državna uprava / Krasni novi red

Ne, kje pa. To da sem odpoved napisal v literarnem slogu, je nalašč, ker sem bil vedno pišoč človek. Šlo je za zavestno odločitev, ki ni povezana s tem, da naj bi se v prihodnje ukvarjal z manjšinami. Kar pa se tiče "najljubšega uradnika" - bil sem najljubši uradnik vsakega ministra, ki sem mu služil.

Služili ste štirim ministrom - Jožefu Školču, Rudiju Šeligu, Andreji Rihter in Vasku Simonitiju - v odpovedi ste omenili, da je bil vaš najljubši minister Rudi Šeligo. Zakaj?

Ker je spodbudil potrebno energijo za to, da se nekaj naredi. Bil je tudi človek, ki je bil tako načelen, da je izrazil svoje osebno stališče. To ni bil človek, ki bi bil ignorant. Bil je tak, da je oblikoval politiko in kulturo. Tisto poletje smo sicer garali kot psi, a delati je bilo fantastično.

Kako so potekale primopredaje med temi ministri?

Med Školčem in Šeligom je bila normalna primopredaja, s tem, da je imel Šeligo predvsem mandat, da spiše Nacionalni program za kulturo, kar je tudi storil. Tudi primopredaja z Rihterjevo je bila korektna, čeprav je bila izvedena v šaljivih tonih, kar je tudi pomembno, če se upošteva psihologijo uradništva, ki ne ve, kaj natančno se bo zgodilo. Zadnja primopredaja med Rihterjevo in Simonitijem pa je bila drugačne vrste. Kot kaznjenci na Golem otoku smo čakali, da se izvrši, pa smo ugotovili, da se ni izvršila. Malo smo se prepoznavali z očmi in to je bilo vse. Kasneje v decembru pa sem doživel zasliševalnico. Na njej so bili prisotni moj predstojnik, osebni svetovalec ministra Jože Horvat in takratni vodja kabineta Igor Prodnik. Najbolj zanimiva stvar je bila, da so imeli v svojih beležkah vsi trije zapisana enaka vprašanja ter da je manjkala samo še lampa, ki pritiče tovrstnim zgodovinsko popisanim zasliševalnicam.

Ali je bil to test lojalnosti? Kakšna vprašanja so postavljali?

Bil je test lojalnosti in normalno je, da se zgodi taka zadeva. S tem res nimam problemov. Vprašanja so bila taka: "Gospod Kardum, vi imate pa precejšnje pristojnosti?" "Ja, to kar pokrivam, šteje približno 40 odstotkov proračuna." Pa me vpraša Jože Horvat: "Kaj misliš o tem, da bi odprli kulturne ustanove tujcem?" "Zelo primerno bi bilo," sem rekel. Naslednji dan sem srečal Jožeta Horvata in ga vprašal, kako sem prestal zaslišanje. Odgovoril je, da po njegovem mnenju odlično.

Toda ali ne velja, da se vsak nov šef spozna s svojimi uslužbenci?

Ministru zamerim predvsem način komuniciranja, ki ga vzpostavlja. Če je on general določene vojske - sedaj govorim v vojaški terminologiji, ker dejansko gre za poveljniški sistem - bi bilo normalno, da bi svojega prvega vojaka, ki se je dokazljivo obnesel pod drugimi generali, vsaj enkrat pobaral o tem, kako zadeve stojijo, ali je potrebno kaj popraviti, ali je potrebno vzpostaviti kakšne prioritete. Pa ni. Državni uradnik ne more biti izvrševalec strankarske koalicijske pogodbe. Prioritete, ki si jih je postavil tokratni minister, pa bodo imele določene posledice. Sedaj po osmih mesecih se je izkazalo, da se o njih ta vlada ne sprašuje. Če bi bili tako pametni, da bi uradništvo vprašali, kaj pomeni določena odločitev ter ali je mogoče te odločitve speljati v okviru obstoječe zakonodaje, bi bilo drugače. A to jih sploh ne zanima.

Torej se minister Simoniti o svojih odločitvah sploh ne konzultira z uradniško bazo?

Definitivno ne.

Ali so prejšnji ministri pred odločitvami upoštevali tudi mnenje uradnikov?

Prejšnji ministri so izdatno komunicirali z uradniško bazo in to na način ožjih in širših kolegijev ter osebnih stikov. Tisti, ki je bil vodja določenega področja, je prvi in brez vsakih posrednikov, kadarkoli je želel, prišel do ministra. Zdaj pa se zdi, da bodo vodje posameznih področij le izvrševalci navodil, kar pa je zelo slabo za javno upravo.

Državni uradniki naj bi bili profesionalni in kompetentni. Ali so državni uradniki znotraj ministrstva za kulturo delovali strogo profesionalno?

Sam kot bivši šef direktorata za umetnost lahko trdim, da je v pretežni meri uradništvo delovalo korektno ter da je premoglo toliko pokončnosti, da se je znalo in zmoglo upirati neumnim odločitvam politikov. Nerazumevanje vloge uradnika pa lahko pripelje do problemov. Uradnik mora vedeti, da je dolžan ravnati v skladu z veljavnimi predpisi, pa čeprav so ti predpisi neumni. Poleg tega uradnik lahko predlaga spremembe ter se na ta način sooči s politiko. Ali je pri predlaganju sprememb uspešen ali ne, je odvisno tako od prepričevalnih spretnosti uradnika kot od odprtosti politike za pobude s strani uradnikov.

Katere so bile prve kadrovske spremembe, ki jih je uvedel sedanji minister? Je bilo odstavljenih veliko uradnikov? Bi lahko rekli, da je bila čistka?

Ne, ne bi mogel reči, da so bile čistke. Bolj je šlo za psihološki pritisk. Recimo: jaz še vedno nimam nobenega papirja o premestitvi.

Kako ste bili torej sploh premeščeni?

Vse se dogaja neuradno. Neuradno me je generalni sekretar obvestil, da je minister rekel, da se za Karduma že več mesecev ve, da mora iti na Metelkovo. In neuradno sem izvedel od državne sekretarke, da se bom poslej ukvarjal z manjšinami.

In potem je prišel selitveni servis in vas izselil iz pisarne?

Ja. Hvala bogu sem se lahko izselil pravočasno, da jo je lahko dobila nova direktorica direktorata za umetnost.

Toda če se je res zgodilo tako, mar ni potem generalni sekretar prekršil pravila, saj on skrbi za varstvo zakonitosti?

Ne, za varstvo zakonitosti je zadolžen minister. Videli pa bomo, kako se bo ta zgodba sploh razpletla.

Ali je več takih primerov, da so bili uradniki premeščeni brez kakršnihkoli odločb?

Pri meni je bilo drugače, ker mi je prenehala funkcija v.d. direktorja direktorata za umetnost in sem bil avtomatično razvrščen na drugo delovno mesto, ki naj bi bilo znotraj direktorata. Problem je bil v tem, da je bil opis dela in nalog tega delovnega mesta abstrakten, tako da se ni niti vedelo, kaj naj bi delal. Po opisu je to delovno mesto namigovalo v smer pomočnika direktorice direktorata. Kar bi bilo normalno, če želimo, da se posli predajo čimbolj gladko. Toda, ko je bilo to predočeno ministru, je ta sklenil, da moram na Metelkovo.

Ali so vam prenehale tudi vse druge funkcije znotraj ministrstva?

Ne vem. Nikakršne uradne informacije nisem dobil o tem- recimo kot sekretar Nacionalnega sveta za kulturo. Dobil sem samo neformalne ustne informacije od ljudi blizu ministra.

Se pravi, ste bili v trenutku, ko so vas premestili na Metelkovo, pomočnik direktorice direktorata za umetnost?

Ja. In formalno še vedno sem, ker nimam papirjev, da so me premestili v sektor za manjšine.

Ali je stavba ministrstva za kulturo na Metelkovi ulici kazenska enota?

Kar se tiče Metelkove 4, ne gre za kazenski bataljon. Prej, ko so bili prostori ministrstva na Cankarjevi, smo rekli, da je kazenski bataljon na Slovenski. Šala pač. Sicer so prostori na Metelkovi super: pisarna s klimo, čudovita knjižnica, v bližini dr. Dularja, strokovnjaka za slovenski jezik. Da ne bo pomote - tudi prejšnje oblasti, liberali in združeno listje, so odstavljale. Problem je le v načinu, kako se to dogaja.

Kako so se zgodile premestitve drugih uradnikov?

Nikakor se ne morem strinjati z načinom deložacije Petre Škofic, bivše piarovke. Čez noč, brez obvestila, je njeno pisarno zasedla Nina Orel. Še dva taka primera sta se zgodila. Kolegica je bila na bolniški. Ko se je vrnila v službo, je bil v njeni pisarni osebni svetovalec ministra. Brez kakršnegakoli obvestila. Zadnji primer je bil s pravnico direktorata za umetnost, ki je bila na porodniški in so jo tudi izselili iz pisarne, ne da bi o tem kogarkoli obvestili, če ne drugih, vsaj človeka, ki ga selijo. Saj ne rečem, tudi včasih so se dogajale selitve narodov, a obvestila o tem so prišla vsaj teden dni prej.

Kdo torej odobri take premestitve?

Virant je s prvo novelo zakona o javni upravi dosegel, da vzpostavlja paralelni sistem vladanja. In sicer z ustanavljanjem strateških svetov pripetih neposredno na Janšo. Na resorskih ravneh pa se vzpostavlja paralelni sistem sekretarjev, ki so osebni svetovalci ministrov. Nihče verjetno ne zna odgovoriti na vprašanje, kakšne pristojnosti imajo ministrovi osebni svetovalci. Kar se tiče imen in priimkov, vemo, kdo so ti ljudje, kakšne pristojnosti imajo, pa ne vemo. Imajo pa vse zaupanje ministra.

Kaj pa počnejo Simonitijevi svetovalci?

Jože Horvat, moj ljubi kolega, ki je objavil moje prve tekste, je dobrohoten Prekmurec, na ministrstvu počne nekaj, kar ni vidno. Upam, da bo dobil dobro penzijo. Janko Rožič je izjemno zagret človek in se vtikuje v prav vse zadeve na ministrstvu. Rad bi delal sinergetične povezave na vseh poljih, vključno z vesoljem. Občasno pa si tudi dovoli, da cenzurira umetniške zadeve. Državni uradnik v nobenem primeru ne more biti arbiter umetniških del. Blaž Lovrenc Arnič, tretji ministrov svetovalec, je simpatičen frik.

To je posebna sekretarska druščina, ki jo imenuje minister?

Ja, po svojem preudarku in sodi v kvoto ljudi, ki jo lahko minister pripelje s seboj. Seveda ob vodji kabineta, piarovcu in državnem sekretarju.

Ali so ti osebni svetovalci v kasti uradnikov ali sodijo v kasto političnih funkcionarjev?

Ni ga frajerja v Sloveniji, ki bi povedal, kaj so ti ljudje po svojem profilu oziroma česa se morajo držati. So javni uslužbenci z začasnim mandatom. Mandat jim traja, dokler ima mandat minister, ki jih je izbral. Moje mnenje pa je, da se morajo ravnati v skladu z Zakonom o javnih uslužbencih.

Ali dejansko funkcionirajo kot javni uslužbenci?

Problem je v tem, da so neizsledljivi. Onemogočena je sledljivost njihovih dejanj. Ne komunicirajo po elektronski pošti ali na pisni način. Od osebnih svetovalcev na ministrstvu za kulturo sem dobil le en dopis. Njihov način komuniciranja je ustni, na hodniku, na kavi.

Hočete reči, da v računalniški super dobi ni komuniciranja po elektronski pošti?

Je. Državna sekretarka uporablja računalnik. V izjemnih prilikah tudi minister. Sem dobil eno elektronsko sporočila od ministra, ko mi je odobril besedilo nagovora v imenu ministrstva za kulturo na simpoziju o Fulviu Tomizzi v Kopru.

Torej obstaja ožja ministrova ekipa, ki odloča o vsem, ne da bi se posvetovala z uradništvom?

Tako je. Niti direktorji direktoratov sprva nismo vedeli, kaj naj bi počeli ti ljudje. Kasneje smo izvedeli, da se vsak dan ob pol devetih dobijo na kavi. Kaj se tam pogovarjajo, ne vemo. Zdi se, kot da je to interni politični kolegij.

Kako so funkcionirali kolegiji v času prejšnjih ministrov?

Fantastično. Vsi so prišli do besede. Če se je na kolegiju kaj dogovorilo, je bil v zapisniku o tem sklep, ki ga je bilo potrebno izvršiti.

Ali so sedaj sploh še kolegiji?

V času ministra Simonitija smo imeli morda 5 kolegijev. Na njih se ni dogajalo nič. Osebni svetovalci ministra so molčali. Bili so le poduki uradništvu. Minister ali državna sekretarka sta predstavila akcijske načrte izdelave normativnih aktov. Vrhunskemu uradništvu sta pod nos pomolila tabele z datumi kdo, kaj in do kdaj naj izvrši določene naloge.

Torej sedaj ministrstvo deluje tako, da ima glavo, ki odloča, in bazo, ki ne ve, kaj naj počne?

Približno tako. Vse zadeve so narejene na ta način, da so urgentne, ponavadi potem, ko je tako ali tako že prepozno. Cela kopica takih primerov je bila v zvezi s poslanskimi vprašanji. Napačno so bile protokolirane pošte, ki govorijo o zadolžitvah. Najhujša pa je filtracija, katere končni učinek je tak, da se z izhodnimi dokumenti zamuja. Normalno: strokovnjake vprašajo o rešitvi nazadnje. Sistem deluje tako, da se strokovnjakov ne vpraša niti tega, ali je zadeva izvedljiva v skladu s predpisi ali ne.

Kot delovanje v času revolucije?

Ja, prvo zaslišanje mi je dalo vedeti, da je treba začeti nositi Leninovo značko. Seveda se mi je kasneje teza o revolucionarni vladi le potrjevala. Poveljniški sistem je vzpostavljen, sedaj se uresničuje zahteva po discipliniranju do najnižje ravni. V zaposlene v javni upravi se bo zalezel strah.

Kaj mislite, da se bo zgodilo s konglomeratom državne uprave? Ali bodo državni uradniki postali lojalni ali nedelavni?

Možno je, da se bo uradništvo zavilo v molk ter začelo pravoverno šteti osem ur na dan, ki so jih dolžni odslužiti državi. To je najslabši možen scenarij. Ker pomeni, da ne bo vložene prav nobene energije v sistem, ki na ta način lahko zdrži leto ali dve, potem se lahko sesuje. Na ministrstvu za kulturo je 10 odstotkov uradništva vrhunskega, 40 odstotkov dobrega, ki je pripravljeno narediti še nekaj več, 50 odstotkov je pa takih, ki bi jim rekli birokrati, ki odpikajo svojih osem ur, kaj več jih pa ne zanima.

Ali ima po vašem mnenju sedanja oblast ambicijo zamenjati čim več državnih uradnikov ali le pokoriti korpus, ki so ga podedovali?

Zdi se mi, da bodo na ministrstvu za kulturo počasi prenehali s čiščenjem. Razen seveda, če si ne bodo zamislili popolnoma novega sistema. Vsaka oblast ima možnost temeljite reorganizacije hiše, kar pomeni idealno priložnost za premetanke raznih vrst, tudi na internem delovnem trgu javne uprave vseh ministrstev, med katerimi poteka trgovanje z odvečnimi, premeščenimi uradniki.

Kaj je bil vaš največji uradniški flop?

Ja, to je bilo čisto presenečenje...V času sprejemanja Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo se je spremenil poslovnik državnega zbora. Pripravljeni smo bili, da bomo zakon sprejeli po starem poslovniku. Po veljavnosti zakona sem z ekipo garal cel december 2002, da bi še kolikor toliko pravočasno sprejeli vse podzakonske akte in da bi postopki financiranja potekali v skladu z novim zakonom. Zaradi tega je prišlo do zamude, ki je kulturno in umetniško sceno zelo razburila. Iz tega primera sem se naučil, da moram ravnati v skladu z veljavno zakonodajo v vsakem primeru.

Kaj pa je vaš največji dosežek?

To, da sem v družbi s svojimi sodelavci toliko let služil javnosti in od uradnikovanja nisem zbolel.

Kako bi kot visoki uradnik ministrstva za kulturo in znan notranjski ekolog in borec proti nesmiselnim posegom v naravo rešili dilemo o ljubljanski Operi in rdeči bukvi? V Resoluciji o nacionalnem programu za kulturo je namreč kot ena izmed temeljnih nalog zapisana tudi širitev Opere.

Tukaj začne delovati ena druga zgodba. Osebno menim, da večje opere ne potrebujemo. Je pa potrebno narediti nekaj z obstoječo. Rdeča bukev še vedno stoji, čeprav kaže, da bo enkrat padla. Prijatelj, ekspert za bolezni dreves, je spisal ekspertizo o tej znameniti bukvi, in ugotovil, da je rizično, da bukev preselijo. Uradniški kompromis bi torej bil, da se stavba opere obnovi tako, da bi bukev rasla znotraj stavbe. Tako bi zadostil svojim uradniškim dolžnostim in ekološkemu čutu.