 odstotkov vprašanih. Sicer pa je podpora Drnovškovi vladi nihala in je znašala med 50 in 60 odstotki. Podpora, ki jo je beležila Ropova vlada, je bila nekaj točk nižja od Drnovškove. Ropovo vlado je navadno podpiralo med 40 in 50 odstotkov vprašanih.

Kaj je torej storil novi ministrski predsednik, da je osvojil javno mnenje? Kaj kaže, da je postal kralj ljudskih src? Vrzimo na mizo dodatne številke! Slovenska demokratska stranka, zmagovalka lanskih volitev, je oktobra lani na volitvah zbrala 29 odstotkov glasov. Po volitvah pa se je javnomnenjski rating zmagovalke lanskih volitev še izboljšal. Tako je decembra lani kar 37 odstotkov oseb, ki so sodelovale v anketi Politbarometer, izjavilo, da bi na volitvah, če bi bile te tisto nedeljo, glasovalo za SDS.

Nenavadno? Kaj pomeni decembrski podatek? 37 odstotkov vprašanih bi se tedaj odločilo, da bi bodisi volili za SDS bodisi jim je bila ta stranka najbližja. Vse ostale stranke skupaj so zbrale 35 točk. Torej je SDS decembra lani obvladovala več kot pol opredeljenega dela volilnega telesa. Tudi januarja in februarja je SDS obvladovala delež, ki je presegal polovico opredeljenih v volilnem telesu. Marca je prednost SDS rahlo padla: za zmagovalko volitev bi glasovalo 30 odstotkov vprašanih, za vse ostale stranke skupaj pa 37 odstotkov vprašanih. Ob tem tretjina vprašanih ni vedela, koga bi volila oziroma katera stranka jim je najbližje.

Je dejstvo, da bi danes za SDS glasovalo občutno več ljudi kot na volitvah, popolno presenečenje? V resnici presenečenje ni tako popolno. Tudi v prejšnjih letih so zmagovalke volitev po prevzemu oblasti krepko dvignile svoj javnomnenjski ugled.

Leta 1996 je LDS na volitvah naštepala 27 odstotkov. Zmaga sicer ni bila posebej prepričljiva - pravzaprav se je na koncu izkazalo, da so glasovi med levico in desnico razdeljeni nekako na pol. Objava novice, da je LDS relativna zmagovalka volitev, pa je čez neka tednov njihove delnice na borzi javnega mnenja temeljito dvignila. Anketa Politbarometer je tik pred volitvami leta 1996 LDS-u namenila 18 odstotkov vseh glasov (42 odstotkov je bilo neopredeljenih). Po volitvah so LDS-ove delnice poletele v nebo. Ankete javnega mnenja so po volitvah leta 1996 tri mesece zapored kazale, da bi za LDS glasovalo 37 odstotkov vprašanih. Pol leta po volitvah se je javnomnenjski rating LDS-a sicer izenačil z rezultatom, doseženim na volitvah. Vendar se je šele leto in pol po volitvah javnomnenjski ugled LDS izenačil z ratingom, ki ga je LDS dosegala pred volitvami.

Leta 2000 se je zgodba deloma ponovila. LDS je oktobra na volitvah naštepala imenitnih 36 odstotkov glasov, po volitvah pa je vrednost delnic na trgu javnega mnenja poskočila celo na 41 odstotkov. Decembra 2000, ko je imela LDS v žepu 41-odstotno podporo, bi vse ostale stranke skupaj zbrale 35 odstotkov. No, v primerjavi z letom 1996 je LDS leta 2000 kmalu zdrsnila na odstotke, kakršne je knjižila na volitvah. Če pa upoštevamo vse tiste, ki anketarjem niso povedali, koga bi volili, je LDS izjemen status na trgu javnega mnenja vzdrževala še dolgo časa. Na predvolilne ratinge je zdrsnila šele leto dni in pol po volitvah, spomladi 2002.

Ciklus, ki smo ga spremljali po volitvah leta 1996 in 2000 torej kaže, da se stranka, ki je na volitvah zmagala, šele po poldrugem letu vladanja tako priskuti, da njen javnomnenjski ugled zdrsne na raven, ki je veljal pred volitvami. Povedano drugače: ljudje, ki odgovarjajo na vprašanja anketarjev, so izjemno naklonjeni stranki, ki je na volitvah zmagala. Znaten del ljudi pozabi, za koga je navijal na volitvah, in javnomnenjsko podporo nameni zmagoviti stranki. Anketa Politbarometer je tik pred lanskimi volitvami ugotavljala, da v tistem trenutku SDS podpira 17 odstotkov vprašanih. Na volitvah je SDS zbrala 29 odstotkov, torej 12 točk več. Decembra 2004, dober mesec po volitvah, pa je 37 odstotkov vprašanih SDS navedlo kot tisto stranko, za katero bi bodisi glasovali bodisi jim je najbližje. V zadnjih treh mesecih je vrednost delnic SDS sicer nekoliko padla, še vedno pa je ta občutno višja kot na volitvah. Tako tudi v tem trenutku SDS podpira 30 odstotkov vprašanih, torej skoraj še enkrat več kot nekaj tednov pred volitvami.

Mit o liberalnosti

Kako to, da je Janez Janša iz konservativno usmerjene evropske ljudske stranke tako prepričljivo nadomestil Janeza Drnovška iz evropske liberalne internacionale? Je volilno telo, ki naj bi bilo nekoč liberalno naravnano, spremenilo svojo vrednostno usmeritev? So nekdanji podporniki liberalcev prestopili med podpornike bolj tradicionalistično usmerjenih strank? Najprej se moramo znebiti iluzij o liberalcih. V letih, ko je dr. Drnovšek še čvrsto vodil LDS, je ta stranka močno skrbela, da na dnevni red politične debate ne bi prišle teme, ki bi imele izrazit liberalni vrednostni naboj. Omenimo npr. poroke med istospolnimi partnerji. LDS ni odprla teme, pri katerih bi morala braniti ustavno načelo enakosti pred zakonom, ne glede na osebne okoliščine. LDS ni čutila resnejše potrebe, da bi na dnevni red postavila vprašanje ljubljanske džamije in bi s tem stavila na načelo enakopravnosti verskih skupnosti. LDS na dnevni red ni postavila zakona o romski problematiki, čeprav ustava izrecno predvideva, da položaj in posebne pravice romske skupnosti ureja zakon. V Novem mestu, kjer LDS županski položaj zaseda od leta 1998, so se letos ob reševanju romske problematike raje zanesli na bratsko pomoč Janševe vlade in ministra za šolstvo dr. Zvera. Ob tem, ko so se zanesli na bratsko pomoč ministra za šolstvo, ki je problem rešil z mehko segregacijo, so se tolažili z domnevo, da so dolenjski Romi pač nekaj drugega kot prekmurski Romi. No, na zadevo lahko gledamo tudi drugače. Marjan Dora, urednik radia Murski val, opozarja, da je otroški vrtec v romskem naselju Puešča, ki leži ob Murski Soboti, obhajal 40. obletnico delovanja. Institucije, ki so v zadnjih desetletjih zrasle v Prekmurju, prekmurskim Romom omogočajo relativno spodobno stopnjo integracije v okolje. Institucij, ki jim imajo v Prekmurju, dolenjski Romi nimajo. Tolažbo, da so prekmurski Romi drugačni od dolenjskih, torej lahko obrnemo na glavo: tudi Prekmurci so drugačni od Dolenjcev, saj so postavili kup mehanizmov, ki olajšujejo integracijo Romov v okolje.

Obstaja torej kup tem, na katerih bi lahko LDS v preteklosti izkazovala svojo liberalnost, a niso šle na dnevni red. Če pa so teme z izrazitejšim liberalnim nabojem vendarle prišle v center politične razprave, se je pokazalo, da liberalizem v Sloveniji nima ravno globokih korenin. Leta 2001 se je zdelo, da gre LDS-u imenitno, kljub temu pa je predlog zakona o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, ki bi status samskih žensk izenačil z ostalimi, na referendumu veličastno pogorel. Imeli smo torej dvanajst let trajajočo vladavino liberalne demokracije, vendar vladajoča stranka tem z liberalnim nabojem raje ni postavljala na dnevni red. Nekakšno liberalno-demokratsko obdobje brez izrazitejšega liberalizma, skratka. Drnovšek podpore javnosti in volilnega telesa ni užival zato, ker bi na vsakem koraku kazal, da je liberalec. Prej obratno: podporo javnosti in volilnega telesa je užival, ker ni nastopal kot liberalec. Zato razlika v dojemanju Drnovška in Janše ni tako zelo gromozanska, kot bi lahko sklepali po imenih strank ali po imenih mednarodnih strankarskih asociacij, katerim pripadata.

Politična obrt

Po drugi strani novi predsednik vlade zelo vešče izbira teme, ki jih postavlja na dnevni red. Ko je vlada obhajala 100-dnevnico, občinstva ni pretresel z najavo kakšne šok terapije, pač pa je članom vlade naročil, naj predstavijo bilanco poslovanja predhodnikov. Če bi sodili po tem, kar so povedali novi ministri, je bilanca predhodnikov spektakularno katastrofalna. Izjeme so le ministrstvo za pravosodje, ministrstvo za kmetijstvo, ministrstvo za promet in zveze ter ministrstvo za zunanje zadeve. Nenavadno? Niti ne. Tri resorje so namreč glavnino prejšnjega mandata vodili ministri iz vrst SLS, ta stranka pa je tudi v sedanji vladajoči koaliciji. Četrti resor, ministrstvo za zunanje zadeve, je glavnino prejšnjega mandata vodil sedanji zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. In ne spodobi se, da bi novi šefi sesuvali svoje predhodnike, če so ti v isti vladajoči koaliciji. Sploh pa bi bilo nespodobno, če bi dr. Rupel sesuval samega sebe.

Zakaj je odločitev, da novi ministri po stotih dneh objavijo recenzijo poslovanja predhodnikov, politično vešča poteza? Ker je nova vladajoča koalicija s poročanjem o slabem stanju pravzaprav za nazaj racionalizirala odločitev volilnega telesa. Po volitvah je bilo sicer jasno, da je volilno telo po dvanajstih letih vladavine LDS reklo: "Dost' je!" Hkrati pa ni bilo povsem jasno, kakšen splet okoliščin je botroval volilnemu obratu. Revizija poslovanja prejšnjih ministrov naj bi pripeljala do tega, da bi volilno telo ustrezno dojelo razloge za preobrat: povsem pravilno je, da smo na volitvah kaznovali LDS, saj je njihova dediščina v resnici mnogo slabša, kot smo si predstavljali do tega trenutka. Ob tem nova vladajoča koalicija zelo spretno upravlja z vtisi, ki ostajajo zasidrani v javnem mnenju. Recimo: podatek, da je lanska gospodarska rast znašala rekordnih 4.6 odstotkov (če upoštevamo dejstvo, da je bilo delovnih dni lani več kot leta 2003, je lanska gospodarska rast znašala 4.1 odstotka), je zelo hitro zapustil medijsko areno. Hkrati pa v javnosti grozno odmeva novica, da na obrambnem ministrstvu službuje sedemdeset oseb, ki ne počnejo nič. Kakšnega pametnega odgovora na vprašanje, kdaj so ti zajedavci začeli službovati na obrambnem ministrstvu, pa ni bilo.

Če sodimo po tem, kako vodstvo nove koalicije obvlada politično obrt, lahko ugotovimo, da po tej plati v tem trenutku občutno prekašajo LDS. Konec koncev, prvi mož vladajoče koalicije je vajeniško dobo v politiki začel na začetku osemdesetih let. V letih, ki jih je preživel v opoziciji, pa je imel dovolj časa, da je testiral celo paleto političnih prijemov.

Je sedanji vladajoči koaliciji kakšna poteza škodila? Morda so kakšno točko javnomnenjske podpore zapravili, ker se je vlada mlačno odzvala na ogorčenje Primorcev ob predvajanju filma italijanske javne televizije RAI Srce v breznu. Nobenih jasnejših znakov pa ni, da bi se javnost vznemirila zaradi precej bolj kontroveznih odločitev. Za ilustracijo: ideja ministra za šolstvo, da bi se romske problematike na Dolenjskem lotili z mehko segregacijo, se zdi javnosti čisto sprejemljiva. Anketa Politbarometer kaže, da se ministrstvo za šolstvo v tem trenutku uvršča v prvo tretjino najbolje ocenjenih resorjev.

In opozicija?

Če je obrtna spretnost nove vladajoče koalicije en razlog za visoko podporo v javnem mnenju, je resignirana drža sedanje opozicije drugi razlog. Zdi se, da se opozicija obnaša defenzivno, ker niti sama ne ve, kaj bo padlo iz omar, ko bo nova koalicija končala inventuro dejanskega stanja. LDS ima dovolj razlogov za zadrego. Navedemo lahko obupno svež primer. Državni svet je zahteval uvedbo parlamentarne preiskave o poslovanju državnega tožilstva. Ideja, da bi državni zbor preiskoval konkretne poteze pravosodne veje oblasti, je globoko sprta s temeljnimi liberalno-demokratskimi načeli o delitvi oblasti. Hkrati pa LDS ob domislici, da bi uvedli parlamentarno preiskavo o konkretnem poslovanju pravosodne veje oblasti, nima ravno veliko manevrskega prostora, saj je pobuda o parlamentarni preiskavi zrasla na zelniku člana državnega sveta, ki se je v tem organu znašel prav po volji LDS. Adolf Zupan, državni svetnik, ki je dal pobudo za uvedbo parlamentarne preiskave, je namreč do lanskega leta vodil novomeški odbor LDS, hkrati pa je bil novomeški podžupan. Novomeško okrajno sodišče je pred tem ugotovilo, da je Zupan storil kaznivo dejanje ponareditve listine, med pritožbenim postopkom na višjem sodišču pa se je Zupan kot državni svetnik skliceval na imuniteto, zato je višje sodišče postopek ustavilo. Kaznivo dejanje ponareditve listine je ob tem zastaralo. Po uspešnem manevru s sklicevanjem na imuniteto pa je Zupan kolege iz državnega sveta prepričal, da bi se tožilstva, ki je ob pregonu Zupanovega spornega dejanja ostalo nemočno, lotili še s parlamentarno preiskavo. Res je sicer, da je vrh LDS lani jeseni, ki je Zupan začel z manevrom sklicevanja na imuniteto, sprožil postopek Zupanove izključitve iz stranke. Zupana so potem iz LDS tudi izključili. Velika zadrega pa je ostala. Ko bo parlamentarna preiskava stekla in bo LDS cepetala, da mora parlament spoštovati načela delitve oblasti, bo koalicija enostavno navedla, da je parlamentarno preiskavo sprožil državni svetnik, ki je na položaj prišel kot vpliven član LDS.